VSL Sodba I Cpg 453/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 297,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 90135/2015 z dne 28. 7. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 872,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in izvedbo predlaganih dokazov. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo prošnje za prestavitev glavne obravnave, o čemer naj bi tožena stranka sodišče pisno pravočasno zaprosila pred obravnavo dne 20. 1. 2017. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da se v njem ne nahaja dopis tožene stranke z dne 16. 1. 2017 (priloga B3 k pritožbi), kar pomeni, da sodišče prve stopnje predloga tožene stranke za preložitev glavne obravnave ni prejelo. Tožena stranka pa ni dokazala, da ga je sodišču prve stopnje tudi v resnici poslala. Sicer pa je pritrditi tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da takšnega opravičila za izostanek z naroka sodišče prve stopnje tudi ne bi bilo dolžno sprejeti. Sodna praksa je glede opravičljivosti razlogov za izostanek strank z narokov dejansko zelo restriktivna. Upoštevajo se namreč samo nenadni in nujni vzroki. To so le dejstva, ki so nastopila tik pred razpisanim narokom, torej v času, ko si stranka ni mogla zagotoviti pooblaščenca. Prav tako je treba posebej izkazati nujnost in neodložljivost takega vzroka in njegovo pomembnost, kar običajne službene obveznosti, niti običajne službene poti, niso. Nenazadnje pa je treba opravičljivost izostanka z naroka tudi dokazati, saj zgolj trditve, da so določene ovire obstajale, ne zadostujejo. Tožena stranka ničesar od navedenega ni izkazala.

5Pritožba v glavnem ponavlja razloge, ki jih je tožena stranka že uveljavljala v postopku na prvi stopnji, in ki so bili z odločitvijo prvostopnega sodišča smiselno zavrnjeni. Delno pa navaja nova dejstva oziroma predlaga nove dokaze, ki v pritožbenem postopku niso dopustni (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožena stranka tudi ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo.

6Pravilna je bila odločitev prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke z zaslišanjem predlaganih prič (dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke G. Č., bi sodišče prve stopnje izvedlo, če bi se vabljeni naroka, na katerem bi ga sodišče zaslišalo, udeležil). Ker je bila v postopku na prvi stopnji sporna predvsem vsebina dogovora med pravdnima strankama, je bila odločitev prvostopnega sodišča o zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke (ki je ta dogovor po lastnih trditvah tudi sklepal) povsem ustrezna. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili dokazni predlogi tožene stranke nesubstancirani, saj tožena stranka ni podala dovolj konkretnih trditev o bistvenih pravotvornih dejstvih, ki jih je želela s predlaganimi dokazi dokazovati. Enotno in utrjeno stališče sodne prakse je namreč tudi, da dokazov ni dopustno izvajati v informativne namene, to je zato, da bi sodišče šele z njihovo pomočjo pridobilo podatke o odločilnih dejstvih. Te mora stranka sama zatrjevati, kar pomeni, da mora sodišču in nasprotni stranki najprej predstaviti konkretno trditveno podlago svojega zahtevka oz obrambnih ugovorov.

7O konkretni vsebini dogovora o vzajemnem financiranju in delitvi rizika projekta, ki naj bi bil po trditvah tožene stranke sklenjen med pravdnima strankama, tožena stranka ni podala nobenih konkretnih dejstev in k razjasnitvi spornega razmerja ni prispevala nič konstruktivnega. Ni navedla, kakšne so bile konkretne obveznosti in pravice pogodbenih strank, npr. kolikšen je bil predviden znesek vzajemnega financiranja s strani posamezne pogodbene stranke, koliko časa naj bi trajalo to vzajemno financiranje, katere konkretne rizike sta stranki prevzeli, kdaj in na kateri podlagi naj bi se vložena sredstva povrnila ipd. Tožeča stranka pa je nasprotno, vsebino poslovnega razmerja med strankama popolnoma jasno in določno predstavila, sklicevala se je na pisni osnutek pogodbe, ki sicer ni bila podpisana, vendar je po trditvah tožeče stranke predstavljala njeno ponudbo toženi stranki, ki jo je tožena stranka sprejela. Navedla je vrsto in predmet storitev, ki jih je opravila za toženo stranko, njihovo ceno in roke plačil. Pojasnila je tudi, da je bilo do končnega obračuna stroškov zadržano samo plačilo provizije, ki predstavlja variabilni del pogodbene vrednosti iz 7. člena pogodbe, pa tudi ta del oziroma njegov izračun je bil popolnoma določljiv.

8Pogodba je namreč sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Pogodba torej povzroči nastanek medsebojnih obligacijskih pravic in obveznosti pogodbenih strank le v primeru, ko so te dovolj določno oz. vsaj določljivo opredeljene (predvsem mora biti določen oziroma določljiv predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga vsaka stranka zaveže opraviti). Kaj predstavlja bistveno sestavino pogodbe, je odvisno od njene pravne narave oziroma od pogodbenega tipa. V pogodbi o vzajemnem financiranju in delitvi rizikov so to nedvomno višina financiranja in določitev rizikov. Ker tožena stranka v zvezi s konkretno vsebino zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama ni povedala ničesar, ni predstavila bistvenih sestavin pogodbe, ki jih mora vsebovati vsaka obligacijsko pravna pogodba, da se sploh šteje, da je sklenjena.

9Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna in je pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v višini sestave odgovora na pritožbo po odvetniški tarifi (500 OT), poročilo stranki (20 OT), materialni stroški 2% (10 OT), skupaj torej 297,00 EUR.