VSL Sodba I Cp 159/2018

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe glede plačila zneska 21.493,29 EUR in zneska 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2016 dalje, postopek v tem delu ustavi (I.). Toženi stranki je naložilo, da je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.655,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2011 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 30.000,00 EUR od 6. 9. 2011 do 16. 11. 2011 in od zneska 10.000,00 EUR od 6. 9. 2011 do 23. 12. 2011 (II). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.342,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV.).

2Zoper zavrnilni del (III. točka izreka) ter stroškovno odločitev (IV. točka izreka) se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Opozarja, da je III. točka izreka izpodbijane sodbe nerazumljiva. Meni, da bi moral biti zavrnilni izrek odločitve določno in razumljivo opredeljen, še zlasti, ker je sodišče v obrazložitvi določno povzelo zavrnjeni del. Prvo sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin prometne nezgode in posledično sprejelo zmoten materialnopravni zaključek glede odgovornosti udeležencev nezgode, procesno postopanje glede ugotavljanja dejanskega stanja in izvajanja dokazov pa je z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnika za določitev novega izvedenca cestnoprometne stroke preraslo v bistveno kršitev določb postopka. Enako velja glede dokazne ocene. Tožnik je soprispevek zavarovanca tožene stranke v višini 70 % utemeljeval s tem, da je voznik R. vozil polno obremenjeno tovorno vozilo s priklopnikom z nasilnostjo 16 ton na zgornji meji dovoljene hitrosti, da je gibalna količina tovornega avtomobila približno 19 krat večja od gibalne količine osebnega avtomobila ter da je voznik R. imel časovno in prostorsko možnost za umik v svojo desno stran, s čimer bi lahko preprečil prometno nesrečo. Na razpolago je imel 0,8 metrov z desne strani svojega vozila, čelno prekritje vozil pa je znašalo 0,35 metrov. Voznik je z vozilom, ki predstavlja višjo stopnjo varnosti obratovanja v primerjavi z vozilom tožnika, vozil ofenzivno. S tem ni ravnal dovolj skrbno, kršil je tudi pravila defenzivne vožnje, ki vsem udeležencem v prometu nalaga, da preprečujejo nastanek nevarnih položajev in jih rešuje tudi, kadar jih niso povzročili sami. Voznik je s svojo vožnjo kršil člen 30/1 in 2 v času nezgode veljavnega ZVCP-1. Po drugem odstavku citiranega člena mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi svojim sposobnostnim, lastnostim in stanjem ceste ter preglednosti na njen, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem. Sodišče z ničemer ni obrazložilo, zakaj ne verjame priči R. Prvo sodišče je mnenje izvedenca ocenilo za prepričljivo, pri tem pa ni odgovorilo na pripombe tožnika, da mnenje v odločilnih delih temelji na predpostavkah. Izvedenec je predpostavljal potrebno pazljivost voznika R., na to predpostavko pa so oprti vsi odločilni zaključki. Sodišče ni obrazložilo v čem je predpostavka o potrebni pazljivosti R. objektivno potrjena in skladna s pravili stroke. Priča R. je bila namreč edina priča, ki je lahko povedala o nahajanju vozila pred nezgodo in bi tudi zato njena izpovedba morala biti predmet natančne dokazne ocene. Ovreči izpovedbo priče zgolj s tem, da je mnenje izvedenca objektivno, pri čemer to niti ne drži, je nedopustno. Takšna dokazna ocena ni dovolj kritična in analitična in predstavlja kršitev 8. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožba poudarja, da odločitev o odgovornosti udeležencev ne more in ne sme temeljiti na predpostavki o potrebni pazljivosti enega od udeležencev nezgode. Poleg tega obstaja nasprotje med izpovedbo priče in mnenjem o odločilnih dejstvih, zato je potrebno, da mnenje poda nov izvedenec. Tožnik je prepričan, da je izkazal, da obstaja indic, da obstaja realno tveganje za napako, če je izvedenec ovrgel izpovedbo udeleženca v nezgodi, ki je bila v bistvenih delih skladna, če je mnenje utemeljil na predpostavki o ravnanju tega udeleženca kot odločilnem dejstvu, če so v mnenju povsem odsotni izračuni in obstajajo ostale nejasnosti in nasprotja. V takšni situaciji nedvomno obstaja znanstveni – strokovni dvom, ki ga je potrebno opraviti še z dodatnim izvedencem. Tožnik izpodbija zaključek sodišča, da bi bila okoliščina, da tovornjak predstavlja višjo stopnjo nevarnost obratovanja, kot osebna vozila, pomembna le pri porazdelitvi deležev odgovornosti dveh udeležencev prometne nesreče. Tudi, če naj se sprejme, da je tožnik povzročil nevarno situacijo, je zmoten zaključek, da je zgolj iz tega razloga izključno odgovoren za nezgodo. Mnenje sodišča, da je z nepravilnim prehitevanjem prevzel nase tveganje za nastanek škodljive posledice, vnaprej izključuje uporabo pravila o deljeni odgovornosti. V konkretnem primeru bi sodišče moralo upoštevati, da je bil voznik R. tisti, ki je vozil 0,27 metrov preveč oddaljen od desnega roba, kot to predvideva varnostna razdalja. Tožnik izpodbija zaključek sodišča o višini pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je bistveno prenizka glede na obseg škode, ki jo je utrpel.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO+ ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja.

6Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi pravilno odločilo. Izvedlo je temeljit dokazni postopek, v katerem je prišlo do prepričanja, da za nesrečo ni kriv zavarovanec tožene stranke, temveč tožnik. Po oceni pritožbenega sodišča so pritožbeni očitki glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeni, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju glede dejanskih ugotovitev sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

7V izreku sodbe je prvo sodišče natančno določilo, v katerem delu je tožbenemu zahtevku ugodilo, iz česar posledično izhaja, v katerem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da je izrek v zavrnilnem delu nerazumljiv. V kolikšnem delu je tožbeni zahtevek zavrnjen pa ne izhaja samo iz izreka sodbe kot celote, temveč tudi iz njene obrazložitve (48. točka obrazložitve sodbe).

8Tožnik se je telesno poškodoval v prometni nesreči dne 12. 10. 2006, ko je s osebnim vozilom trčil v tovorno vozilo s priklopnikom, ki ga je upravljal zavarovanec tožene stranke.

9Za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil povzročeni po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ). Pri obojestranski krivdi pa odgovarja vsak imetnik za svojo škodo, ki mu je nastala v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

10Tožnik je toženkinemu zavarovancu očital, da je imel možnost videti tožnikovo vozilo in z umikom v desno preprečiti nesrečo.

11Iz policijskega zapisnika št. 536100 o ogledu kraja prometne nesreče, izhaja, da je tožnik prehiteval po smernem vozišču, namenjenem prometu vozil iz nasprotne smeri, katero ni bilo prosto na dovolj dolgi razdalji, saj je iz nasprotne smeri pravilno in po svojem smernem vozišču pripeljal voznik tovornega vozila s priklopnikom.

12Iz izvedeniškega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod B. K. izhaja, da je tožnik z osebnim avtomobilom peljal po vozišču hitre ceste iz smeri L. v smeri T. Ko je pripeljal v blagi levi pregledni ovinek, je s hitrostjo okoli 100 km/uro z levo bočno stranjo avtomobila nenadoma zapeljal približno 1,1 metrov na smerno vozišče tovornjaka in tam s prikritjem okoli 0,4 metra trčil v sprednji levi del tovornjaka, s katerim je po svojem smernem vozišču pravilno iz nasprotne smeri pripeljal voznik R. V času trka je voznik tovornjaka peljal s hitrostjo okoli 70 km/uro, kar je bilo v mejah dovoljene hitrosti. Tovornjak se je v času dogodka nahajal za okoli 0,27 metrov dlje od desnega roba vozišča, kot to predvideva varnostna razdalja. V zvezi z vožnjo tovornjaka in osebnega avtomobila pred trkom ni zabeleženih nobenih sledi zaviranja ali zanašanja.

13Zmotna je pritožbena navedba, da odločitev o odgovornosti udeležencev nesreče temelji na predpostavki o potrebni pazljivosti enega od udeležencev nezgode. Sodišče prve stopnje je vestno in vsestransko obravnavalo zadevo. Pri odločitvi se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je ocenilo za strokovno in prepričljivo. Na tožnikove pisne pripombe in ustna vprašanja je izvedenec odgovoril s pisno dopolnitvijo mnenja in še ustno na naroku, na katerem je odgovoril na vse pripombe pritožnika. Tudi po mnenju pritožbenega stališča, ob upoštevanju pritožbenih navedb, strokovno stališče izvedenca ne vzbuja nobenega resnega dvoma v njegove zaključke. Kot je pritožniku že pojasnilo sodišče prve stopnje, pa zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, ki ni v korist pritožnika, ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

14Res se je tovornjak ob trku nahajal 0,27 metrov dlje od desnega roba vozišča, kot to pri hitrosti 70 km/uro predvideva varnostna razdalja (0,55 metrov), vendar bi po mnenju izvedenca prišlo do trka tudi v primeru, če bi tovornjak vozil 27 cm bližje desnemu robu. V tem primeru bi bilo spremenjeno le mesto trka. Tožnik je namreč nenadoma zapeljal približno 1,1 m na smerno vozišče tovornjaka, zaradi česar voznik tovornega vozila ni imel dovolj časa, da bi preprečil kritično situacijo. Tudi v primeru, če bi imel toženkin zavarovanec možnost zaznati tožnikovo vozilo in nanj reagirati z umikom v desno stran, trka glede na mesto nahajanja tožnika ob trku ne bi mogel preprečiti, kar pomeni, da toženkin zavarovanec tudi z defenzivno vožnjo nesreče ne bi mogel preprečiti

15Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi R. glede faze prehitevanja tožnika (18. točka obrazložitve). Ključna je bila namreč ugotovitev izvedenca, da bi v primeru, če bi se tožnik že vračal na svoj vozni pas, ko je prišlo do trka, kot je to izpovedala priča R., bi moral voznik osebnega vozila z levim bokom avtomobila trčiti v prednjo stran tovornjaka in bi ga zaneslo, vendar pa je avtomobil odneslo v desno, kar kaže na to, da je voznik začel s prehitevanjem. Izvedenec je tudi pojasnil, da na ugotovitev, da je bil avtomobil v začetni fazi prehitevanja in ne v fazi vračanja na izhodiščno smerno vozišče, kaže končni položaj avtomobila po nesreči (avtomobil je odbilo desno izven vozišča) ter odsotnost sledi na vozišču. Navedeni ugotovitvi torej botrujejo objektivne okoliščine nesreče. Zavarovanec tožene stranke bi z umikanjem lahko preprečil nastanek nesreče le v primeru, če se bi voznik avtomobila med prehitevanjem vračal na svoj del vozišča, vendar je bila navedena hipotetična možnost na podlagi objektivnih okoliščin o položaju obeh vozil po trčenju in glede odsotnosti sledi na vozišču, ovržena.

16Pravilno je sodišče prve stopnje pritožniku tudi pojasnilo, da bi okoliščina bistveno večje teže tovornjaka v primerjavi z osebnim avtomobilom lahko bila pravno pomembna le pri porazdelitvi njune odgovornosti za nesrečo.

17Do prometne nesreče je tako prišlo po izključni krivdi tožnika, kar je pravilno že presodilo prvostopenjsko sodišče in tako ni podana odškodninska odgovornost zavarovalnice pri kateri ima voznik tovornjaka s priklopnikom zavarovano avtomobilsko odgovornost iz naslova obveznega zavarovanja v prometu.

18Glede na dejstvo, da s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo presega zavarovalno vsoto 50.075,11 EUR, tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje višine priznane odškodnine, saj si tudi z ugoditvijo pritožbe v tem delu svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

19Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.