UPRS Sodba I U 1699/2016-13

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica s priporočeno pošto z dne 23. 8. 2016 podala prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v skladu s prvim odstavkom 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ nadalje navaja, da je potrebno v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanja statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZUSDDD-B) prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti v roku treh let od uveljavitve tega zakona (to je do vključno 14. 7. 2013), tisti tujec pa, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, pa lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B oz. od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skladu s katero organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 24. 7. 2013, ko je že potekel rok za vložitev prošnje. Glede na navedeno je prošnja vložena prepozno.

2Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

3Tožnica v tožbi navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice izdalo sodbo, iz katere izhaja, da je bil izbris 37.000 prebivalcev Slovenije nezakonit ter da se Republiki Sloveniji nalaga, da mora vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in izdajo posebne odločbe, za nazaj izdati dovoljenje za stalno prebivanje. Nadalje tožnica meni, da je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju z določiloma 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Nadalje še navaja, da je prvostopenjski organ izdal potrdilo, kjer je potrjeno, da je imela stalno prebivališče v času od 3. 3. 1981 do 13. 2. 1992. Ker je bila njenemu očetu izdana odločba, s katero je bilo ugodeno prošnji za izdajo dovoljenje za stalno prebivanje, meni, da bi moralo to veljati tudi zanjo. Nadalje tožnica v tožbi podaja splošni kronološki pregled zakonodaje, ki je urejala status tistih prebivalcev, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Nadalje navaja, da je bilo potrebno v postopku odločiti o pomembnem pravnem vprašanju in sicer, kakšno mora biti ravnanje osebe, ki je bila izbrisana, po prvem petletnem obdobju opravičene odsotnosti, da se šteje, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo. Na to vprašanja nista odgovorila niti prvostopenjski organ niti upravno sodišče. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in naj samo odloči o zadevi.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v svoji odločbi obrazložila, zakaj je prvostopenjski organ tožnici prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrgel. Pri teh navedbah tožena stranka vztraja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku. V skladu z 8. členom ZUSDDD-B se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona. Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena zakona v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložil, zakaj je ugotovil, da zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pa je vložila po 24. 7. 2013, ko je že potekel rok za vložitev prošnje in je zato prošnja vložena prepozno.

7Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, iz katerih smiselno izhaja, da bi bilo potrebno posebno odločbo za priznanje stalnega prebivališča za nazaj izdati vsakomur, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje je potrebno izpolnjevati z zakonom predpisane pogoje, kot jih določa ZUSDDD. Temeljni pogoji, da se lahko vloga, s katero se je začel upravni postopek, sploh začne obravnavati, pa so procesne predpostavke za obravnavanje vloge. Ena od teh procesnih predpostavk pa je tudi ta, da je zahteva vložena v predpisanem roku. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval. To enako velja za obravnavani primer, ko zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, kot tudi za vse ostale primere, ko niso podane procesne predpostavke za obravnavo zahteve (na primer če stranka ne bi bila pod vlogo podpisana kljub pozivu, naj dopolni vlogo, če bi bilo o isti zadevi enkrat že pred tem pravnomočno odločeno ipd.). Iz navedenega razloga v tem upravnem sporu tudi niso relevantne tožbene navedbe o tem, da ni jasno, kako je potrebno razlagati poskuse vračanja osebe, ki je bila izbrisana iz stalnega prebivališča, po tem, ko je poteklo prvo petletno obdobje opravičene odsotnosti. Prvostopenjski organ se namreč v svojem sklepu s tem, ali je tožnica od 23. 12. 1990 dalje živela v Republiki Sloveniji, sploh ni ukvarjal, ker je njeno vlogo zavrgel iz procesnih razlogov – ker niso bile podane procesne predpostavke za obravnavanje vloge. Kar pa zadeva sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi Kurič in ostali proti Sloveniji, sodišče še dodaja, da v omenjeni zadevi ESČP ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb dveh pritožnikov in sicer iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer po mnenju ESČP izkazujeta, da nista za to nista imela pravnega interesa (Kurič in ostali proti Sloveniji, odst. 292). Zato Upravno sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt ni v nasprotju z omenjeno sodbo ESČP.

8Zato so neutemeljene tudi tožbene navedbe o neupoštevanju določb 14. in 8. člena EKČP, pri čemer konkretno ni navedeno, zakaj naj bi bilo ravnanje prvostopenjskega organa v nasprotju s tema dvema določbama. V 8. členu EKČP je določeno, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja in da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti in ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. 14. člen EKČP pa določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnost ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. Tožnica ne navaja, zakaj bi bil izpodbijani sklep v nasprotju z navedenima določiloma, sodišče pa samo tudi ni našlo nobenega nasprotja.

9V zvezi tožbenimi navedbami, da je tožničin oče prejel odločbo, s katero mu je bila priznana pravica do stalnega prebivališča in da bi zato moralo biti ugodeno tudi tožničini prošnji, pa sodišče pojasnjuje, da je potrebno obravnavati vsak primer posebej glede na okoliščine in posebnosti vsakega posameznega primera, kjer je pomembno tudi to, kdaj je bila določena vloga vložena. Iz upravnega spisa pa nedvomno izhaja, da je bila tožničina vloga vložena prepozno, saj je bila vložena več kot tri leta po preteku zakonsko določenega roka, ko je bilo potrebno tako prošnjo vložiti.

10Del tožbenih navedb se nanaša na opis kronologije slovenske zakonodaje, ki je urejala status oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, kjer tožnica zgolj na splošno navaja, kako se je v Sloveniji reševala ta problematika. Tudi te navedbe niso neposredne povezane z izdajo izpodbijanega sklepa.

11Glede tožbenih navedb, da naj sodišče preveri, ali je Upravno sodišče pravilno postopalo, pri čemer tožnica konkretno ne najava, katero sodbo ima v mislih, pa sodišče pojasnjuje, da Upravno sodišče ne more presojati pravilnosti neke druge sodbe istega sodišča, ampak je pristojno, da presoja pravilnost upravnih aktov oziroma dejanj drugih državnih organov oziroma tistih subjektov, za katere je z zakonom tako določeno, ne more pa Upravno sodišče presojati pravilnosti sodnih odločitev.

12Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.