UPRS Sodba I U 2/2018-9

Tožbi se ugodi in se Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije naloži, da mora izdati upravni akt, s katerim bo odločilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v roku 30 dni po prejemu te sodbe.

1Tožnik ob sklicevanju na določila 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pojasnjuje, da vlaga tožbo zaradi molka organa, ki je potrebna, ker tožena stranka doslej še ni ponovno odločila o njegovi prošnji v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 19/2017 z dne 1. 3. 2017, s katero je bila odpravljena njena prvotna zavrnilna odločba št. 2142-484/2016/14 (1312-12) z dne 29. 11. 2016, zadeva pa vrnjena toženi stranki v ponovni postopek. Navaja, da je omenjeno sodbo št. I U 19/2017 z dne 1. 3. 2017 potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo št. I Up 99/2017 z dne 10. 5. 2017, s katero je zavrnilo pritožbo tožene stranke in ji je obravnavano zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ker tožena stranka vse do 21. 7. 2017 o zadevi ni ponovno odločila, jo je tožnik 10. 7. 2017 dodatno pozval, da naj odloči o prošnji tožnika. Ker se ni niti na naknadni poziv tožena stranka odzvala in v ponovljenem postopku postopku ni odločila v predpisanem tridesetdnevnem roku za izdajo nove odločbe, je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa. Sodišču je tedaj predlagal, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije na podlagi 2. odstavka 65. člena ZUS-1, sodišče pa je tožbi zaradi molka organa ugodilo tako, da je s sodbo št. I U 1550/2017-7 dne 30. 8. 2017 toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 dni po prejemu sodbe izdati nov upravni akt, s katerim bo odločeno o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker tožena stranka niti v dodatno postavljenem roku ni odločila, jo je tožnik 6. 12. 2017 ponovno pisno pozval k izdaji odločbe o tožnikovi prošnji v nadaljnjih sedmih dneh. Vendar se tožena stranka niti na dodatni ponovni poziv ponovno ni odzvala, zato sedaj tožnik spet vlaga tožbo zaradi molka tožene stranke in sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da mu prizna mednarodno zaščito, češ da je zaradi molka organa kršena tožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, in ker tožnik meni, da so kumulativno podane predpisane predpostavke iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, da narava stvari to dopušča in da podatki postopka dajejo za to zanesljivo podlago, kar v nadaljevanju svoje tožbe tožnik dodatno pojasnjuje ob sklicevanju na številna poročila oziroma informacije o izvorni državi, pri čemer glede priznanja statusa begunca obširno pojasnjuje, zakaj meni, da tožena stranka dejanskega stanja ni razčistila v celoti in predvsem ni pojasnila nobenega od izključitvenih razlogov iz 31. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). Tožnik poudarja, da je že v svoji predhodni tožbi, na katero se v izogib ponavljanju tudi izrecno v celoti sklicuje, pojasnil, da bi ga ubili, če bi ostal v državi, toženi stranki pa očita, da ni preverila njegove izjave, da mu grozi smrt, če bi bil vrnjen v izvorno državo niti z zaslišanjem niti s preverjanjem informacij o izvorni državi, češ da zgolj informacije, ki kot vir navajajo Wikipedio, niso ustrezne. Pri slednjih namreč ne gre za objektivne informacije, ki jih je tožena stranka dolžna preveriti v skladu z zakonodajo, ki vključujejo tudi splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno politični situaciji in sprejeti zakonodaji ter specifične informacije o stanju v izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Zato naj bi posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijani sklep v tem delu pa nezakonit. Glede instituta notranje razselitve tožnik očita, da tožena stranka pri uporabi tega instituta ni upoštevala meril varnosti in razumnosti. Prav tako pa ni uporabila dvodelne analize skladno s smernicami UNHCR, češ da ni pravilno oziroma sploh ni opravila presoje o možnosti notranje razselitve niti glede poti, ne glede družine in tudi ne glede podpornega okolja ter izobrazbe in zaposlitve prav tako pa tudi ne glede interesov otrok, saj naj jih sploh ne bi upoštevala, četudi bi tožnikove štiri otroke prizadela njegova vrnitev v Kabul, češ da okoliščine, ki so morda še znosne za odrasle, lahko za mladoletne otroke predstavljajo nedopustne okoliščine, ker tožnik v Kabulu nima ne družbenih podpornih struktur, niti formalne izobrazbe in ima zato omejene zaposlitvene možnosti. Toženi stranki očita, da vsega navedenega ni zadostno upoštevala pri svoji odločitvi, prav tako kot tudi ne številnih predloženih informacij o izvorni državi, ki jih zato tožnik povzema v nadaljevanju tožbe, tudi v zvezi s statusom subsidiarne zaščite. V tej zvezi poudarja, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, češ da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrt, resna škoda pa v smislu 28. člena ZMZ-1 zajema tudi smrtno kazen ali usmrtitev ter mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Tega naj tožena stranka ne bi zadostno utemeljila, zato njeni oceni tožnik očita, da je pavšalna, njena odločitev pa pravno zmotna, glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da tožena stranka ni ugotavljala, ali mu grozi tveganje v primeru vrnitve. Glede informacij, ki jih je tožena stranka sama presojala, pa tožnik poudarja, da mu jih tožena stranka ni nikoli predložila v mnenje in je zato posledično kršila pravico tožnika do sodelovanja v postopku iz 22. člena ZMZ-1.

2Tožena stranka je na poziv sodišča, da naj sporoči razloge, zakaj o zadevi še ni odločeno in da v danem roku predloži predmetne upravne spise, sodišču predložila upravni spis, skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe ter ob izpostavljanju zavzetih stališč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 99/2017 dodatno pojasnjuje, da o tožnikovi prošnji v ponovljenem postopku še ni bilo odločeno zaradi kompleksnosti primera in obravnavanja prošenj drugih prosilcev, ki so prispele v reševanje še pred tožnikovo prošnjo. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

3Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da glede na stališča Upravnega in Vrhovnega sodišča v citiranih sodbah I U 19/2017 in I Up 99/2017 ostaja sporno le še vprašanje notranje razselitve, oziroma, ali bi se tožnik lahko preselil v Kabul. Zato meni, da sklicevanje tožene stranke na kompleksnost primera ni ustrezna, ker je bil tožnikov primer obravnavan že iz vseh možnih zornih kotov. Tako glede na navedeno toženi stranki ni več potrebno preverjati verodostojnosti prosilca niti pristnosti njegovih dokazov in tudi ne raziskovati ogroženosti bivših vojakov v Afganistanu, niti infiltracije talibanov v vojsko, pa tudi ne razširjenosti talibanov v A., kar vse je bilo že raziskano in razrešeno. Glede argumenta, da ima tožena stranka veliko dela z reševanjem drugih prošenj, pa ta argument tožnik označuje kot neutemeljen, češ da bi morala tožena stranka svoje delo organizirati tako, da bi spoštovala sodno in zakonsko določene roke. V tej zvezi tožnik navaja podatke iz analize B. glede zaostankov pri reševanju azilnih zadev.

4Tožba je utemeljena.

5Med strankama ni sporno, da gre v zadevah priznavanja mednarodne zaščite, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, za enovit upravni postopek. Prav tako ni sporno, da tožena stranka v konkretnem primeru ni izdala novega akta o tožnikovi vlogi ne v 30-ih dneh od prejema citirane sodbe Vrhovnega sodišča I Up 99/2017, niti v nadaljnjih sedmih dneh po dodatnem pisnem pozivu tožnika z dne 10. 7. 2017, prav tako pa ni odločila o tožnikovi vlogi še niti po tem, ko je Upravno sodišče ugodilo tožnikovi tožbi zaradi molka organa s sodbo I U 1550/2017 z dne 30. 8. 2017 na podlagi določil 69. člena ZUS-1 ter toženi stranki naložilo, da izda nov upravni akt v roku 60 dni od prejema navedene sodbe, prav tako pa tega ni storila niti v nadaljnjih sedmih dneh po dodatnem pozivu tožnika z dne 6. 12. 2017.

6Sodišče je tako tožnikovo tožbo ob upoštevanju tožbenih navedb ter podatkov in listin predloženega upravnega spisa obravnavalo kot tožbo zaradi molka tožene stranke, po določbah 28. in 69. člena ZUS-1.

7Stranka namreč sme na podlagi 2. odstavka 28. člena ZUS-1 sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh; po določbi tretjega odstavka istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tudi tožnik, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

8Zakonodajalec je z določili 69. člena ZUS-1 določil, da v primeru, če sodišče spozna, da je tožba zaradi molka upravičena, ji s sodbo ugodi in bodisi samo odloči o stvari pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 65. člena ZUS-1 ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda, oziroma če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe (1. odstavek). ZUS-1 v 2. odstavku 65. člena ZUS-1 določa, da v primeru, če pristojni organ ne ravna po navodilu iz prejšnjega odstavka in stranka zato vloži tožbo, ravna po 2. in 3. odstavku 65. člena ZUS-1, medtem ko ZUS-1 v 5. odstavku 65. člena še določa, da po 1. odstavku tega člena odloči sodišče, kadar je s tožbo zahtevana tožba o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 2. člena ZUS-1. V 1. odstavku 65. člena ZUS-1 je določeno, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, med drugim, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo. V 2. odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da sme po prejšnjem odstavku sodišče odločiti tudi, kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno.

9Po presoji sodišča določba 1. odstavka 69. člena ZUS-1 sodišča ne zavezuje, da v vsakem primeru molka tožene stranke samo odloči o zadevi v sporu polne jurisdikcije, temveč mu daje možnost izbire, torej tudi možnost, da toženi stranki naloži, kakšno odločbo naj izda in ji za to določi rok. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki so predpisani v 1. odstavku 65. člena ZUS-1. Narava stvari bi v obravnavanem primeru sicer dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, kakor je to predlagal tožnik, vendar pa podatki spisa (še) ne dajejo zadostne podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Za odločanje v sporu polne jurisdikcije tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Tožnik namreč v tožbi ne navaja, da bi mu "nov" postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo, za kar tudi ni predlagal nobenega dokaza.

10Sodišče je tako na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS-1 ugotovilo, da je tožba tožnika upravičena, ker so izpolnjeni procesni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi molka upravnega organa. Sodišče je zato naložilo toženi stranki, da odloči o vlogi tožnika za priznanje mednarodne zaščite v zakonsko predpisanem 30-dnevnem roku za izdajo odločbe iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1, ki prične teči naslednji dan po vročitvi pravnomočne sodne odločbe, četudi je tožnik sodišču predlagal, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije, saj kot rečeno predpisani zakonski pogoji iz 65. člena ZUS-1 za meritorno odločanje v obravnavanem primeru niso podani. Glede na to, da je tožba zaradi molka sicer utemeljena, je sodišče tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od prejema te sodbe tožniku izda in vroči novo odločbo v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.