UPRS Sodba II U 323/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se odvetnici A.A. povrnejo stroški za odvetniške storitve in izdatke v znesku 187,97 EUR. V presežku pa zahtevek odvetnice za plačilo nagrade zavrnila.

2Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka predložila napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči upravičenki B.B. v obsegu sestave vseh potrebnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. IV P 189/2016, po odločbi BPP 1474/2016 z dne 24. 2. 2016. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), je tožeči stranki bila odmerjena nagrada v višini polovice zneska, ki bi ji sicer pripadal po Odvetniški tarifi (OT) v višini 162,95 EUR. Nadalje so bili tožeči stranki priznani stroški kilometrine v višini 18,50 EUR in drugi materialni stroški v višini 6,52 EUR. Tožeči stranki so torej bili priznani skupni stroški v znesku 187,97 EUR.

3Tožeča stranka v tožbi oporeka odločitev v izpodbijanem aktu, in sicer zatrjuje, da je upravičena do povračila stroškov v celoti torej v nerazpolovljenem znesku v višini 375,94 EUR in ne le v polovičnem znesku 187,97 EUR. Tožeča stranka izpodbija sklep izključno zaradi uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv, ker je prepričana, da je takšna določba diskriminatorna in jo postavlja v neenakopraven položaj z drugimi kolegi, ki zastopajo stranke v istih sporih brez odločbe o nudenju brezplačne pravne pomoči. Za isto delo je plačana polovico manj, kot ji to priznava sodišče v postopku, v katerem zastopa stranko. Stranka je tako lahko prepričana, da je izvedba storitve odvisna od plačila in da je njena pravica na sodišču branjena z najmanj polovico nižjim interesom pooblaščenca, ki je plačan samo polovično. Tožeča stranka meni, da je sporna določba ZOdv v nasprotju z ustavno pravico do pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS in načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče pozove Odvetniško zbornico Slovenije (OZS), da prijavi stransko intervencijo na njeni strani, ker ima velik interes, da se zadeva dokončno uredi v prid odvetnikov, ki za enako delajo prejemajo polovično plačilo. Predlaga, da sodišče prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

5Tožba ni utemeljena.

6Med strankama ni sporno, da je tožena stranka odmerila nagrado in povračilo stroškov za izvajanje brezplačne pravne pomoči tožeči stranki, v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. IV P 189/2016 v višini 187,97 EUR, na podlagi napotnice ter skladno z določbami ZOdv in OT. Sporna je uporaba petega odstavka 17. člena ZOdv. Tožeča stranka namreč v tožbi navaja, da je sodišče formalno pravilno izračunalo znesek nagrade (sicer z nebistveno računsko napako, ki predstavlja razliko par eurov in kar tožeča stranka ne graja), vendar je v nasprotju s splošnimi načeli pravičnosti in enakosti ter v nasprotju z ustavnimi načeli, uporabilo peti odstavek 17. člena ZOdv.

7Ustava RS opredeljuje odvetništvo v prvem odstavku 137. člena: „ Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon“. V šestem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je določeno, da je odvetnik za pravno pomoč po ZBPP upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po OT. ZBPP torej napotuje na uporabo OT, ob uporabi le-te pa je potrebno upoštevati tudi ZOdv.

8Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Določa tudi, da so v primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena, nični.

9Glede na navedeno vsebino določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, je tožena stranka po presoji sodišča izračun odmerjene nagrade pravilno zmanjšala za polovico.

10Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Iz Poročevalca Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014 (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7) je razvidno, da je predlagatelj zakona že v postopku sprejemanja Zakona o dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-D) podal razlago za posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS. Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj zakona je izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odloči št. U -II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo: „da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V primeru, ko odvetniki prosto nastopajo na trgu, opravljajo gospodarsko dejavnost, katere omejitve se presojajo v okviru 74. člena Ustave RS. V primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih brezplačne pravne pomoči odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim dostavkom 74. člena Ustave RS. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bil torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT. Postavljeni oz. dodeljeni odvetnik ima zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev stranka, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila.

11Vprašanje primernosti zakonske ureditve ni predmet presoje Ustavnega sodišča, sodišče pa tudi ne ugotavlja zatrjevane neskladnosti zakona s 14. členom Ustave RS, ki terja enako obravnavanje enakih položajev, saj se položaj odvetnikov v pogledu doseganja dohodkov pomembno razlikuje od položaja javnih uslužbencev in prejemnikov pokojnin.

12Stališče, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči a priori nižja izključno zaradi nižjega plačila zanjo, je nesprejemljivo. Takšno ravnanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča ( VSRS sklep X Ips 36/2017 z dne 15. 3. 2017) neetično ter tudi zakonsko in ustavno sporno, saj ne prtiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen Ustave RS) in z vidika tega, da jih Ustava RS opredeljuje kot del pravosodja (137. člen Ustave RS).

13Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da pozove OZS, da prijavi stransko intervencijo na njeni strani. Tožeča stranka je pavšalno navajala, da ima OZS velik interes, da se zadeva dokončno uredi v prid odvetnikov, ki za enako delo prejemajo polovično plačilo. Po drugem odstavku 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko sodišče dokler upravni postopek na prvi stopnji ni končan, po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegala v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Sodišče meni, da ni podan pravni interes intervenienta, saj odločitev sodišča ne posega v pravni položaj OZS, zato je na podlagi drugega odstavka 19. člena ZUS-1 stranko intervencijo OZS na strani tožeče stranke zavrnilo.

14Sodišče svojo odločitev glede pravnega interesa OZS, utemeljuje z navedbami Ustavnega sodišča RS v sklepu U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, v katerem se je o pravnem interesu OZS, ki je podala predlog za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, izreklo. OZS je pravni interes utemeljevala s trditvijo, da v postopku sprejemanja te določbe ni imela možnosti sodelovati. Ustavno sodišče RS je navedlo, da iz tega vidika OZS izkazuje pravni interes za presojo izpodbijane odločbe, ne izkazuje pa ga z vidika interesa svojih članov (odvetnikov), ker imajo po ustaljeni ustavnosodni presoji politične stranke, društva, zbornice oz. združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj, za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu in zaradi interesov svojih članov, pa njihov pravni interes v smislu 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču ni izkazan.

15Sodišče ne pritrjuje razlogom tožeče stranke, da je tožena stranka odločitev oprla na neustavno odločbo. Sodišče nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo sklepa, ni našlo, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

16Ker dejansko stanje ni sporno, je bilo v zadevi odločeno izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

17Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.