VSL Sodba in sklep I Cp 388/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da nepremičnini parc. št. 9/0 in 4/0, obe k.o. ..., sodita v skupno nepremično premoženje pravdnih strank. Tožbo je v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je solastnica navedenih nepremičnin do 1/2, zavrglo, tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je zavrnilo. S sklepom je ustavilo pravdni postopek v delu, s katerim je tožnica od toženca zahtevala izplačilo 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2016 ter odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka. Zavrnilo je ugovor zoper sklep o začasni odredbi in vsaki stranki naložilo, da krije svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper omenjeno odločbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožnica v pritožbi opozarja, da je bila s sklepom nepravdnega sodišča napotena na ugotovitev, da nepremičnini sodita v skupno premoženje pravdnih strank in da je delež zakoncev na tem premoženju polovičen. Gre za dva osnovna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da bo nepravdno sodišče lahko nadaljevalo razdružitveni postopek. S tem, ko je sodišče zavrglo tožbo v delu, s katerim je zahtevala polovični delež, je negiralo njen pravni interes in hkrati ravnalo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Sodišče tudi ni povzelo popolnega zapisa napotitvenega sklepa. Po izvedenem dokaznem postopku ni dvoma, da sta deleža med pravdnima strankama na vtoževanih nepremičninah polovična. Sodišče je ugotovilo, da sta bili parceli kupljeni v času trajanja zakonske zveze, in sicer v obdobju, ko sta se stranki dobro razumeli. Toženec z njo ni nikoli želel skleniti ustrezne pogodbe. Z izrekom izpodbijane sodbe tožnica polovičnega deleža na vtoževanem premoženju ne bo dobila. V primeru, kadar sodna odločba nadomesti pravni posel, je obligatorno deležna obravnave preko FURS zaradi odmere ali opustitve davčne obveznosti. Zato bi sodišče moralo zahtevku ugoditi v celoti in tožnici omogočiti izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa v njeno korist po enakih postopkih, kot bi bila to primorana storiti na podlagi pogodbe. Izreka izpodbijane sodbe tudi ni mogoče izvršiti v zemljiški knjigi. Zaradi sprejete odločitve ni mogoče pričakovati normalizacije in dokončne razdružitve premoženja, ki sta ga pravdni stranki ustvarili v času 44 let trajajoče zakonske zveze. Tudi zaradi teh okoliščin, ki jih je sodišče spoznalo, bi moralo tožnici priznati njen polovični delež. Tožnica se ne strinja z ustavitvijo postopka v delu, s katerim je zahtevala poplačilo polovice kupnine za s strani toženca prodane nepremičnine. Vztraja, da je sodišče materialno pravo napačno uporabilo in da obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi, ki se navajajo v razlogih sodbe, do take mere, da te ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev.

4Toženec opozarja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Nepremičnini sta bili res kupljeni v letu 1993, ko sta bili stranki formalno v zakonski skupnosti, kar pa ne pomeni, da sta bili pridobljeni s skupnim delom in sredstvi. Toženec je prejemal bistveno višjo plačo od tožnice, pri čemer sta bili parceli kupljeni iz njegovih posebnih denarnih sredstev. Tožnica je ob svojem zaslišanju slikovito navajala okoliščine nakupa, ni pa ga znala časovno opredeliti, saj ga je postavila v leto 1995. Tudi vseh ostalih okoliščin ni pojasnila prepričljivo, saj je nepremičnini kupil toženec iz lastnih sredstev. Tožnica več kot 16 let ni postavila zahtevka, da parceli sodita v skupno premoženje, in ni osporavala njegovemu obsegu. Toženec graja tudi odločitev sodišča v zvezi z zavrnitvijo ugovora zoper izdano začasno odredbo.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali podane pritožbene navedbe in predlagali njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pritožbo toženca zoper V. točko izpodbijane odločbe, s katero je sodišče zavrnilo ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi, zavrglo kot prepozno.¹ Zato se v tem delu do pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

8Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki v nepravdnem postopku delita skupno premoženje. Iz napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 238/2016 (priloga A 7) izhaja, da okrajno sodišče v zvezi s tem vodi dva postopka, in sicer po predlogu sedanjega toženca pod opr. št. N 420/2015, v katerem se obravnava razdružitev s premoženjem, ki je v solasti s tretjo osebo, in po predlogu sedanje tožnice pod opr. št. N 238/2016 glede v tem postopku obravnavanih parcel. Zato so zmotne pritožbene trditve, da je sodišče v obrazložitvi odločbe ves čas citiralo napačno opravilno številko nepravdne zadeve, v kateri je bil izdan napotitveni sklep.

9Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je po prepričljivi in analitični oceni izvedenih dokazov strnilo v 21. točki sodbe, da zemljiški parceli št. 9/0 in 4/0, obe k. o. ..., sodita v skupno premoženje pravdnih strank. Toženec ni uspel izkazati, da je v času nakupa teh parcel zakonska zveza med strankama obstajala zgolj formalno, prav tako tudi ne, da je razpolagal s posebnim premoženjem, iz katerega je financiral nakup. Zgolj višji zaslužki iz delovnega razmerja na značaj premoženja kot skupnega ne vplivajo, vplivali bi lahko zgolj na delež posameznega zakonca na tem premoženju. Ker se sodišče prve stopnje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, z višino deležev ni ukvarjalo (tudi zaradi odsotnosti določnega ugovora toženca glede višjega deleža na skupnem premoženju), zavrnitev dokaznih predlogov glede poizvedb o dohodkih posameznih strank na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivala. Prav tako na verodostojnost tožnice ne vpliva dejstvo, da je trditve, da v skupno premoženje spadata tudi obravnavani parceli, postavila več kot 16 let po razpadu njune življenjske skupnosti, saj je to storila v času delitvenega postopka, ko je potrebno celovito ovrednotiti obseg skupnega premoženja in ga nato med strankami tudi razdružiti.

10Značilnost skupne lastnine je, da deleži oseb, ki imajo na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, niso v naprej določeni (72. člen SPZ). Po določilu 128. člena ZNP v postopku delitve skupnega premoženja sodišče odloči, kateremu od udeležencev se dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja, kar predstavlja razliko od postopka delitve solastnine, kjer se praviloma deli vsaka posamična stvar. Z določitvijo deležev na skupnem premoženju na njem ne nastane solastnina, temveč se določi delež na premoženju kot celoti in samo taka celota je nato predmet delitve.

11Tožnica, ki je bila v nepravdnem postopku napotena, da zoper toženca vloži tožbo na ugotovitev, da sporni nepremičnini sodita v skupno premoženje, na katerem je njen delež polovičen, je s tožbo zahtevala ugotovitev solastnine na spornih parcelah do ene neoddeljene polovice. Zahtevka torej ni oblikovala skladno z napotitvenih sklepom, zato se nanj neutemeljeno sklicuje. S tem, ko je s tožbo zahtevala vzpostavitev solastnine, je že uveljavljala delitev stvari, česar v pravdnem postopku ne more doseči. Še posebej zato, ker gre zgolj za dve stvari, izvzeti iz obsega skupnega premoženja, ki se bo kot celota delilo v nepravdnem postopku. V okviru slednjega bo sodišče vsakemu od zakoncev dodelilo posamezne stvari iz mase tega premoženja, na nekaterih morda vzpostavilo solastninski delež, če pa je bila posamezna stvar odtujena, bo druga stranka lahko dobila vrednost z dodelitvijo posameznih stvari iz preostalega premoženja. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je glede tožbenega zahtevka tožnice na izplačilo zneska 2.500 EUR za odtujene premičnine odločilo, da se bo v tem delu postopek nadaljeval v okviru delitvenega nepravdnega postopka. Šele tako bo lahko zagotovljeno, da bo sodišče obravnavalo celoten obseg ustvarjenega premoženja pravdnih stranki in v zvezi s tem izvedlo uspešno delitev. Pri tem bo moralo izhajati iz domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, saj do sedaj nobena od strank višjega deleža izrecno ni zahtevala.

12Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba zemljiškoknjižno neizvedljiva. Po določilu tretjega odstavka 15. člena ZZK-1 se skupna lastnina v zemljiški knjigi vpiše tako, da se pri osnovnem pravnem položaju glede lastninske pravice vpišejo vsi skupni lastniki po neopredeljenih deležih. S takšnim vpisom, ki ga bo sodišče lahko izvedlo neposredno na podlagi izpodbijane sodbe, bo tožničin pravni položaj varovan, saj toženec ne bo več izključni lastnik spornih parcel. Na vprašanje, katera od strank bo po delitvi celotnega pridobljenega skupnega premoženja njuna lastnica, bo odgovorjeno v nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja.

13Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in na 155. členu ZPP. Ker nobena od strank s svojo pritožbo ni uspela, prav tako njun odgovor na pritožbo nasprotne stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, je to odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Pravnomočen sklep sodišča prve stopnje IV P 1377/2016 z 11. 12. 2017, list. št. 145 spisa.