VDSS Sklep Psp 251/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pripadajočo invalidnino v višini 3.732,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršenja dejanske materialne resnice. Sklicuje se na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) in v zvezi s to določbo na to, da bi ga toženec v letu 2012 moral opozoriti, da ima glede na 60 % telesno okvaro nastalo zaradi bolezni pravico do invalidnine. To dolžnost je toženec opustil, zaradi česar ga je oškodoval za pripadajočo invalidnino od decembra 2011 do leta 2018, skupaj za 77 mesecev, kar znaša skupaj 3.575,11 EUR. Oporeka trditvi zavoda, da ni zavezanec za plačilo invalidnine, saj bi lahko vložil zahtevo za plačilo invalidnine po stari zakonodaji. Zavod je imel namreč več kot eno leto časa, da bi ga lahko obvestil o invalidnini.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na samo odločitev bistveno ne vpliva. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

5Nobenega dvoma ni, da morajo organi v predsodnem upravnem postopku postopati skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUP, in pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter skrbeti, da jih ne uveljavljajo v škodo pravic drugih ali ne v nasprotju z javno koristjo. Še posebej glede na četrti odstavek citirane določbe to velja za uveljavljanje socialnih pravic in pravno nevedni in neuki stranki zagotoviti najmanj nujno pomoč pri uveljavljanju teh pravic.

6Vse navedeno pa velja le, če je postopek že uveden in če obstaja sama pravica, na katero jo je potrebno opozoriti. V nasprotnem primeru, še posebej, če stranka postopka sploh še ni začela, kot v konkretnem primeru, toženec ni dolžan postopati skladno z določbo prvega odstavka 7. člena ZUP.

7Kot izhaja iz listinske dokumentacije je telesno okvaro v višini 60 % toženec ugotovil v postopku, ki se je na tožnikovo zahtevo začel dne 13. 4. 2015 (odločba toženca št. ... z dne 13. 7. 2015).

8Pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca in tudi te pravice lahko praviloma uveljavlja le zavarovanec sam. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanje se začne na zahtevo zavarovanca, postopek pa je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Šele, ko je uveden postopek, na strani toženca nastopijo določene obveznosti, med drugim tudi postopanje skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUP. V konkretnem primeru tožencu ni mogoče očitati, da ni postopal skladno z določbo 7. člena ZUP, ker tožnika ni opozoril, da mora zahtevo za priznanje pravice do invalidnine vložiti do 1. 1. 2013. Toženec (in njegov izvedenski organ) je pri tožniku ugotavljal obstoj telesne okvare na podlagi zahteve, ki jo je tožnik vložil dne 13. 4. 2015, ker za to pred tem ni imel nobene podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da dejstva, da toženec ni že 18. 11. 2011 ugotovil obstoja telesne okvare, ni mogoče pripisati tožencu.

9V tem postopku je predmet spora vprašanje, ali je tožnik upravičen do izplačila invalidnine za telesno okvaro. Iz listinske dokumentacije jasno izhaja, da je tožnik s tožbo, vloženo 27. 11. 2017 uveljavljal izplačilo invalidnine za telesno okvaro, ki je bila ugotovljena z odločbo št. ... z dne 13. 7. 2015, z dopolnitvijo tožbe pa je uveljavljal izplačilo invalidnine za obdobje od 18. 11. 2011 do 27. 11. 2017 mesečno po 46,43 EUR.

10Za takšen zahtevek tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage. Toženec oziroma invalidska komisija, to je izvedenski organ toženca, je ugotovil, da pri tožniku od 18. 11. 2011 dalje zaradi bolezni obstaja 60 % telesna okvara. Vendar za telesno okvaro v višini 60 %, ki je nastala zaradi bolezni, tožnik ni pridobil pravice do invalidnine ne v predsodnem in ne v sodnem postopku. V pravnomočno končanem postopku je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. VI Ps 1619/2015 z dne 3. 10. 2016, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 558/2016 z dne 19. 1. 2017 zavrnilo tožnikovo zahtevo za odpravo odločb toženca št. ... z dne 29. 9. 2015 in št. ... z dne 13. 7. 2015 ter priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi poklicne bolezni v višini 60 % od 1. 1. 2013 dalje. S citirano prvostopno odločbo toženca z dne 13. 7. 2015, potrjeno z dokončno odločbo z dne 29. 9. 2015, je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine in odločitev oprl na 403. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2).

11To, da gre za pravnomočno zaključen postopek o zavrnitvi pravice do invalidnine, je za konkretno zadevo ključnega pomena. Tožniku namreč pravica do invalidnine ni bila priznana in posledično ni podlage za izplačilo dajatve, ki jo uveljavlja. Toženec je na podlagi tožnikove zahteve vložene 15. 2. 2017 za izplačilo invalidnine pisno pojasnil razloge, zaradi katerih ni podlage za izplačilo invalidnine in o tem ni izdal odločbe, saj za to ni bilo nikakršne podlage. Ne zato, ker je bilo o zavrnjeni pravici do invalidnine že pravnomočno odločeno, ampak zato, ker tožnik uveljavlja izplačilo denarne dajatve. Z odločbami pa se odloča o določenih pravicah in le, če je z odločbo priznana pravica, še o izplačilu določene dajatve. Samostojni zahtevek za izplačilo določene dajatve predstavlja denarni zahtevek. Za denarne zahtevke pa je dopustna direktna tožba in se v sodnem postopku odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka o izplačilu denarne dajatve in ni potrebna izpolnitev procesne predpostavke, določene v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1). Torej, da bi bila tožba dopustna le, če je vložena zoper dokončno odločbo upravnega organa.

12Ker gre v konkretnem primeru za takšno pravno situacijo, in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni podlage za izplačilo invalidnine, bi bilo tožnikov tožbeni zahtevek potrebno zavrniti in ne zavreči, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Čeprav je sodišče prve stopnje s tem delno zmotno uporabilo materialno pravo, pa na samo odločitev to bistveno ne vpliva, zaradi česar pritožbeno sodišče v takšno odločitev ni poseglo.

13Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.