VSL Sodba II Cp 342/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 175,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugotovilo, da obstaja v korist gospodujočih nepremičnin parc. št. 441/6, 441/7, 444/8, 444/9, 444/10, 456/5, 456/6 in 456/7, vse k. o. X, ki so last tožeče stranke, služnost hoje in vožnje po obstoječi kolovozni poti po južnem delu nepremičnine parc. št. 444/1 k. o. X, last prvo tožene stranke in ki se nadaljuje po južnem delu nepremičnine parc. št. 444/1 k. o. X, last drugo tožene stranke. V 2. točki izreka je zavrnilo nasprotno tožbo, s katero sta toženi stranki zahtevali ukinitev navedene služnosti in v 3. točki toženima strankama na račun tožeče stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.413,24 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta toženi stranki iz obeh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da med pravdnimi strankami in njihovimi pravnimi predniki ni bilo nikoli dogovora o služnostni pravici. Razlog je v tem, da nepremičnina tožeče stranke meji na javno cesto in si lahko pot uredi po svoji nepremičnini. Tožeča stranka je pot uporabljala redko, toženi stranki pa sta ji uporabo do preklica dovolili, saj zanju ni predstavljala dodatne obremenitve, pravdne stranke pa so bile takrat v dobrih odnosih. Dovoljenje za uporabo je trajalo toliko časa, kot je trajala medsebojna naklonjenost, to je do preklica, zato do priposestvovanja ni moglo priti. Glede na okoliščine pa tožeča stranka poti tudi ni mogla uporabljati v dobri veri, da izvršuje svojo pravico služnosti. Sodišče se do teh navedb v sodbi ni opredelilo, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče, da bi morala dejstvo, da je bila uporaba poti dovoljena do preklica, dokazati tožena stranka, saj je dokazno breme za obstoj dogovora o nastanku služnosti na tožeči stranki. Nadalje navaja, da sta tožeča stranka in njen mož na sporno nepremičnino prihajala z vlakom, če se je slučajno zgodilo, da sta prišla z avtomobilom, sta ga parkirala na svoji nepremičnini parc. št. 444/4 k. o. X, ki meji na javno cesto in se do spornih nepremičnin odpravila peš. V pritožbi zoper 2. točko izreka o nasprotni tožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožeči stranki z gradbenim dovoljenjem omogočen le peš dostop. Iz gradbenega dovoljenja je namreč razvidno, da je na nepremičnini predviden prostor tudi za vozila in da je to povezano z javno cesto, zato je podana bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker si je tožeča stranka v skladu z gradbenim dovoljenjem dolžna zgraditi pot za avtomobile na lastni nepremičnini, so se s tem bistveno spremenile okoliščine in je prenehala potreba za uporabo služnosti.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in zahtevala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

O priposestvovanju služnosti

5Sodišče prve stopnje je pravno razmerje pravilno presojalo na podlagi pravil o priposestvovanju stvarne služnosti. Ker služnost s priposestvovanjem nastane, ko so za to izpolnjeni vsi pogoji, in ker je služnost, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v konkretnem primeru nastala že leta 1998, je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 266. člena SPZ pravilno uporabilo 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

6Stvarna služnost se na tej podlagi pridobi, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (prvi odstavek 54. člena ZTLR). Gre za tako imenovano nepravo priposestvovanje stvarne služnosti, podlaga katerega je njeno dolgotrajno izvrševanje. Iz določbe izhajata dva pogoja, ki ju mora dokazati priposestvovalec: da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, čeprav mu je bilo izvrševanje znano.¹

7Pritožbeno sodišče se strinja s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tožeča stranka in njeni družinski člani za potrebe dostopa do svojih nepremičnin od leta 1978 pa do konca priposestvovalne dobe leta 1998 za vožnjo z avtomobilom nemoteno uporabljali sporno kolovozno pot. To so potrdile vse zaslišane priče in tožeča stranka. Dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo izvrševanje služnosti, pritožba dejansko niti ne izpodbija. Nasprotno, tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka pot uporabljala (ker so bile pravdne stranke v dobrih odnosih in ker je pot do leta 2006 uporabljal tudi sosed M. G.). Iz pritožbe sicer izhaja tudi, da so tožeča stranka in njeni družinski člani do svojih nepremičnin dostopali izključno peš preko svojih nepremičnin, vendar prihajajo glede na povedano pritožbene navedbe same s sabo v nasprotje (enako kot tudi že navedbe v postopku na prvi stopnji in izpovedbe toženih strank). Pritožbeno sodišče je zato sledilo razlogom izpodbijane sodbe in se nanje v celoti sklicuje. Ker toženi stranki priznavata, da je tožeča stranka pot uporabljala, to po naravi stvari pomeni tudi, da sta bili z uporabo seznanjeni, zato so bili po poteku priposestvovalne dobe izpolnjenji pogoji za nastop priposestvovanja.

8Za priposestvovanje na podlagi ZTLR (nepravo priposestvovanje) se ne zahteva dobra vera priposestvovalca in zato tudi ni nujno, da bi priposestvovalec izvrševal služnost na podlagi pravnega naslova, potrebnega za njeno pridobitev.² Pritožbene navedbe o neobstoju dogovora o ustanovitvi pravice služnosti in o slabi veri tožeče stranke zato niso relevantne.³ Prav tako se za nastanek služnosti ne zahteva, da je koristna oziroma potrebna, zato niso relevantne niti pritožbene navedbe o obstoju druge poti preko katere bi bil mogoč dostop.⁴

9Materialnopravno presojo o izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje potrjuje še nadaljnja ugotovitev, da je bila posest služnostne pravice pristna, ne pa viciozna, to je, da lastnik gospodujoče stvari ni zlorabljal zaupanja lastnika služeče stvari, oziroma služnosti ni izvrševal s silo ali z zvijačo, služnost pa tudi ni bila dogovorjena do preklica (drugi odstavek 54. člena ZTLR). Ne drži, da izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka toženih strank ni posebej spraševala za dovoljenje za uporabo poti. Tak sklep je logičen tudi zaradi prejšnje ugotovitve, da sta toženi stranki šele leta 2007 oziroma 2008 ugotovili, da pravica služnosti ni vpisana v zemljiško knjigo. Dokazno breme trditev o vicioznem izvrševanju služnosti je na strani lastnikov služeče nepremičnine,⁵ to je toženih strank, ki slednjega nista dokazali, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogoji, ki bi onemogočili priposestvovanje služnosti, niso izpolnjeni.

O prenehanju služnosti

10Tožbo za prenehanje stvarne služnosti lahko vloži lastnik služeče stvari, če postane služnost nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena SPZ).

11Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo vsebino gradbenega dovoljenja, ki ga je za obnovo objekta na svoji nepremičnini pridobila tožeča stranka (priloga B3), niso utemeljene. Ni res, da je do nepremičnin tožeče stranke po izdaji gradbenega dovoljenja mogoč dostop z avtomobilom, oziroma, da bi bila zahteva po povezavi vsebovana v gradbenem dovoljenju. Iz dovoljenja namreč jasno izhaja, da je od lokalne ceste, ki leži delno na nepremičnini parc. št. 409/3 k. o. Y in delno na nepremičnini parc. št. 632 k. o. X, omogočen dostop do nepremičnine parc št. 444/9 k. o. X, kjer je urejeno parkirišče, od tam pa se, delno po parc. št. 444/9 in delno po nepremičnini 444/10, obe k. o. X, izvede peš dostop do objekta, ki leži na parc. št. 456/6 k. o. X. Navedeno je jasno razvidno tudi iz grafičnega prikaza arhitektonsko zazidalne situacije, ki je priloga gradbenemu dovoljenju.

12Dostop do objekta na nepremičnini tožeče stranke z avtomobilom tako še vedno ni mogoč in je posledično služnost vožnje še vedno potrebna. Da se okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena, niso spremenile, kaže tudi dejstvo, da so tožeča stranka in njeni družinski člani ves upošteven čas občasno do nepremičnine dostopali tudi peš, preko svojih nepremičnin, kar izhaja iz navedb toženih strank.

13Ker pogoja za prenehanje stvarne služnosti nista izpolnjena, je sodišče prve stopnje zahtevek iz nasprotne tožbe pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

14Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato krijeta svoje stroške, tožeči stranki pa morata povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu s priloženim stroškovnikom ter Odvetniško tarifo, in sicer 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1) ter 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), skupaj 175,57 EUR.

¹ Primerjaj odločbo VSRS II Ips 160/2002 z dne 7. 11. 2002 in odločbe VSL I Cp 499/2017 z dne 7. 6. 2017, sklep I Cp 1439/2015 z dne 8. 9. 2015 ter M. Juhart, v. M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 903 - teorija in sodna praksa glede neprave stvarne služnosti, uveljavljeni po sprejemu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sta uporabljivi, ker je določba prvega odstavka 54. člena ZTLR vsebinsko enaka določbi drugega odstavka 217. člena SPZ, določba drugega odstavka 54. člena ZTLR pa določbi tretjega odstavka 217. člena SPZ.
² Primerjaj M. Juhart, nav. d., str. 903 in sodba VSRS II Ips 635/94 z dne 6. 3. 1996.
³ Pritožbene navedbe se v bistvu nanašajo na pogoje za pravo priposestvovanje stvarne služnosti, ki ga je v prvem odstavku 217. člena uvedel SPZ. Po njegovi uveljaviti tako obstajata dva načina priposestvovanja stvarne služnosti, to sta pravo in nepravo priposestvovanje. Pogoji za nepravo priposestvovanje so enaki kot v ZTLR, za pravo priposestvovanje stvarne služnosti pa se zahteva obstoj dobre vere priposestvovalca, ki pa je lahko podana le, če priposestvovalec služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način, to je na podlagi ustreznega pravnega naslova.
⁴ Te okoliščine so pomembne v zvezi z nasprotno tožbo na prenehanje služnosti. Primerjaj odločbe VSL I Cp 1797/2009 z dne 19. 8. 2009, VSL II Cp 2857/2013 z dne 8. 1. 2014 in VSK Cp 974/2008 z dne 17. 2. 2009.
⁵ Primerjaj M. Juhart, nav. d., str. 903 in sodbo VSRS II Ips 160/2002 z dne 7. 11. 2002.