VSL Sodba II Cp 489/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper toženko.

2Zoper sodbo se tožnik pritožuje. Navaja, kdaj je vložil tožbo in kako je postopek tekel, nato pa izraža svoje mnenje o presojanju sodišča, ki naj bi mu kršilo človekove pravice. Navaja, da bi moral biti sprejet nov zakon o pravobranilstvu, in sicer ne šele l. 1998, saj je bil zakon iz l. 1977 utemeljen na aparatu prisile, sedaj pa ima oblast ljudstvo, državno pravobranilstvo pa nima pravic. Navaja, da ni zahteval spremembe pravnomočne sodbe, pač pa povračilo pravdnih stroškov pravobranilstva po odvetniški tarifi. Očita tudi, da so v sodbi razlogi, ki se ne nanašajo na zadevo. Pritožbo je tožnik še dopolnil in v dopolnitvi posebej nasprotuje uporabi 162. čl. ZPP, ki po njegovem za državno pravobranilstvo ne more veljati. Meni, da razlago tega predpisa lahko poda le državni zbor.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da 350 EUR, kolikor je tožnik zahteval premoženjske škode, ni njemu protipravno povzročena škoda (le ta bi bila lahko po 26. čl. Ustave RS in 133. čl. Obligacijskega zakonika podlaga odškodninski obveznosti toženke), pač pa znesek stroškov, ki so bili odmerjeni s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani v postopku P 1580/2011 z dne 9. 5. 2012. Sklep je postal pravnomočen (in to celo brez vložene pritožbe). Ali so bili stroški, ki so bili nato od tožnika nesporno tudi izterjani, odmerjeni pravilno in zakonito, po pravnomočnosti tega sklepa ni več vprašanje, v katerega bi se bilo dopustno spuščati, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (tč. 8). Nadaljnje pojasnjevanje sodišča prve stopnje, zakaj so bili ti stroški odmerjeni v taki višini, je zato nerelevantno in v celoti odveč. Enako nerelevantno je zato pritožnikovo nasprotovanje razlagi in uporabi 162. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). O čemer je bilo dokončno odločeno v enem postopku (tudi o stroških le-tega), se v drugem postopku ne da zahtevati nazaj kot povzročeno škodo.

6Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak (tudi ne razlogov, ki vanjo ne bi sodili), jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).