UPRS Sodba in sklep I U 630/2018-12

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-490/2018/6 (1312-03) z dne 21. 3. 2018 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Odredila je, da se tožnik pridrži od 19. 3. 2018 od 12.25 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. Izpodbijani sklep je toženka izdala na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka in s četrtim odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 19. 3. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. V nadaljevanju obrazložitve povzema vsebino registracijskega lista Policijske postaje Črnomelj (v nadaljevanju PP) z dne 14. 3. 2018 in vsebino tožnikovih navedb, danih pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožniku je bil 19. 3. 2018 ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik je na zapisnik navedel, da je potni list izgubil na morju na poti v Grčijo. Tožnik je navedel, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker so bili tam do njega neprijazni. Zaradi slabega odnosa do beguncev pa tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ki jo je samo prečkal. Za mednarodno zaščito doslej še nikjer ni zaprosil. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil tožniku 19. 3. 2018 ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni zaradi preverjanja njegove istovetnosti in zaradi ugotavljanja dejstev, na podlagi katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti ter zaradi utemeljene domneve, da bo tožnik pobegnil.

2Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da tožnik do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V konkretnem primeru se toženki poraja dvom v osebne podatke tožnika, kot tudi dvom glede navedb o osebnih dokumentih. Tožena stranka meni, da so tožnikove navedbe o tem, da je dokumente izgubil, neprepričljive. Ob upoštevanju dejstva, da Republika Slovenija ni tožnikova ciljna država, marveč je to Italija, tožena stranka utemeljeno sklepa, da namerava nadaljevati pot v druge države EU. Iz navedenega razloga je tožena stranka tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da bi lahko pristojni organ odločil o prošnji za mednarodno zaščito je potrebno ugotoviti dejansko stanje v zadevi, za kar je bistven osebni razgovor s prosilcem. Iz tožnikove poti do Republike Slovenije izhaja, da je tožnik že imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v več varnih državah (Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška), vendar tega ni storil in je potoval dalje. Želel je priti v Italijo. V Republiki Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija in mu ni preostalo nič drugega. Obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, zaradi česar se je tožena stranka odločila, da tožnika pridrži na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce zato, ker je ugotovila, da ukrep zadrževanja na območje Azilnega doma ne bi bil učinkovit (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Glede na tožnikove izjave v zvezi s potjo iz izvorne države do Republike Slovenije, ki jih je podal na PP Črnomelj in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, toženka utemeljeno sklepa, da je tožnikov namen čim prej zapustiti Republiko Slovenijo, s čimer bi preprečil meritorno odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Ta njegov namen pa bi bilo z ukrepom obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma težko preprečiti. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno pojasnjuje razloge, zaradi katerih ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma ni dovolj učinkovit. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Tožena stranka meni, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.

3Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke iz jo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se opira tudi na 1. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, katere vsebino v tožbi navaja. Tožnik meni, da morajo biti za omejitev gibanja na predhodno navedeni pravni podlagi podani trije kumulativni pogoji. Konkretno in izrecno navedeno dejstvo, ki ga navaja tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ki ga bo organ preveril in ugotavljal. Drugič, da obstoji posledična povezava med ugotavljanjem tega konkretnega dejstva in omejitvijo gibanja, da organ določno in konkretno obrazloži, zakaj tega dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Ter tretji razlog, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, katero je tisto dejstvo, ki ga bo tožena stranka preverila oz. ugotavljala. Nekonkretizirani pa so tudi razlogi za tožnikovo begosumnost, saj toženka navaja zgolj dejstvo, da je tožnik prečkal več varnih držav in kljub možnosti v njih ni zaprosil za mednarodno zaščito ter, da 80% prosilcev zapusti Azilni dom. Kumulativno navedeni pogoji iz 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v danem primeru niso izpolnjeni. Izpodbijani sklep je pomanjkljivo obrazložen in ni mogoče preizkusiti nujnosti posega v tožnikovo svobodo. Izrečen ukrep je tudi nesorazmeren. Tožnik opozarja, da šele na podlagi 1. alineje drugega odstavka 46. člena ZMZ-1 uradna oseba na osebnem razgovoru ugotavlja istovetnost prosilca za mednarodno zaščito in ne že v fazi podaje prošnje za mednarodno zaščito, ki je namenjena zgolj zbiranju osebnih podatkov prosilca. Sklicuje se tudi na 118. člen in 119. člen ZMZ-1. Ugotavljanje istovetnosti prosilca se opravi z osebnim razgovorom. Kolikor pa toženka dvomi v tožnikovo istovetnost, bi mu morala zastaviti dodatna vprašanja in v obrazložitvi upravnega akta določno navesti razloge, zaradi katerih dvomi oz. ne dvomi v navedbe tožnika.

4Tožnik tudi meni, da v obravnavani zadevi niso podani razlogi za izrek strožjega ukrepa, to je omejitev gibanja na prostore in območje Centra za tujce, marveč bi glede na okoliščine konkretnega primera zadostoval ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Azilnega doma, za kar se sklicuje na prvi odstavek 68. člena ZTuj-2 in sodno prakso (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016). V obravnavani zadevi tudi ni podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženka je dejansko stanje napačno ugotovila, nepravilno je uporabila materialno pravo in kršila določbe postopka, zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je potrebno odpraviti.

5Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik sodišču tudi predlaga sprejem začasne odredbe in sicer, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je v tožbi izkazal, da niso podani zakonsko navedeni razlogi za izrek ukrepa - omejitve gibanja tožnika in bi se mu tako z omejitvijo gibanja na prostore in območje Centra za tujce prizadela nepopravljiva škoda. Dneve brez osebne svobode tožniku ne more nihče nadomestiti. Ugovarja tudi kršitev pravice do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS in 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah), kar že sama po sebi predstavlja škodo (sklep Ustavnega sodišča RS I Up 729/03 z dne 11.12 2003). Republika Slovenija mora osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave RS, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Izvršitev izpodbijanega ukrepa bo tožniku povzročilo nepopravljivo škodo. Postopek do pravnomočne rešitve tovrstnih zadev poteka vedno nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce, kljub kratkim zakonsko določenim rokom, za kar navaja sodno prakso. Po mnenju tožnika brez izdaje predlagane začasne odredbe za ureditev stanja, tožnik ne bi imel učinkovitega sodnega varstva. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da sodišče toženki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, da naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi 1. in 2 in alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni.

9Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo in na njej 28. 3. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je matično državo Alžirijo zapustil zaradi družinskih razmer in zaradi ekonomskih razlogov, ker tukaj ni dobil dela. S svojim potnim listom je najprej odšel v Turčijo. Na poti v Grčijo v vodi je izgubil svoj potni list. Drugih osebnih dokumentov nima. V Grčiji so ga tudi legitimirali policaji in navedli, da mora zapustiti državo. Bili so neprijazni. Nato je ilegalno prečkal Makedonijo, Srbijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško in prišel v Slovenijo, kjer so ga prijeli slovenski policisti in ga zaslišali. Pri zaslišanju je bil prisoten prevajalec za arabski jezik, ki ga je tožnik tudi razumel. Želel si je priti v varno državo članico EU. Doslej prošnje za mednarodno zaščito ni podal še nikjer. Tožnik je v Alžiriji bival v majhnem odročnem kraju Laataf in je tu leta 2016 pridobil potni list po postopku, ki ga opiše. Sedaj pa je edini osebni dokument izgubil in bi težko dobil novega, saj bi moral iti osebno v Alžirijo. Tožnik se zaveda, da mora pričati po resnici. Na obravnavi na sodišču in ves čas postopka je navajal enake in resnične osebne podatke in podatke o državljanstvu. V prostorih, kjer sedaj biva, je tožnik sicer zadovoljen s higijenskimi razmerami in s hrano, obiskal je tudi zdravnika, vendar pa se počuti depresivno, ker se ne more prosto gibati. Pooblaščenec tožnika je na glavni obravnavi podal svoje pravno naziranje glede 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz tožnikovih navedb v postopku in na glavni obravnavi ne izhaja utemeljen dvom o istovetnosti tožnika. Pri tem pa se zastavlja vprašanje, kako bo toženka dejansko izvajala predhodno navedeno določbo ZMZ-1, saj tega ni moč razbrati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se ga tudi ne da preizkusiti.

10Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ureja omejitev gibanja v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma med drugim tudi: da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja); da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (2. alineja). Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanj, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnih brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po petem odstavku 84. člena ZMZ-1 ukrep iz prvega in drugega odstavka tega člena, razen v primerih iz 5. alineje prvega odstavka tega člena, lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepa iz prvega in drugega odstavka tega člena se odpravita po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Glede na povedano, so razlogi za pridržanje samostojni in tako zadošča že tudi da je podan eden od razlogov, navedenih v 1. do 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla dve pravni podlagi za izrek ukrepa omejitve gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce in sicer: 1. in 2. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

11Za omejitev gibanja po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 po presoji sodišča ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s fotografijo, in da tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov, sama po sebi ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe ali državljanstvo. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete ali državljanstva. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi pa ta okoliščina po presoji sodišča ne izhaja. Tožnik je ves čas postopka navajal enake osebne podatke in tudi ni spreminjal svojih izjav glede okoliščin, v katerih je izgubil svoj edini osebni dokument, ki ga je imel - svoj potni list. Tudi na glavni obravnavi je bilo po mnenju sodišča tožnikovo pričanje prepričljivo in mu je sodišče tudi poklonilo vero. Toženka pa razen navedb, da tožnik nima osebnih dokumentov s fotografijo, ni navedla razlogov, zakaj tožniku ne verjame, da je oseba, za katero se izdaja. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je navedel, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države in kakšno državljanstvo ima. Toženka tudi ni navajala, da bi se tožnik kadarkoli in kjerkoli izdajal za drugo osebo oz., da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, drugačne podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo po presoji sodišča mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo prosilca za mednarodno zaščito. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta s fotografijo, na podlagi katerega bi toženka v skladu z 97. členom ZTuj-2 lahko ugotovila tožnikovo istovetnost, pa je po presoji sodišča premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma v istovetnost ali državljanstvo prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče se z dokazno oceno toženke, s katero opravičuje obstoj očitnega dvoma v istovetnost ali državljanstvo tožnika, ker je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je osebne dokumente izgubil na morju na poti v Grčijo, kar naj bi bilo po oceni toženke neprepričljivo, ne strinja. Toženka v obrazložitvi kot razlog navaja kontradiktorne izjave tožnika glede osebnih dokumentov, zaradi katerih utemeljeno dvomi, da je tožnik podal neresnične podatke glede posedovanja svojih dokumentov. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka ni navedla konkretno, katere tožnikove izjave glede osebnih dokumentov so kontradiktorne. Po presoji sodišča pa tudi iz listin upravnega spisa kontradiktorne izjave glede osebnih dokumentov ne izhajajo, saj je tožnik ves čas postopka zatrjeval enake osebne podatke in državljanstvo ter, da je potni list izgubil na poti v Grčijo. Po povedanem po presoji sodišča toženka razloga po 1. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni izkazala.

12V obravnavani primeru je toženka kot pravno podlago za izrečeno omejitev gibanja navedla tudi 2. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je potrebno konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito ter nato določno identificirati razlog (dejstvo), zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki ga bo pristojni organ ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretnega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi. To pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno v upravnem aktu obrazložiti razloge, zaradi katerih tega dejstva brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti. Ob vsem tem pa mora biti (kumulativno) izpolnjen tudi tretji pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, kar mora izhajati iz razlogov, ki morajo biti tudi konkretno pojasnjeni v obrazložitvi upravnega akta.

13V obravnavani zadevi pa po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen toženka ugotavljati in še manj je razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Konkretno je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito ves čas postopka navajal enake razloge in sicer svoje družinske razmere in ekonomske razmere v Alžiriji. Po presoji sodišča bi tako toženka morala navesti konkretna dejstva, povezana s temi razmerami ter dokazati vzročno posledično zvezo med ugotavljanjem teh dejstev in izrečenim ukrepom omejitve gibanja tožniku in dodatno še obrazložiti utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Šele ko so vsi trije kumulativno navedeni zakonski pogoji pogoji izpolnjeni, je po presoji sodišča lahko podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po mnenju sodišča tožnik povsem utemeljeno v tožbi očita, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero je tisto dejstvo, ki ga bo tožena stranka preverila oz. ugotavljala in da so tudi povsem nekonkretizirani razlogi za tožnikovo begosumnost. Ker obrazložitev izpodbijanega sklepa takšnih razlogov ne vsebuje, sodišče ne more preizkusiti, ali so v obravnavanem primeru dejansko podani razlogi za omejitev gibanja tožnika po predhodno navedeni določbi ZMZ-1 ter je zaradi tega podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

14Dejstvo, da je potrebno opraviti osebni razgovor s prosilcem za mednarodno zaščito pa ne ustreza opisu zakonskega dejanskega stanu iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Osebni razgovor je procesno dejanje, ki ga je v teh postopkih potrebno obvezno opraviti. Določba 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa določa pogoje, zaradi katerih lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma in sicer: da se ugotovijo dejstva, na katerih je prosilec utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

15Ker je sodišče ugotovilo, da razlog iz 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v obravnavani zadevi ni podan, razlogov iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni obrazložila v tolikšni meri, da bi se jih dalo preizkusiti, je izpodbijani sklep nezakonit in ga je sodišče odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka (7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

16Po povedanem je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, zato ga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

K točki II izreka:

17Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira svoj predlog za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe. V predmetni zadevi pa na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v obravnavani zadevi, zaradi česar tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočnosti sodne odločbe. V konkretnem primeru je ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe tudi že odločeno o tožbi in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev odločitev ne bi imela nobenih učinkov (enako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018). Učinkovito sodno varstvo tožnika se ob koncu sodnega postopka zagotavlja s sodbo sodišča, s katero se odloči o zadevi, zato s pravnomočnostjo preneha pravni interes za izdajo začasne odredbe. Tako iz ZUS-1 jasno izhaja, da je izdaja začasne odredbe časovno in vsebinsko vezana na upravni spor, o katerem sodišče odloča. Zato je bilo potrebno predlog za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi zavreči.