VDSS Sodba Psp 174/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 4. 2015 in sklep o popravi pomote z dne 4. 6. 2015. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 23. 1. 2015 ter da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine. Odločilo je tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da kljub temu, da je hudo zbolel, je po odločitvi tožene stranke in tudi sodišča pri njemu še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Taka odločitev ni pravilna. Na podlagi istih izvidov je bil že upokojen v Nemčiji. Omenja tudi operacijo karcinoma ščitnice. V Republiki Sloveniji ima 16 let, 2 meseca in 24 dni pokojninske dobe. Glede odločitve tožene stranke, da pri njemu zdravljenje ni končano, tožnik navaja, da iz izvidov izhaja, da je zdravljenje zaključeno. Zaradi tega je tudi vložil tožbo, s katero uveljavlja priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji. Bolezen se namreč le še stopnjuje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 4. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo št. ... z dne 23. 1. 2015. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Presojalo je tudi sklep o popravi pomote št. ... z dne 4. 6. 2015, s katerim je drugostopenjski organ popravil izrek drugostopenjske odločbe št. ... z dne 7. 4. 2015, tako da je dodal drugi odstavek, ki glasi: drugi odstavek prvostopenjske odločbe št.... z dne 23. 1. 2015 se spremeni tako, da se glasi: "Zavarovanec nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker se pri njem invalidnost še ne ugotavlja. Drugi odstavek v odločbi pa je postal tretji odstavek."

6Odprava odločbe z dne 7. 4. 2015 in sklepa z dne 4. 6. 2015 ni sporna. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

7Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je pri tožniku od 23. 7. 2014 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Tožnik na podlagi navedene kategorije nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe je tožnik v Sloveniji dopolnil 16 let, 2 meseca in 24 dni zavarovalne dobe, v Nemčiji pa 18 let, 1 mesec in 21 dni, skupaj torej 34 let, 4 mesece in 15 dni.

8Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. V sestavi navedenega izvedenskega organa so sodelovali specialist s področja ortopedije in specialistki s področja interne medicine ter psihiatrije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, datiranega z 12. 12. 2016 izhaja, da je tožnik glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zmožen za lažje delo v polnem delovnem času in da je pri njemu zmožnost za delo zmanjšana za manj kot 50 %. Na zahtevo sodišča je izvedenski organ po proučitvi dodatne medicinske dokumentacije dne 25. 9. 2017 podal dopolnilno izvedensko mnenje. Tudi iz dopolnilnega mnenja izhaja, da je tožnik v okviru že danih omejitev v okviru III. kategorije invalidnosti še vedno zmožen opravljati pridobitno delo.

9Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)² v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. V 1. alineji 41. člena je tako določeno, da zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je pri njem nastala invalidnost I. kategorije. V I. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (63. člen ZPIZ-2).

10Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz prepričljivega mnenja izvedenskega organa izhaja, da pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, ki jo je presojalo sodišče še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Nedvomno so pri tožniku podane številne zdravstvene težave, ki jih člani izvedenskega organa podrobno opisujejo v pisno podanem izvedenskem mnenju. Specialist ortoped na podlagi osebnega pregleda ugotavlja, da ima tožnik degenerativne spremembe aksialnega skeleta z nekoliko omejeno gibljivostjo desnega komolca. Z ortopedskega stališča je tožnik sposoben za lažja fizična dela, kjer ne dviguje bremen z desnico težjih kot 3 kg in da ne dela v prisilnem položaju. Obstaja tudi bolečinski sindrom na kolenih, v smislu patelofemoralne bolečine, večjih nevroloških motenj in drugih odstopanj v statusu ni. Specialistka internistka na podlagi osebnega pregleda ugotavlja, da se tožnik zdravi zaradi arterijske hipertenzije in paroksizmalne atrijske fibrilacije. Motnje srčnega ritma se po uvedbi beta zaviralca niso več ponavljale. Leta 1997 naj bi imel "zastoj srca", vendar s tem v zvezi v spisu ni nikakršne dokumentacije. Ugotovljena je blago razširjena ascendentna aorta. Iz dokumentacije izhaja tudi diagnoza kardiomiopatije, ki pa ni potrjena z ultrazvokom srca. Na podlagi razpoložljive dokumentacije višje od že priznane III. kategorije invalidnosti ni mogoče ugotoviti. Specialistka psihiatrinja pa ob osebnem pregledu ugotavlja, da gre pri tožniku za ponavljajoče se depresivno motnjo, s tem da je trenutna epizoda blaga in pa za bojazljivostno osebnostno motnjo. Psihične težave vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost, predvsem v smislu energetske opremeljenosti, učljivosti, miselne fleksibilnosti in zmerno znižanega razpoloženja ter višje stopnje anksioznosti. Na vse omenjeno vpliva tudi ščitnično obolenje. Tudi upoštevaje psihične težave, pri tožniku višje kategorije invalidnosti, kot mu je bila že priznana, ni mogoče ugotoviti.

11Izvedenci so proučili listinsko dokumentacijo v spisu, tožnik je bil tudi osebno pregledan. Izvedensko mnenje je jasno in ustrezno strokovno obrazloženo. Tožnik v pritožbi tudi ne navaja zakaj oziroma v katerem delu naj bi bilo mnenje neustrezno oziroma naj bi bili zaključki nepravilni. Zgolj njegovo nestrinjanje s podanim izvedenskim mnenjem pa nikakor ne pomeni, da je mnenje pomanjkljivo oziroma da na to mnenje sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve. Ravno iz razloga, ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem je za razjasnitev dejanskega stanja postavilo izvedenski organ. Iz podanega mnenja pa izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podane popolne izgube delazmožnosti, temveč da je pri tožniku še vedno podana III. kategorija invalidnosti in da so pri delu potrebne določene fizične razbremenitve.

12Glede na navedeno pri tožniku torej niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in da bi se mu na tej podlagi priznala pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik pogojev tudi po ostalih alinejah 41. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje. Pri tožniku namreč ni bila ugotovljena II. kategorija invalidnosti, glede III. kategorije invalidnosti pa tožnik v času do izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni dopolnil 65 let starosti.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi se moralo dejstvo, da je upokojen v tujini (v Nemčiji in na Hrvaškem) upoštevati tudi v Republiki Sloveniji. Že sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno poudarilo, da vsaka država samostojno ureja sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Če tožnik izpolni pogoje v drugi državi, to še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji tudi po domači zakonodaji. Tako sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka sta pri odločanju pravilno izhajala iz določb ZPIZ-2. Ker z zakonom določeni pogoji niso izpolnjeni, je bil tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.