VSM Sodba I Cp 571/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke (v nadaljevanju toženka) napram tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) za škodo v dne 11. 9. 2013 nastalem škodnem dogodku v obsegu 70 %, v preostalih 30 % pa za škodo odgovarja tožnica sama (I. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za poznejšo sodbo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da nepredvidljive reakcije varovanca ne bi bilo mogoče preprečiti niti, če bi delo opravljala dva delavca. Varovanec je bil delno pokreten, doma je bila tudi njegova žena, ki bi jo tožnica lahko prosila za pomoč. Dve oskrbovalki sta potrebni le v primeru težko pokretnih oseb, ko ni na voljo ustreznih pripomočkov. Tožnica je bila prepričana, da delo zmore in ni prosila za pomoč, čeprav je dobro poznala zdravstveno stanje varovanca. Iz izpovedbe N.Č. izhaja, da se pomoč na domu izvaja le, kadar je to mogoče ob podpori svojca. Delodajalec ni mogel dobro poznati zdravstvenega stanja varovancev, ki se lahko tudi spreminja. Toženkin zavarovanec ni opustil dolžne skrbnosti, škodni dogodek pa je posledica nesrečnega naključja. Prispevek tožnice k nastanku škode znaša najmanj 70 %. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala, ko je kot socialna oskrbovalka nudila pomoč varovancu Centra starejših občanov X (toženkin zavarovanec). Tožnica je daljše časovno obdobje prihajala na dom k varovancu za nekaj ur dnevno, kjer mu je pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Varovanec je bil težak 90 kg, delno pokreten (za hojo in dvig iz sedečega ali ležečega položaja v stoječi položaj je potreboval pomoč druge osebe), pred škodnim dogodkom je imel zlomljen kolk, utrpel pa je tudi kap, medtem ko je bila tožnica v času škodnega dogodka šibkejše telesne konstitucije. Tožnica mu je vsakodnevno pomagala pri vstajanju od mize, saj tega ni zmogel sam in je tudi hodil z njeno oporo. V času škodnega dogodka je bila doma varovančeva žena, ki tožnici pri spremljanju varovanca od mize ni pomagala in je imela tudi sama zdravstvene težave. Škodni dogodek se je zgodil tako, da je tožnica pomagala varovancu vstati od mize, pri čemer je varovancu spodrsnilo, ko se je oprl nanjo, tožnica ga ni mogla zadržati, zato sta oba izgubila ravnotežje in padla. Tožnica je pri tem utrpela več poškodb.

7Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca, saj ni poskrbel za varno opravljanje dela. Skrb za varnost in zdravje pri delu je dolžnost delodajalca. Delodajalec mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - v nadaljevanju ZVZD-1). Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vsekakor terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opraviti, in način njenega izvajanja.¹

8Socialna oskrba na domu, ki jo izvaja tožničin delodajalec, je strokovno voden proces, pri katerem sodelujejo vodja in koordinator storitve, izvajalec, upravičenec, ključni ali odgovorni družinski član ter prostovoljni sodelavec. V tem procesu je treba najprej ugotoviti upravičenost do storitve in pripraviti dogovor o obsegu, načinu in trajanju opravljanja storitve, organizirati uvodno srečanje, čemur sledi izvajanje storitve. Spremembe ali dopolnitve že sklenjenega dogovora lahko predlagajo izvajalec, upravičenec ali njegov zakoniti zastopnik (6. člen Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev - v nadaljevanju Pravilnik). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora na podlagi navedenih določb delodajalec oceniti, kakšne so nevarnosti, povezane z opravljanjem dejavnosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb ter izvajati ustrezne ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Delodajalec je bil zato tudi v konkretnem primeru dolžan oceniti, kakšno pomoč potrebuje varovanec glede na njegovo zdravstveno stanje in na kakšen način se mora izvajati pomoč, da bo nevarnost nastanka škode čim manjša.

9Delodajalec (toženkin zavarovanec) je zdravstveno stanje varovanca poznal. Iz izpovedbe priče N.Č. (vodja pomoči na domu) namreč izhaja, da je bila z zdravstvenim stanjem varovanca seznanjena, da je vedela, da je varovanec pred škodnim dogodkom preživel kap ter da se je sama vedno prepričala, kakšno je zdravstveno stanje varovanca in kakšne pomoči je varovanec deležen doma, saj je slednje ključno za dodelitev pomoči na domu. Delodajalec je bil torej z zdravstvenim stanjem varovanca kakor tudi njegove žene seznanjen, vendar je napačno ocenil, kakšno pomoč potrebuje in je opustil varnostne ukrepe, ki bi pomagali zmanjšati verjetnost nastanka škode. Pred pričetkom izvajanja pomoči na domu mora namreč delodajalec oceniti, koliko oskrbovalk bo prihajalo k varovancu na dom. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je delodajalec k določenim varovancem poslal na dom dve oskrbovalki hkrati, in sicer v primeru težko pokretnih oseb, za nego katerih nimajo ustreznih pripomočkov (npr. dvigalo), da pa so takšni primeru redki in da na dom izjemoma hkrati pošljejo dve osebi. Iz prej povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila prav v obravnavanem primeru potrebna sočasna pomoč dveh oseb oziroma, da tožnica dela ni zmogla opravljati sama. Varovanec je bil namreč precej težji od tožnice, glede na njegovo zdravstveno stanje pa tudi zelo omejeno pokreten in s slabo mišično močjo. Tožnica tako varovanca ni mogla zadržati, ko mu je zdrsnilo. Izkustveno sprejemljivi in logični so zaključki sodišča prve stopnje, da bi se v primeru, če bi varovanca hkrati pomagali dvigniti dve osebi (ali vsaj ena močnejša), verjetnost nastanka poškodb zmanjšala. Dve osebi bi namreč varovanca lažje zadržali in do padca ter posledično poškodb ne bi prišlo.

10Zdrs in izguba ravnotežja starejše in slabo pokretne osebe je pričakovan in predvidljiv dogodek že za povprečno skrbno osebo, še zlasti pa za strokovnjaka, ki se ukvarja z nego starejših oseb in mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Da je bilo to dejstvo za delodajalca pričakovano, izhaja tudi iz izpovedbe N.Č. (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je v konkretnem primeru šlo le za nepredvidljivo reakcijo varovanca in nesrečno naključje, ki se mu tudi ob hkratni pomoči dveh oskrbovalk ne bi bilo mogoče izogniti. Konkretna škoda je objektivno predvidljiva posledica dejstva, da je za varovanca skrbela samo ena oskrbovalka, ki tega glede na prej navedene okoliščine sama ni zmogla. Toženka bi se lahko odškodninske odgovornosti razbremenila le, če bi izkazala, da je njen zavarovanec ravnal skrbno ter v konkretnih okoliščinah sprejel vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka škode, ki bi jo ob skrbnosti dobrega strokovnjaka moral in mogel predvideti, pa je kljub temu prišlo do nastanka škode. Tega pa toženka ni izkazala. Toženkin zavarovanec namreč kljub temu, da je poznal zdravstveno stanje varovanca, njegove žene in oskrbovalke, ni poskrbel, da bi za varovanca skrbeli dve osebi (ali vsaj ena močnejša), ki bi ga lažje dvigovali in bi ga bili sposobni zadržati v primeru zdrsa ter tako preprečiti padec.

11Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je bila edino tožnica tista, ki je bila dolžna poznati zdravstveno stanje varovanca in bi zato morala sama prositi za pomoč pri negi varovanca. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino ustrezno upoštevalo pri presoji, v kolikšnem deležu je tožnica prispevala k nastanku škode (171. člen OZ). Kot je že bilo pojasnjeno, pa je dolžnost delodajalca ocenitev, kakšno pomoč potrebuje varovanec. Delodajalec mora poskrbeti, da bo se delo opravljalo varno in tudi oceniti, kakšna tveganja so povezana z opravljanjem dela. Tožnica je svoje delo sicer pravilno opravljala. Ker pa je varovanca (kakor tudi svoje sposobnosti) dobro poznala in bi tudi sama kot oskrbovalka lahko predvidela, da pride do obravnavanega dogodka in zato delodajalca predhodno opozorila, da pri delu potrebuje pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je v 30 % prispevala k nastanku škode. Tožnici pa ni mogoče očitati, da ni prosila za pomoč varovančeve žene, saj je tudi žena imela določene zdravstvene težave, zato je razumljivo, da tožnica žene ni želela dodatno obremenjevati.

12Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Ker je bilo z izpodbijano sodbo odločeno le o temelju tožbenega zahtevka, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (164. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ VSRS sodba II Ips 224/2013 z dne 16. 11. 2015.