VSM Sodba I Cp 474/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati 12.474,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku, in sicer za zakonske zamudne obresti za čas od 11. 11. 2016 do 8. 2. 2017 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo še je, da je toženec dolžan toženki povrniti 2.143,20 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v točki I in III izreka razveljavi in zahtevek zavrne, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo zgolj na izpovedbo tožnice in elektronsko sporočilo, ni pa upoštevalo njegove izpovedbe in izpovedbe prič. Finančno pomoč tožnice je smatral kot sestrsko pomoč, torej kot darilo in ne posojilo, zato ni podano soglasje volj. Tožnica je začela o posojilu govoriti šele po tem, ko se je skregala z njegovo partnerko. Poleg tega je denarne zneske vedno dajala za določen namen, za katerega je moral denar porabiti, in mimo njegove volje plačevala račune za storitve. Posojilojemalec pa se lahko nasprotno samostojno odloči, kaj bo z denarjem naredil. Nadalje navaja, da je tožnica k njemu prihajala na silo, z njo je pred tem imel zelo malo stikov, po ženini smrti je imel psihične težave. Elektronsko sporočilo z dne 30. 8. 2016 ni bila njegova volja, saj ga je pisal pod absolutnim vplivom tožnice. Tožnica tudi ni podala trditvene podlage glede vračila posojila, rok pa je bistvena sestavina posojilne pogodbe. Zmotne so tudi navedbe sodišča prve stopnje glede poslovodstva brez naročila.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v okviru v pritožbi uveljavljenih kršitev ter ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo v pritožbi uveljavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb.

6Tudi po zaključku višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede nakazil tožnice tožencu v skupni višini 12.474,00 EUR, ki mu jih je tožnica nakazovala v posameznih zneskih predvsem za stroške stanovanjske hiše in za ureditev premoženjskih razmer, in je to njuno pravno razmerje pravilno materialno pravno opredelilo kot posojilno pogodbo ob uporabi določbe 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbene trditve o tem, da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo uporabiti določila, ki urejajo darilno pogodbo, v tako ugotovljenem dejanskem stanju nimajo osnove.

7S posameznimi posojenimi zneski je tožnica želela tožencu kot bratu pomagati pri urejanju premoženjskega stanja glede poplačila dolgov in glede ureditve nepremičnine in ni šlo zgolj za darilo. Tožnica je namreč prepričljivo izpovedala, da si je za posojene zneske morala vzeti kredit, in da je želela za povrnitev tega zneska določeno zavarovanje. Zato sta se s tožencem tudi dogovarjala, da bo posojilo zavarovala s hipoteko na nepremičnini in tudi glede oporoke, s katero bi jo postavil za dedinjo. Njena izpovedba je podkrepljena z listinskimi dokazi. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, iz elektronskega sporočila z dne 30. 8. 2016 nedvomno izhaja, da toženec omenja zavarovanje posojila s posojilno pogodbo in vpisom hipoteke,¹ vračilo zneskov pa izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 30. 11. 2016, ko je med pravdnima strankama že prišlo do spora. Pritožbene trditve, da je ta elektronska sporočila pisal pod vplivom psihičnih pritiskov s strani tožnice, so nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati, saj toženec ni izkazal, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudil že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedenih dejanskih in materialno pravno pravilnih zaključkov ne morejo ovreči niti pritožbene navedbe, da je toženec tožničino pomoč smatral kot sestrsko pomoč in ne posojilo. Tožnica je sicer sama večkrat omenila besedo pomoč, vendar še to ne potrjuje, da je bila med pravdnima strankama zaradi tega sklenjena darilna pogodba, saj je tožnica zaslišana kot stranka povedala, da s tem, ko govori o pomoči bratu, to nima zveze z denarjem, ampak pomeni le, da mu stoji ob strani. Prav tako je tožnica jasno povedala, kar potrjuje tudi toženec, da mu je pred tem prostovoljno nakazovala določene zneske kot darilo, kar pa v tožbenem zahtevku ni zajeto.

8Sodišče prve stopnje je upoštevalo skupno voljo pogodbenih strank, na kar opozarja pritožba, in pravilno ugotovilo, da je bil pogodbeni namen pravdnih strank v tem, da tožnica kot posojilodajalka prepusti določeno količino denarja tožencu kot posojilojemalcu za določen čas, ta pa ji po preteku časa vrne enako količino denarja, z namenom pomagati tožencu, ki je bil v slabem finančnem stanju, da bi lahko uredil nepremičnino in jo kasneje prodal. Ne drži pritožbena navedba, da ni mogoče govoriti o posojilu zato, ker je dano namensko. Višje sodišče v zvezi s tem dodaja, da je posojilo lahko dano namensko ali brez določenega namena in pri tem opozarja na določbo 578. člena OZ. Po izvedenem dokaznem postopku, oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaključek, da sta pravdni stranki sklenili ustno posojilno pogodbo (ustna posojilna pogodba je veljavna, saj zakon ne zahteva pisnosti) pravilen in utemeljen. Sodišče prve stopnje je poklonilo vero tožnici, ki je zadostila tako trditvenemu kot dokaznemu bremenu, ne pa tožencu, saj so se nekatere njegove trditve izkazale za neverodostojne. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je še dodati, da ni slediti pritožbi, ki pravi, da sodišče ni upoštevalo toženčevih izjav in izjav prič. Sodišče ni zanemarilo izpovedb prič in toženca,² kot skuša prikazati pritožba, le ni jim verjelo tako, kot to ustreza tožencu.

9Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo roka vrnitve, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pojasniti roka vrnitve posojila, saj ta ni bistvena sestavina posojilne pogodbe.³ Prav tako pogodbeni stranki nista določili konkretnega roka za vrnitev, ampak zgolj to, da bo toženec znesek vrnil najkasneje ob prodaji nepremičnine. Sodba zato nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

10Ker je sodišče prve stopnje pravno razmerje med pravdnima strankama pravilno materialnopravno opredelilo kot posojilno pogodbo, se zaradi nepotrebnosti razlogov v sodbi glede poslovodstva brez naročila, do pavšalnega pritožbenega očitka glede slednjega pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

11Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je tožnica dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V elektronskem sporočilu toženec navaja, da „/.../zavaruješ svoje posojilo denarja z vpisom hipoteke na nepremičnini X“, „/.../ zavaruješ tvojo radodarno pomoč s posebno posojilno pogodbo, s katero zavaruješ za svoj vložen denar, z vpisom hipoteke na nepremičnini X /.../“ (priloga A12).
² Do toženčeve izpovedbe se je opredelilo v točki 12 in 13 izpodbijane sodbe, do izpovedb prič pa v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ V tem primeru drugi odstavek 574. člena OZ posojilojemalcu nalaga, da prejeti znesek vrne v primernem roku, ki pa ne more biti krajši od dveh mesecev po opominu posojilodajalca. S. Ilovar Gradišar, OZ s komentarjem (posebni del), str. 584. Glej tudi sodno prakso sodba VSL II Cp 544/2016 z dne 20. 7. 2016.