UPRS Sodba I U 2574/2017-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekel inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje, in sicer jima je bilo naloženo, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo enostanovanjske stavbe navedenih dimenzij na zemljišču 112/1 k.o. ... (1. točka izreka), to gradnjo na svoje stroške do 30. 5. 2018 odstraniti in vzpostaviti prvotno stanje (2. točka izreka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega so bile za gradnjo iz 1. točke izrečene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), in odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo za gradnjo stanovanjske hiše na parceli 112/1 k.o. ... tožnikovim pravnim prednikom leta 1997 izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje. V izreku lokacijskega dovoljenja je bilo določeno, da mora odmik objekta od parcelnih mej znašati vsaj 4 m, dejansko pa odmik stavbe od parcelne meje s parc. št. 112/3 znaša 2,51 m (v ZK točki 5599) in 2,90 m (v ZK točki 5598), od parcelne meje s parcelo 102 pa 3,40 m (v ZK točki 5598) oz. 2,30 m (v ZK točki 5608). Zato gre za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1. Podlaga za izdajo odločbe je 152. člen ZGO-1.

3Drugostopenjski organ je odpravil 2. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa in jo nadomestil z novo, s katero je rok za prostovoljno izvršitev odločbe določil do 30. 7. 2018. V ostalem je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da so odmiki obravnavane stanovanjske hiše od posestnih mej manjši od 4 m in se sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke z dne 4. 6. 2017. Pojasnjuje, zakaj izraz posestna meja ustreza izrazu parcelna meja in navaja, da se dovoljeni odmiki nanašajo na odmik objekta od sosednje parcele in ne od parcele drugega lastnika. Tudi sicer pa je nepremičnina s parc. št. 102 v lasti A.A. Glede ugovora, da iz lokacijske dokumentacije izhaja, da druge možnosti gradnje zaradi specifike tal in varnosti ni bilo, pojasnjuje, da je lokacijska dokumentacija tehnična dokumentacija, odločitev upravnega organa pa izhaja iz izreka lokacijskega dovoljenja, v katerem so določeni dovoljeni odmiki od posestnih mej in so obvezujoči.

4Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta že v upravnem postopku poudarila, da je odmik od sosednje parcele št. 102 skladen s predpisi, kar pojasnita. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje napačno oz. nepopolno ugotovljeno, kar je vodilo tudi v napačno oz. zmotno uporabo materialnega prava. Sklicujeta se na Poročilo o lokacijski dokumentaciji LTD 1819 z dne 15. 1. 1997, iz katerega izhaja, da drugačna gradnja, kot je bila izvedena, iz varnostnih razlogov dejansko sploh ni bila mogoča, do česar se prvostopenjski organ ni opredelil, drugostopenjski organ pa je navedbo tožnikov zavrnil zgolj z razlogom, da dovoljen odmik določa lokacijsko dovoljenje. S tem je prišlo do kršitve postopka, saj se upravna organa nista opredelila do navedb tožnikov, ki so bistvenega pomena. Opozarja na naravo tehnične dokumentacije in navaja, da upravni organ pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni upošteval smernic gradnje oz. mnenja o lokaciji in sestavi tal. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanih odločb ter dovolitev nadaljnje gradnje oz. podrejeno, razveljavitev odločb ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Predlagata tudi povrnitev pravdnih stroškov.

5Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

8Iz besedila navedene določbe izhaja, da je pogoj za izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa ugotovitev inšpektorja, da gre v obravnavnem primeru za nelegalno gradnjo.

9Kaj pomeni izraz nelegalna gradnja, izhaja iz 12.1. točke 2. člena ZGO-1, in sicer, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

10Zato za izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1 ni bistveno, ali je obravnavana gradnja skladna s prostorskimi akti, ampak ali je skladna s pogoji iz upravnopravnega upravičenja do gradnje, kadar je to izdano (gradbeno dovoljenje, lokacijsko dovoljenje). Tožnika zato v obravnavnem primeru ne moreta uspeti z ugovorom, da je gradnja (odmik) skladna s predpisi (s prostorskimi izvedbenimi načrti oz. občinskimi akti občine Šmartno pri Litiji).

11Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je lahko vsebina upravnopravnega upravičenja do gradnje, ki je podeljeno z upravnim dovoljenjem, le taka, kot izhaja iz izreka tega dovoljenja. Povedano drugače: zakon ne daje podlage za stališče, da bi bilo mogoče lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje razlagati tako, da dovoljuje gradnjo na drugi lokaciji, kot izhaja iz njegovega izreka.

12To izhaja tudi iz določb Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (v nadaljevanju ZUN), na katerega se pravilno sklicuje prvostopenjski organ in ki je kot vsebino upravnega dovoljenja za umestitev objekta v prostor (lokacijskega dovoljenja) izrecno predpisoval tudi lokacijsko dokumentacijo (57. člen), v kateri je morala biti določena tudi lega objekta, skupaj s tolerancami (55. člen). Te podatke je moral v zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja navesti investitor (53. člen). Vsebina lokacijskega dovoljenja je torej posledica investitorjevega zahtevka (prim. 128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP).

13Tožnikovim pravnim prednikom je zato lahko bila gradnja dovoljena le tam, kjer so to zahtevali; če ni bilo tako, bi morali uporabiti ustrezna pravna sredstva zoper izdano lokacijsko dovoljenje.

14Zato tožnika v tem postopku tudi ne moreta uspeti z ugovorom, da pri izdaji lokacijskega dovoljenja niso bile upoštevane smernice gradnje oz. mnenja o lokacijski in sestavi tal, ki izhajajo iz poročila lokacijske dokumentacije zap. št. LTD 1819 z dne 15. 1. 1997, ki je bilo priloženo vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja.

15Kot že rečeno, pa ne ZUN, ne zdaj veljavni ZGO-1, ne ZUP ne dajejo podlage za stališče, da je lahko vsebina upravne odločbe drugačna, kot izhaja iz njenega izreka, kar v bistvu zatrjujeta tožnika. V obravnavani zadevi to pomeni, da predmetno lokacijsko dovoljenje lahko daje legalnost le objektu, ki je postavljen na mestu, ki je označeno v njegovem izreku.

16Sodišče pritrjuje toženki, da v obravnavanem primeru gradnja ni skladna s pogoji iz lokacijskega dovoljenja in gre zato za nelegalno gradnjo.

17V zadevi ni sporno, da je bilo za gradnjo objekta na parc. št. 112/1 in 113 k.o. ... tožnikovim pravnim prednikom dne 3. 4. 1997 izdano lokacijsko dovoljenje. Prav tako ni sporno, da je lokacijsko dovoljenje v izreku določalo, da morajo odmiki objekta od posestnih mej znašati več kot 4,0 m. Navedeno pomeni, da je lokacijsko dovoljenje podlaga za graditev objekta na navedenih parcelah, ki se parcelnim mejam ne približa bolj, kot 4,0 m. Vsaka drugačna gradnja nima podlage v izdanem lokacijskem dovoljenju, kar je pravilno pojasnil drugostopenjski organ. Ugovor tožnikov, da odločbi upravnega organa glede teh navedb tožnikov nimata razlogov, je zato neutemeljen.

18Ker tudi ni sporno, da predmetni objekt od parcelnih mej (z upoštevanjem predpisanih toleranc) z zemljiščema parc. št. 112/3 in 102 iste k.o. ni odmaknjen več kot 4,0 m, kot določajo pogoji za gradnjo v lokacijskem dovoljenju, kar pomeni, da je lociran na napačnem mestu, gre obravnavnem primeru tudi po presoji sodišča za nelegalno gradnjo.

19Glede navedbo tožnikov v upravnem postopku, da predmetna gradnja predstavlja njun dom, v katerem prebivata s štirimi otroki, pa sodišče pripominja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 sicer odločilo, da sta člena 152. in 156.a ZGO-1 v neskladju z Ustavo (1. točka izreka) in da mora državni zbor ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).

20Poleg tega pa je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve navedene odločbe (3. točka izreka), in sicer prav zato, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma (34. točka obrazložitve). Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in da se sme izvršba odložiti večkrat.

21To pomeni, da je Ustavno sodišče varstvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, v obdobju do odprave ugotovljene protiustavnosti umestilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe, oziroma da je kot sredstvo te zaščite določilo odlog izvršbe. Kljub ugotovljeni protiustavnosti 152. člena ZGO-1 torej v tem prehodnem obdobju ni ovire za izdajo inšpekcijskih odločb na podlagi navedene zakonske določbe, inšpekcijski zavezanec pa lahko zaščito pred nedopustnimi posegi v svojo pravico do spoštovanja doma doseže z zahtevo za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 (ki se v skladu s 106. členom Gradbenega zakona še uporablja), po potrebi tudi večkrat zapored. V zvezi s to zahtevo mu je na voljo tudi sodno varstvo, v okviru katerega bo sodišče lahko presojalo sorazmernost posega. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da kljub ugotovljeni protiustavnosti člena 152 ZGO-1 ni mogoče razveljaviti, saj bi bila sicer popolnoma onemogočena izvedba inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena, zaradi česar je o neustavnosti navedene zakonske določbe izdalo zgolj ugotovitveno odločbo (prva točka izreka; 33. točka obrazložitve).

22Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da sta obe izpodbijani odločbi pravilni in utemeljeni na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni sporno, kar je predhodno pojasnjeno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji. Listine, v katere vpogled predlagata tožnika v tožbi, so del upravnega spisa, ki ga sodišča pribavi po uradni dolžnosti, glede predlaganega zaslišanja tožnikov pa tožba ne navaja, katero dejstvo bi se z izvedbo tega dokaza dokazovalo.

23Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.