VDSS Sodba Psp 160/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožnica sama.

III. Prvo in drugotožena stranka nosita sami stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženi stranki dolžni v roku 15 dni iz naslova utrpele materialne škode plačati denarno odškodnino v znesku 15.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, ki so nastali pred 1. 3. 2017. Stroške, ki so nastali po 1. 3. 2017 pa se krijejo iz proračuna. Tožnici je naložilo, da prvotoženi stranki povrne stroške postopka v višini 2.057,64 EUR v roku 15 dni, drugotoženi stranki pa znesek 2.771,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotavljalo, ali je podano protipravno ravnanje toženih strank po prejemu sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 (v tem delu je bila sodba VI Ps 716/2016 z dne 22. 5. 2017 neobrazložena). Sodišče prve stopnje se v novem sojenju ni več ukvarjalo z vprašanjem zatrjevanega protipravnega ravnanja toženih strank, ki nerazumno odstopa od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. V tem primeru namreč ni potrebno dokazovati subjektivno obarvanega namena ali vzgiba upravnega organa, saj za samo protipravnost zadostuje že samo nerazumno odstopanje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi sami s seboj v nasprotju in so nejasni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznim predlogom tožnice. Pri sojenju je sodišče tudi prezrlo listinske dokaze, ki jih izpostavlja pritožba. Prvotožena stranka je tista, ki bi morala pravilno izvajati pozitivno materialno pravo tako v letu 2009, kot tudi kasneje po izdaji sodbe Psp 92/2012. Potrebno je upoštevati varstvo prizadetih mladoletnih oseb, ki so dnevno odvisne od nege in varstva odraslega družinskega člana. S tem v zvezi glede interpretacije materialnega prava, tolmačenje katerega (ker gre za pravice iz okvira socialnega varstva) je sploh osnova delovanja prvotožene stranke, pri uporabi materialnega prava - uporabi dveh zakonov, ki definirata popolnoma različno pravico tako po upravičencu kot po namenu, ne more biti nobenega izgovora. CSD A. je prvotoženi stranki že v mesecu januarju 2015 dal pobudo in poziv, tako za tolmačenje kot za uskladitev izvajanja obeh spornih materialnih predpisov. To se je zgodilo še pred navodilom prvotožene stranke z dne 16. 6. 2015, ki je bilo namenjeno vsem centrom za socialno delo. V tem primeru so razlogi sodbe v delu, da tožnica ni mogla pravice do dodatka za nego otroka ponovno uveljaviti brez nove vloge, saj drugotožena stranka upravičencem te pravice ne more vzpostaviti po uradni dolžnosti, nedokazani in pavšalni, saj je na drugi strani dejstvo, da tožnici ta pravica v letu 2008 tudi ni mogla biti odvzeta. Dejstvo je, da prvotožena stranka po 22. 3. 2012, torej po izdaji že omenjene sodbe pritožbenega sodišča, ni prav z nobenim ukrepom posegla na področje materialnega prava in sicer glede uporabe dveh zakonov. Gre za protipravno ravnanje prvotožene stranke. Ker je direktorica drugotožene stranke v svoji izpovedbi pojasnila, da drugotožena stranka ni z ničemer vezana na navodila ministrstva in da je pri svojem delu samostojna, ker dela v okviru svojih javnih pooblastil in ker je CSD A. tudi na naslov drugotožene stranke 28. 1. 2015 posredoval apel na spoštovanje sodbe Psp 92/2012, je tudi drugotožena stranka napram tožnici v obdobju od 22. 3. 2012 ravnala protipravno. Prvotožena stranka sama ne bi odpravila krivice, ki je tožnici nastala v letu 2009. Vložitev tožničine zahteve za ponovno uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka ni posledica dopisa prvotožene stranke z dne 16. 6. 2015, na katerega se opira izpodbijana sodba. Drugotožena stranka tudi ni sama po uradni dolžnosti na podlagi četrtega odstavka 102. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP)¹ po izdaji sodbe Psp 92/2012 sporne odločbe spremenila tako, da se ta podredi materialnemu pravu, kot ga je ugotovilo pristojno sodišče. Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem sojenju zmotno ocenilo obstoj elementov protipravnosti in je posledično tudi sprejelo nepravilen zaključek, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tožnica nadalje opozarja na po njenem mnenju nepravilno postopanje prvotožene stranke v zvezi z izdajo odločbe št. .... Postopala naj bi namreč izven predpisanega zakonskega okvira, same odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložila. Po njenem mnenju je bilo ravnanje drugotožene stranke protipravno. Toženi stranki bi ob seznanitvi s sodbo Psp 92/2012 lahko ravnali vsaj tako, da bi nezakonito stanje sanirali s pozivom in poukom, da tožnici pripada pravica iz naslova za nego otroka. Tožnica je bila namreč večkrat v stiku z upravno delavko drugotožene stranke. Glede postopka v zvezi z izdajo odločbe št. ... z dne 5. 1. 2009 tožnica še navaja, da gre za jasen in določen predpis, ki pa ni bil pravilno upoštevan. V pravnomočno urejeno pravno razmerje je bilo celo poseženo za nazaj. Drugotoženi stranki je torej pri vodenju postopka in pri izdaji odločbe št. ... z dne 5. 1. 2009 mogoče očitati kvalificirano stopnjo napačnosti pri izdaji upravnega akta. Na podlagi kriterijev po sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 5/2014 bi sodišče moralo ugotoviti protipravnost ravnanja toženih strank. Ob presoji ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti torej vzročne zveze in škode, ki so tožbeno že dokazane, to pomeni, da bi sodišče moralo ugotoviti obstoj odškodninske odgovornosti in posledično ugoditi tožbenemu zahtevku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da v izpodbijani I. točki izreka tožbenemu zahtevku ugodi, v II. in III. točki izreka pa toženima strankama naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3V odgovoru na pritožbo prvotožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju razčistilo dejansko stanje. Prvotožena stranka je sodišču posredovala tudi pojasnilo št. ... z dne 20. 11. 2017 in sicer glede vprašanja, kakšna je narava neobveznih pravnih mnenj in pojasnil sistemske narave v zvezi z zakonskimi določbami oziroma določbami izvršilnih predpisov, ki sodijo v delovno področje ministrstva. Mnenja za prvostopenjske organe (CSD), ki so pri svojem delu samostojni, niso obvezujoča. Pojasnjeno je tudi bilo, kako je prvotožena stranka ravnala v zvezi s sodbo Psp 92/2012, ki je bila izvršena. Sodba sodišča druge stopnje ima, upoštevaje subjektivno mejo pravnomočnosti, učinek v konkretnem primeru, ne more pa imeti učinka na druge primere. Prvotožena stranka je podala še druge relevantne navedbe glede predmetne zadeve, ki jih tožnica ni prerekala, kar pomeni, da so te navedbe nesporne. Tožnica niti v predhodno izvedenem postopku niti v ponovljenem postopku ni zatrjevala še manj pa dokazovala protipravnega ravnanja, ki naj bi ga prvotožena stranka storila v zvezi s sodbo Psp 92/2012. Glede izdaje odločbe z dne 5. 1. 2009 je že prvostopenjsko sodišče ob prvem sojenju zavzelo stališče, da drugotoženi stranki ni mogoče očitati, da je zakonske norme, ki jih je uporabila pri odločanju namenoma razlagala napačno. S tem se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Ker je odločba z dne 5. 1. 2009 postala pravnomočna, tožnica od 1. 10. 2008 dalje ni bila več upravičena do dodatka za nego otroka. Ker tožnici pravica ni več pripadala, ni možno uporabiti določbe četrtega odstavka 102. člena ZSDP. Drugotožena stranka tako ni imela pravne podlage za odločanje po uradni dolžnosti. O pravici do dodatka za nego otroka se lahko na podlagi ZSDP odloči le na podlagi zahteve. Odločba, ki bi jo izdala drugotožena stranka brez zahteve stranke, bi bila nična. Toženi stranki na podlagi sodbe Psp 92/2012 tožnice tudi nista bili dolžni pozvati, da vloži vlogo. Omenjena sodba se namreč nanaša na konkreten primer in ne velja za vse podobne primere. Sodne odločbe same po sebi niso pravni vir. Stranka pa mora sama poskrbeti za svoje pravice že z vložitvijo vloge in nadalje z vlaganjem pravnih sredstev, ki so primarni način za odpravo morebitne škode. Ker tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanj toženih strank, je sodišče utemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Glede pritožbenih navedb pa prvotožena stranka še navaja, da so le-te v pretežni meri ponovno usmerjene v ponavljanje očitkov toženima strankama, še posebej drugotoženi stranki o domnevno njenem protipravnem ravnanju pri izdaji odločbe z dne 5. 1. 2009. O tem pa je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi Psp 289/2017 z dne 12. 10. 2017. Tožnica substancirano tudi ne pojasni, zakaj bi bilo treba izvesti vse z njene strani predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje je izvedlo relevantne dokaze, razen tega pa je izvedlo postopek v skladu z usmeritvami in navodili iz sklepa pritožbenega sodišča. Glede dopisa CSD A. z dne 6. 2. 2015 pa prvotožena stranka navaja, da ga na podlagi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)² sodišče ne more upoštevati. Gre za pritožbeno novoto, kar pa ni dovoljeno. Te navedbe v dosedanjih dveh postopkih na prvi stopnji niso bile zatrjevane, še manj pa dokazane. Dopis z dne 6. 2. 2015 v predmetnem postopku ni bil predložen kot dokaz. Glede odprave krivice tožnici pa prvotožena stranka še navaja, da je le-ta imela možnost, da vloži vlogo za dodelitev dodatka, kar pa vse do konca junija 2015 ni storila. Stališče od kdaj naprej se lahko uveljavlja in prizna dodatek za nego otroka pa je zavzelo že Vrhovno sodišče RS v zadevi pod opr. št. VIII Ips 181/2016 z dne 22. 11. 2016. Poudarjeno je bilo, da se dodatek za nego otroka uveljavlja in priznava le na podlagi vloge zainteresirane stranke. Posledic svoje neaktivnosti tožnica ne more prenesti na prvotoženo stranko. Za pritožbeno novoto gre tudi v primeru očitkov prvotoženi stranki v zvezi s postopanjem po seznanitvi s sodbo Psp 92/2012. Prvotožena stranka še izpostavlja, da se zadeva, ki je bila obravnavana v sodbi Psp 92/2012 in predmetna zadeva, razlikujeta. Tožnica je v predmetni zadevi podala izjavo, da je pripravljena vrniti prejeti znesek dodatka za nego otroka. Zoper upravno odločbo, na podlagi katere je prenehala biti upravičena do omenjenega dodatka pa ni vložila pravnega sredstva, kar pomeni, da je odločba postala dokončna in pravnomočna. Opustitev uveljavljanja pravnih sredstev po ustaljeni sodni praksi pa ima učinek pretrganja zastaranja. V upravnem postopku velja načelo zakonitosti. CSD pa niso neposredno vezani na navodila ministrstva. Tudi ni moč slediti pritožbeni navedbi, da je vzročna zveza in škoda tožbeno že dokazana. Tožnica uveljavlja neko navidezno škodo, ki pa nikoli ne more biti pravno priznana. Sodišče se o ostalih elementih odškodninske odgovornosti ni opredelilo, kar je logična posledica dejstva, da protipravnosti ravnanja toženih strank v predmetni zadevi ni. Prvotožena stranka sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Odgovor na pritožbo pa je podala tudi drugotožena stranka. Pritožbi nasprotuje, saj meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna. Poudarja, da se je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu strinjalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da toženima strankama v zvezi z izdajo odločbe št. ... z dne 5. 1.2009 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. To pa iz razloga, ker tožnica ni izkoristila pravnih sredstev in je prvostopenjska odločba z dne 5. 1. 2009 postala dokončna in pravnomočna. S tem v zvezi je torej tudi očitek tožnice o protipravnem ravnanju toženih strank neutemeljen. Glede sodbe Psp 92/2012 je že prvotožena stranka pojasnila, da je bila navedena sodba izvršena, sicer pa ima sodba višjega sodišča, upoštevaje subjektivno mejo pravnomočnosti, učinek v konkretnem primeru, ne more pa imeti učinka na druge primere. Tudi glede protipravnega ravnanja po izdaji navedene sodbe, tožnica ni ničesar konkretnega zatrjevala. Drugotožena stranka s sodbo opr. št. Psp 92/2012 ne v času njene izdaje, ne kasneje, vse do dopisa ministrstva v letu 2015, ko je bila le-ta omenjena oziroma do prejema predmetne tožbe sploh ni bila seznanjena. Drugotožena stranka je tudi opozorila na dotedaj še jasno zavzeto stališče ZPIZ Slovenije, da izplačevanje obeh dodatkov ni možno, kar vse je pojasnila zaslišana priča B.B.. Ker tožnici pravica ni več pripadala tudi ni možno uporabiti določbe četrtega odstavka 102. člena ZSDP. Drugotožena stranka tako ni imela podlage za odločanje po uradni dolžnosti. Pravico do dodatka lahko stranka uveljavlja le z vlogo (96. člen ZSDP). Sodišče prve stopnje je tudi izvedlo vse relevantne dokaze bistvene za odločitev v zadevi. V celoti je sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Drugotožena stranka opozarja tudi na nedovoljene pritožbene novote v zvezi z dopisom CSD z dne 6. 2. 2015. Neutemeljene so tudi navedbe tožnice v pritožbi, ki kot novoto navaja, da naj bi CSD A. tudi na naslov drugotožene stranke 28. 1. 2015, enako kot vsem drugim CSD po Sloveniji, poslal apel na spoštovanje sodbe Psp 92/2012. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu Psp 289/2017 z dne 12. 10. 2017.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju in da so nejasni in da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče po proučitvi zadeve ugotavlja, da sodišče navaja razloge bistvene za odločitev v zadevi, kar pomeni, da se sodba lahko preizkusi. Razlogi v sodbi tudi niso sami s seboj v nasprotju. Nenazadnje tožnica v pritožbi niti ne navaja o čem bi izhajalo nasprotje v razlogih, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Nestrinjanje s sodbo pa ne pomeni, da je s tem podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Tožnica s tožbo uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja prvo in drugotožene stranke. Škoda naj bi ji nastala zaradi tega, ker je bila tožnica od 1. 10. 2008 pa do 1. 7. 2015 brez pravice do dodatka za nego otroka. Za tako stanje pa naj bi nosili odgovornost obe toženi stranki. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožnica na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 3. 2008 upravičena do dodatka za nego otroka. Z odločbo št. ... z dne 5. 1. 2009 pa je bilo odločeno, da do tega dodatka od 1. 10. 2008 dalje ni upravičena. Razlog za tako odločitev pa naj bi bilo dejstvo, da je tožničin otrok pridobil pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ-1. Pravica pridobljena po določbah ZSDP in pa pravica po določbah ZPIZ-1 pa naj bi se med seboj izključevali. Gre za določbo 81. člena ZSDP in pa določbo 142. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)³, kjer je določeno, da upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do te dajatve po drugih predpisih, lahko uživa le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Glede vprašanja, ali se omenjeni dve pravici med seboj izključujeta, je svoje stališče zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se omenjeni dve pravici ne izključujeta. Tožnica je novo vlogo za priznanje dodatka za nego otroka vložila 23. 6. 2015 in ta dodatek ji je bil priznan z odločbo z dne 27. 7. 2015.

9Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju presodilo, da niti prvotoženi niti drugotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. S tem ni izkazan en od elementov odškodninske obveznosti in je bil posledično tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen.

10Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Tožnica v pritožbi ponovno uveljavlja, da je podana protipravnost ravnanja drugotožene stranke v zvezi z izdajo prvostopenjske odločbe z dne 5. 1. 2009. Glede navedenega je pritožbeno sodišče že v sklepu Psp 289/2017 z dne 12. 10. 2017 poudarilo in na tem vztraja, da ravnanje drugotožene stranke ni bilo protipravno in da tožnica drugotoženi stranki neutemeljeno očita nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. V času izdaje odločbe z dne 5. 1. 2009 ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1. Drugotožena stranka je materialno pravo razlaga na način, da se pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in pravica do dodatka za nego otroka med seboj izključujeta in da lahko upravičenec uživa le eno od teh pravic. Taka je bila tudi tedanja upravna praksa. Tožnica je imela možnost, da zoper negativno odločbo, s katero je bilo odločeno, da nima več pravice do omenjenega dodatka, izpodbija pred drugostopenjskim organom ter kasneje tudi možnost sodnega varstva, kar pa ni izkoristila. Odločba je tako postala dokončna in pravnomočna. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje protipravnega ravnanja toženih strank v zvezi z izdajo odločbe z dne 5. 1. 2009 neutemeljene.

11Pritožbeno sodišče je s sklepom Psp 289/2017 z dne 12. 10. 2017 ugodilo pritožbi tožnice v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je mogoče toženima strankama očitati protipravno ravnanje v času po izdaji pravnomočne sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, ko je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se obe pravici (po določbah ZSDP in ZPIZ-1) med seboj ne izključujeta. V tem delu je bila namreč sodba sodišča prve stopnje neobrazložena. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje najprej pridobilo pisno pojasnilo glede dajanja navodil Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti centrom za socialno delo. Na naroku za glavno obravnavo pa je s tem v zvezi zaslišalo tudi priči in sicer direktorico CSD C.C. in predstavnika ministrstva D.D..

12Tudi po stališču pritožbenega sodišča drugotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v času po izdaji sodbe Psp 92/2012 z dne 23. 3. 2012. Kot to izhaja iz izpovedbe zaslišane priče C.C. in pa iz pripravljene vloge drugotožene stranke z dne 15. 12. 2017, prvostopenjski organ (CSD) z omenjeno sodbo ni bil seznanjen. Prvostopenjski organ tudi ni imel nobene pravne podlage, da bi tožnici izdal novo odločbo o pravici do dodatka za nego otroka. O tej pravici se namreč odloča na podlagi zahteve stranke, kar izhaja iz 96. člena ZSDP oziroma ZSDP-1. Ne gre torej za odločanje po uradni dolžnosti. Podlago za novo odločitev je imel šele potem, ko je tožnica 24. 6. 2015 vložila novo zahtevo za priznanje pravice do omenjenega dodatka. Tudi četrti odstavek 102. člena ZSDP ne daje podlage, da bi v tovrstnem primeru prvostopenjski organ po uradni dolžnosti izdal novo odločbo o pravici do dodatka za nego otroka. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da se navedeni člen nanaša na odločanje prvostopenjskega organa v primeru, če pride v času trajanja določene pravice do spremembe dejstev oziroma okoliščin, ki vplivajo na pogoje za priznanje pravice, ki morajo biti izpolnjeni ves čas. Za tak primer pa v sporni zadevi ne gre, saj tožnica vse do izdaje nove odločbe, ki je bila izdana na podlagi njene vloge z dne 24. 6. 2015, ni bila upravičena do dodatka za nego otroka. Tudi prvotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Sodbo Psp 92/2012 z dne 23. 3. 2012 je prvotožena stranka izvršila. Res je, kot to izhaja tudi iz izpovedbe zaslišane priče D.D., da prvostopenjskim organom (CSD) daje tehnična navodila oziroma tolmačenje zakonodaje, vendar pa ta organ ni neposredno vezan na takšna navodila. V sporni zadevi očitno vse do leta 2015 takšno navodilo glede spornega vprašanja ni bilo dano. Glede na nezavezujočo naravo navodil prvotoženi stranki s tem v zvezi ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tudi iz navodila št. ... z dne 16. 6. 2015 (priloga B/22 sodnega spisa) ne izhaja, da bi bilo prvostopenjskim organom naloženo, da po uradni dolžnosti izdajo odločbo o pravici do dodatka za nego otroka (za kaj takega tudi ni pravne podlage v zakonu). Pojasnjeno je bilo le, da v povezavi z že citirano sodbo pritožbenega sodišča, se dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za nego otroka med seboj ne izključujeta. Navodilo je bilo torej dano za nove postopke, torej za odločanje po tem, ko je že vložena nova zahteva za priznanje pravice do dodatka za nego otroka. Vendar tudi v tem primeru prvostopenjski organ ni vezan na navodila, kajti skladno s prvim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)⁴ v upravni stvari odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil.

13Ker protipravnosti ravnanja toženih strank tožnica ni dokazala je sodišče prve stopnje pravilno, ne da bi ugotavljalo ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo. Če namreč ni dokazana ena od predpostavk odškodninske obveznosti, ugotavljanje ostalih predpostavk ni potrebno. V predmetni zadevi torej ni izpolnjen dejanski stan po 131. členu v zvezi s 148. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)⁵.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP pa je nadalje tudi odločilo, da prvo in drugotožena stranka sami trpita stroške odgovora na pritožbo, kajti navedena dva odgovora nista vplivala na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

¹ Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.