UPRS Sodba I U 461/2017-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.B. izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obstoječega gospodarskega objekta in spremembo namembnosti le tega v enostanovanjsko stavbo ter za gradnjo pomožnega objekta in podpornega zidu na tam naštetih parcelah, po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in tam navedenih pogojih gradnje. Iz obrazložitve izhaja, da investitorja izpolnjujeta vse pogoje za predvideno rekonstrukcijo in novogradnji po določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V postopku je tožnica sodelovala kot lastnica sosednjega zemljišča in je ugovarjala, da v zadevi ne gre za rekonstrukcijo obstoječega gospodarskega objekta v enostanovanjsko stavbo, pač pa za novogradnjo. Organ ugovor zavrača, ker iz predloženega PGD izhaja, da predvidena dela predstavljajo spreminjanje tehničnih značilnosti objekta in prilaganje objekta spremenjeni namembnosti, z navedenimi deli se bistveno ne spremi velikost, bistveni konstrukcijski elementi stavbe pa se ohranijo. Ne posega se v statiko, stabilnost in varnost objekta. Bruto prostornino objekta se poveča za 4,3 % in ne predstavlja bistvene spremembe, kot je definirano v točki 7.2. 2. člena ZGO-1 ter tudi v 41. točki 3. člena OPN. Odmik strehe (skrajna točka obstoječega gospodarskega objekta, ki je predmet rekonstrukcije) od posestne meje parc. št. 856/1 znaša 0,5 m. Sosednja stavba na tej parceli je nestanovanjska. Izvedba predvidene gradnje ne bo imela nedovoljenih negativnih vplivov na zemljiško parcelo 856/1 v lasti stranke v postopku C.C., česar v postopku ta niti ni zatrjevala.

2Drugostopni organ je tožničino pritožbo zavrnil. V zvezi z ugovorom nadzidave pojasnjuje, da PGD le te ne vsebuje. S PGD je jasno opredeljen zahtevek investitorja, zato zavrača ugovor, da je organ odločal mimo zahtevka. Splošno v zvezi z ugovori ugotavlja, da iz ugovorov, izpostavljenih na prvi stopnji, kot tudi iz pritožbe, ne izhaja, da bi z njimi zasledovala oziroma varovala svoj pravni interes, pač pa kvečjemu javnega. Ni namreč pojasnila, v čem naj bi bilo s predvideno rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta poseženo v njene pravice, čeprav je bila na tako izjasnitev še posebej povabljena kot stranska udeleženka na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Edina pripomba, s katero bi utegnila varovati svoj pravni interes, je vprašanje odmika obstoječega objekta od parcelne meje, ki pa je, kot je bila postavljena, niti posredno ni mogoče razumeti kot trditev o kršitvi pravic. Obrazloženo zavrača tudi ugovor o kršitvi pravice do izjave v postopku.

3Tožnica uvodoma izpostavlja kršitve, ki se nanašajo na odločitev drugostopnega organa, ki mu očita pomanjkljivo obrazložitev. Ugovarja trditvi, da ni izkazala v čem je njen pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v konkretni zadevi. Gre za navedbo, ki je tako splošna, da se je enostavno ne da preizkusiti. Prepričana je, da bo mogoče od odločitve naslovnega sodišča pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, to je o tem, katerim (minimalnim) zahtevam mora biti v vsakem primeru zadoščeno, da bo obrazložitev odločitve organa druge stopnje zadostila vsebini pravice do poštenega odločanja. Glede na trditev drugostopnega organa, da nima nobenega pravno varovanega interesa, se ji poraja vprašanje, zakaj je bila sploh vabljena v postopek, če ne zasleduje pravno varovani interes. Pa četudi ne bi izkazovala nobenega pravno varovanega interesa, pa je organ dolžan (ex offo) paziti na kršitve procesne in materialno pravne narave, tega pa ni storil, kljub opozorilu.

Tožnica je opozorila, da iz PGD projektne dokumentacije, naslovne strani vodilne mape, izhaja: "ZA GRADNJO: odstranitev, rekonstrukcija, nadzidava in sprememba namembnosti (stanovanjska hiša) ter novogradnja (pomožni objekt in podporni zid)". Zato ni res, kar navaja organ druge stopnje, da PGD nadzidave ne vsebuje. Izrek izpodbijane odločbe je zato v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Organ je odločil tudi ultra petitum, ker iz spisne dokumentacije investitorja izhaja, da se namerava izvesti "prenova skednja". Prenova skednja pa ni rekonstrukcija obstoječega objekta. Tak zahtevek (rekonstrukcija) sploh ni bil podan. Podan je bil zahtevek za prenovo skednja.

Nadalje ugovarja procesnemu vodenju konkretnega postopka, saj ji je bila kršena pravica do izjave. Iz spisnih listih izhaja, da se bo izvajala rekonstrukcija, nadzidava in sprememba namembnosti skednja v stanovanjsko stavbo, pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno, kateri del dosedanjega objekta bo podvržen enemu ali več navedenih posegov. Še več, ne izhaja niti, da se bo izvajala nadzidava, saj se višinski gabariti obstoječega objekta ne spreminjajo. Tudi ni mogoče ugotoviti, kolikšen obseg objekta bo rekonstruiran in ali to zadosti definiciji rekonstrukcije iz določbe 7.2. 2. člena ZGO-1. Tudi ni pojasnjeno, v kakšnem obsegu naj bi bila izvedena nadzidava objekta ter kateri del obstoječega objekta spreminja namembnost.

Ne nasprotuje trditvi, da je posege mogoče izvesti, nasprotuje pa stališču organa, da je posege, kot so predvideni po PGD projektu v konkretnem primeru, mogoče izvesti, če iz izpodbijane odločbe ne izhajajo minimalni standardi za to. Organ ugotavlja, da je bil obstoječi objekt zgrajen pred letom 1967, ker je to ugotovil iz vpogleda v GURS in drugo dokumentacijo. Tako razlogovanje je napačno, ker je vse posege, kot se predvidevajo v konkretnem primeru mogoče izvesti samo na zakonito zgrajenem objektu. Ali je ta zgrajen zakonito je dolžnost, upravnega organa, da preveri. Ne drži teza, da za to zadostuje, da je objekt zgrajen pred letom 1967. Določba prvega odstavka 197. člena ZGO-1 vsebuje več kumulativno navedenih pogojev, o katerih izpodbijana odločba molči. Samo vpogled v javno dostopne podatke GURS ne daje odgovora na vprašanje o zakonitosti zgrajenega objekta. V konkretnem primeru ne more iti za rekonstrukcijo, saj posegov, ki so predvideni, ni mogoče izvesti na delno lesenem in delno zidanem skednju, pač pa bo investitor izvedel odstranitev obstoječega skednja in izvedbo novogradnje. To izhaja iz zaključka, da na obstoječi objekt nikakor ni mogoče "obesiti" AB konstrukcijskih elementov, ker bi se sicer sesedel. V nadstropju ni izvedena konstrukcija, pač pa so nad odprtim delom in delno tudi nad samim skednjem položene le lesene deske. To izhaja iz v spis predloženih fotografij. Statična stabilnost bi se z odstranitvijo desk in izvedbo AB konstrukcijskih elementov povsem porušila. Niti življenjsko niti pravno, še manj pa strokovno ni mogoče zadostiti definiciji, da bi se iz odprtega skednja izvedla rekonstrukcija in spremenila namembnost v stanovanjsko stavbo po določbah ZGO-1. Na ta način bi se lahko izvajala rekonstrukcije kozolca toplarja v stanovanjske stavbe, če bi se upoštevala samo bruto tlorisna površina objekta. Gre za namerno izigravanje prava. Iz odločbe tudi ni naveden odmik obstoječega objekta od parcele 856/1, razviden je le nov odmik, kjer je navedeno, da se odmiki ne bodo spreminjali. Konkretno tudi ni mogoče govoriti, da je skedenj kot celota objekt. Gre za lesen nadstrešni del, v katerem sta takrat ali pa kasneje nastala zidani hlev in zidana delavnica. Tak skedenj kot celota ne more zadostiti definiciji objekta v smislu določbe 2. člena ZGO-1. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma podredno odpravo odločbe in vrnitev zadeve v nov postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Stranki z interesom v tem postopku, A.A. in B.B., sta na tožbo odgovorila, predlagata zavrnitev in zahtevata stroške postopka.

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet presoje v upravnem sporu je odločitev organa, ki je investitorjema izdal gradbeno dovoljenje. Tožnica uvodoma izpostavlja številne ugovore, ki se nanašajo na odločbo organa druge stopnje. V upravnem sporu sodišče po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih pravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Na podlagi navedene določbe sodišče ugovorov, ki jih tožnica naperja zoper akt, ki ni izpodbijani v tem upravnem sporu, in se nanašajo na kršitve določb postopka v zvezi s standardom obrazložitve odločbe in materialno pravnimi stališči organa druge stopnje, s katerimi je zavrnil njene ugovore, zato ne bo obravnavalo.

8Ni sporno v zadevi, da je tožnica v postopku na prvi stopnji sodelovala kot stranski udeleženec, povabljena v postopek na podlagi 43. člena ZUP. Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka poleg stranke tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis odprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Pri koristi, ki jo v upravnem postopku lahko ščiti stranski udeleženec, gre torej lahko le za osebno, ne za splošno (javno) korist. Upravni organ je tožničine ugovore presojal in jih tudi obrazloženo zavrnil. Tako je v izpodbijani odločbi odgovorjeno na vsa izpostavljena vprašanja tožnice, ki se nanašajo na rekonstrukcijo obstoječega gospodarskega poslopja in spremembo namembnosti le tega. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se bo rekonstruiral objekt kot celota, konstrukcija obstoječega objekta (leseni in zidani del) so med seboj povezani, ter je zato vprašanje ali je skedenj, kot sestavni del tega objekta (oz. kot delna namembnost obstoječega objekta), lahko objekt po 2. členu ZGO-1 nerelevantno. Organ je predvidena dela presodil tudi v okviru definicije iz točke 7.2. 2. člena ZGO-1 in zavrnil ugovore tožnice, da po vsebini nameravana dela štejejo za novogradnjo. V okviru dovoljenosti rekonstrukcije gospodarskega objekta je podana tudi presoja zakonitosti zgrajenega obstoječega objekta. Na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZGO-1 za objekte zgrajene pred 31. 12. 1966 ni treba predložiti gradbenega dovoljenja. Organ je na podlagi 24. točke 3. člena OPN in drugega odstavka 51. člena OPN opravil presojo, ali je šteti obstoječi gradbeni objekt za legalen. Tudi kolikor se tožnica sklicuje na 197. člen ZGO-1, je na pogoje iz te določbe v izpodbijani odločbi odgovorjeno.

9Tožnica vprašanje ˝nadzidave˝ uveljavlja kot odločanje organa ˝ultra petitum˝ in da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ne izhaja, kje naj bi se objekt nadzidal. Sodišče ugovor zavrača iz razlogov, ki jih je navedel že drugostopni organ. Namreč iz izreka izpodbijane odločbe, obrazložitve in vsebine PGD ne izhaja, da bo objekt nadzidan.

10V zvezi z odmikom rekonstruiranega objekta od njene parcelne meje tožnica navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kolikšen je odmik obstoječega objekta od njene parcele, razviden je le nov odmik. Z navedbo, da se odmiki ne bodo spreminjali, je po mnenju sodišča tožnici odgovorjeno, kolikšen je odmik obstoječega objekta pred rekonstrukcijo in kolikšen bo po izvedenih delih. S tem pa ji je v zvezi z odmiki v celoti odgovorjeno.

11Tožnica je v upravnem postopku sodelovala kot stranska udeleženka. Da pa je stranski udeleženec s svojimi ugovori v upravnem postopku lahko uspešen, je na njem, da na trditveni in dokazni ravni izkaže, da bo z odločbo upravnega organa njegov pravno varovani interes lahko neposredno prizadet. Sodišče soglaša z organom druge stopnje, da tožnica s svojimi ugovori (ki jih v tožbi ponavlja), ni izkazala v čem bodoča rekonstrukcija posega v njen oseben, neposreden pravni interes. Že iz navedenega razloga bi upravni organ lahko njene ugovore zavrnil. Sodišče ugotavlja, da tudi v tožbi ni zmogla tega bremena in ni pojasnila, v čem predvidena gradnja posega v njeno pravno sfero. Le s tako substanciranimi ugovori pa bi bila lahko uspešna s tožbo v upravnem sporu (ob presoji utemeljenosti).

12Tožnica nadalje ugovarja procesnemu vodenju konkretnega postopka. Kršena naj bi ji bila pravica do izjave, ker ji organ ni vročil odgovora investitorjev, ki sta ga podala na njene navedbe v vlogi z dne 7. 10. 2016. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ tožničine ugovore iz vloge z dne 7. 10. 2016 upošteval, jih obravnaval in se do njih v izpodbijani odločbi tudi opredelil, v izpodbijani odločbi pa se ni skliceval na odgovor investitorjev. Tožnica se je torej lahko izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev ter njena pravica do izjave ni bila kršena.

13Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

14Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.