UPRS Sklep II U 109/2018-15

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožeča stranka je dne 3. 4. 2018 pri naslovnem sodišču vložila tožbo, v kateri je zatrjevala, da ji je bil s sprejetjem sklepa tožene stranke z dne 22. 6. 2017, s katerim je bil razpuščen X., kršena ustavna pravica do političnega delovanja. Kot izhaja iz tožbe in njene dopolnitve, ki jo je vložila na podlagi poziva sodišča, tožeča stranka zatrjuje, da ji je z omenjenim dejanjem iztekel mandat predsednika X. in člana mestnega odbora Y. Zatrjuje, da je Y. obvestil o zadostnem številu članov. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep Y. z dne 22. 6. 2017, s katerim je bilo ukinjeno delovanje X., razveljavi in da razveljavi tudi vse sklepe Y., ki so bili sprejeti po 22. 6. 2017 v nepravilni sestavi.

2Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba nesklepčna, saj tožeča stranka ne konkretizira v čem naj bi bila kršena ustavna pravica do političnega delovanja. V nadaljevanju obširno pojasnjuje okoliščine sprejetega sklepa z dne 22. 6. 2017 in navaja, da lahko Y. skladno z določbo 27. člena Statutarnih pravil ustanovi četrtne in krajevne odbore, kar pomeni, da jih lahko tudi ukine. X. je bil razpuščen, saj ni imel zadostnega števila članov. Ugotovljeno je bilo, da sta v X. le še dva člana, kar pa je v skladu s Statutarnimi pravili premalo za njegovo delovanje. Tožeči stranki z razpustitvijo X. ni bila odvzeta pravica do delovanja v stranki, saj je ostala njen član, kar je razvidno tudi iz izpodbijanega sklepa, ki navaja, da obstoječi člani razpuščenega odbora lahko nadaljujejo delo v Z. Pojasnjuje tudi postopek usklajevanja Statutarnih pravil Y. in poudarja, da je bilo pri osebah, ki naj bi naknadno plačale članarino, ugotovljeno, da nimajo interesa biti člani. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3Tožba ni dovoljena.

4V obravnavanem primeru je sodišče tožbo tožeče stranke glede na njene navedbe, da je bilo z ravnanjem Y. poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, konkretno v pravico do političnega udejstvovanja, obravnavalo kot tožbo vloženo zaradi posamičnega dejanja po prvem odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tudi v primeru vložitve tožbe po 4. členu ZUS-1 velja, da mora biti pravočasna. V skladu z 28. členom ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30. dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek). Določba se sicer nanaša le na upravni akt in s tem na vložitev tožbe, ki ima podlago v 2. členu ZUS-1. Vendar pa je v prvem odstavku 23. člena izrecno določeno, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. To pa kaže, da je treba omenjeni 30 dnevni rok uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1. Navedeno stališče je potrjeno tudi v upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ( npr. I Up 30/2018, I Up 52/2018, I Up 79/2015).

5Tožeča stranka trdi, da ji je bilo v temeljne človekove pravice in svoboščine poseženo z izdajo sklepa Y. dne 22. 6. 2017. Kadar se tožba nanaša na posamično dejanje, kot to velja v obravnavanem primeru, prične rok za vložitev tožbe, kot je bilo navedeno, teči takrat, ko je bilo tako posamično dejanje storjeno. V zvezi s konkretnim upravnim sporom to pomeni, da bi morala biti tožba vložena najkasneje v 30 dneh po tem, ko je bilo navedeno posamično dejanje storjeno in je bila tožeča stranka z njim seznanjena. Zato je tožba vložena dne 3. 4. 2018 prepozna.

6Glede na navedeno sodišče zaključuje, da procesne predpostavke za vodenje upravnega spora niso izpolnjene in je tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

7Sodišče je odločilo po predsednici senata v skladu s 3. odstavkom 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

8Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.