UPRS Sodba I U 1140/2018-8

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 2. 3. 2018 za „pravno svetovanje za preprečitev začetka stečaja nad pravno osebo A. d.o.o., v stečajni postopek St 9/2018“.

2V svoji obrazložitvi se sklicuje na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), katerega vsebino tudi povzema. Ugotavlja, da citirani 10. člen ZBPP tožnika kot gospodarske družbe ne predvideva med taksativno naštetimi upravičenci do BPP. Zato je tožnikovo prošnjo na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrgla.

3Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka pri odločanju o njegovi prošnji kršila 23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Tudi EKČP šteje pravico dostopa do sodišča za sestavni del pravice do sodnega varstva. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe. Tožnik je plačal vse obveznosti do Republike Slovenije in enako prispeval kot drugi subjekti, ki so upravičeni do BPP. Tožnik je diskriminiran ker ni dobil BPP in je v neenakopravnem položaju z ostalimi subjekti. Je nelikviden, vendar ne zaradi svoje krivde, ampak zaradi zakonodaje Republike Slovenije. Nima nobenega premoženja. Podal je kazensko ovadbo zoper sodnike, ker so kršili Ustavo RS in zlorabili svoj položaj. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6V konkretnem primeru je sporno ali je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZBPP in tožnikovo prošnjo za BPP za „pravno svetovanje za preprečitev začetka stečaja nad pravno osebo A. d.o.o., v stečajni postopek St 9/2018“, zavrgla.

7Upravičence do BPP določa 10. člen ZBPP. Tako so upravičenci do BPP po navedenem členu ZBPP državljani Republike Slovenije; tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo; nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljenem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene, in druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo določa, da so upravičenci do BPP.

8Iz podatkov v spisu in iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik organiziran kot gospodarska družba (z omejeno odgovornostjo). Ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni upravičenec do BPP po določbi 10. člena ZBPP, je po presoji sodišča pravilna, saj tožnik po nevedni določbi ne sodi v nobenega od v 10. členu ZBPP določenih subjektov in zato ne more biti upravičenec do BPP. Glede na taksativno naštete upravičence v 10. členu ZBPP pa zakonskih določb tudi ni mogoče širiti na osebe, ki v tem členu niso navedene.

9Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Po presoji sodišča tožniku ni kršena pravica iz 23. člena Ustave RS, niti ne pravica iz 6. člena EKČP. Glede na različen dejanski položaj, upravičenja, ki jih ima pravna oseba, po mnenju sodišča ne morejo biti enaka tistim, ki jih ima fizična oseba, ker gre za drugačne vrste subjektov, ki s fizičnimi osebami niso primerljivi¹. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se s takšno zakonsko ureditvijo in razlago ne krši ustavnih pravic prosilcev, ki so gospodarske družbe, saj Ustava RS ne zagotavlja enakosti pravic fizičnih in pravnih oseb². Tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje, da bi bil njegov pravni položaj enak tistim pravnim osebam, ki so upravičene do BPP, to so nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu. Člen 23. Ustave RS (pravica do sodnega varstva), na katerega se tožnik sklicuje, ne določa obveznosti države za zagotovitev brezplačnega sodnega varstva in drugih oblik pravne pomoči izven okvira in možnosti, ki jih določata zakon in mednarodna pogodba. Tožnik ima enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi kot drugi subjekti, ki so mu po svoji statusni obliki bistveno podobni. To pomeni, da tudi drugim istovrstnim pravnim osebam pravica do BPP ne pripada. Vendar pa to, da jim pravica do BPP ne pripada, ne pomeni, da nimajo sodnega varstva pravic, ampak pomeni le, da jim BPP ne gre. Glede na navedeno tudi ni kršen 6. člen EKČP (pravica do poštenega sojenja), saj z odločitvijo tožene stranke ni prišlo do kršitve pravice do poštenega postopka oziroma poštenega sojenja. Tožnik ima sicer prav, ko v tožbi navaja, da je treba pri uresničevanju pravice do sodnega varstva upoštevati tudi socialni položaj osebe, vendar pa iz določbe 1. člena ZBPP izhaja, da je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe (pri čemer je mišljena fizična oseba), ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Tožnik pa ni fizična oseba, temveč gospodarska družba³.

10Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1140/2018-7 z dne 5. 6. 2018 je sodišče odločalo po sodnici posameznici, ker je v zadevi šlo za enostavno dejansko in pravno stanje.

¹ Glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 513/2014 z dne 15. 4. 2014 in I U 355/2014 z dne 12. 3. 2014.
² Glej npr. sklep VS RS X Ips 301/2014 z dne 2. 10. 2014.
³ Enako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 146/2018-7 z dne 31. 1. 2018.