UPRS Sodba I U 947/2017-10

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-30/2012/14;490-7/2013-MIZKS/6 z dne 20. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A. za denacionalizacijo tistega dela podržavljene nepremičnine parc.št. 1325 k.o. ..., ki sta danes parceli 1325/7 in 1325/6 k.o. ... (točka 1 izreka), za denacionalizacijo podržavljenih predmetov kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti iz podržavljenega posestva X. (točka 2 izreka) in za denacionalizacijo podržavljene Y., stoječe na dvorišču gradu ... na parc.št. 1298/2 k.o. ... (točka 3 izreka). V obrazložitvi navaja, da je svojo odločitev oprla na drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), tj. na predpise Republike Avstrije, ki so se nanašali na odškodovanje podržavljenega premoženja avstrijskim državljanom na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP), ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija. Toženka je štela, da ni dolžna ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencu po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevah po ZDen. Za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen za izključitev osebe iz denacionalizacije zadošča ugotovitev, da je izpolnjevala v FIP in njenih prilogah določene pogoje glede državljanstva, bivanja, izgube bivališča v povezavi z dogodki II. svetovne vojne in pogoja pregnanske škode. Ni pa relevantno, za katero vrsto škode je tuja država v izvedbenih predpisih FIP predvidela odškodnino, kot tudi ni relevanten cenzus, ki so ga za odmero odškodnine določali izvedbeni predpisi FIP. Prav tako pa upravni organi niso vezani na uradna potrdila avstrijskega zveznega ministrstva za finance o tem, da bivši lastniki niso bili upravičeni do odškodnine po FIP.

2Toženka glede na tako razlago predpisov ugotavlja, da je A.A. izpolnjeval pogoje po FIP v povezavi z izvedbenimi predpisi Republike Avstrije za pridobitev odškodnine, saj je bil v posledici končanja druge svetovne vojne leta 1946 izseljen z družino v Avstrijo, kjer je živel do svoje smrti leta 2002 in je leta 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo. S tem sta izpolnjena tudi pogoja avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960 in avstrijskega državljanstva na presečni dan, to je na dan uveljavitve FIP z dne 27. 11. 1961.

3Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo. V konkretnem primeru niso izkazani vsi pogoji, pod katerimi je bila oseba po FIP upravičena do odškodnine od Republike Avstrije. A.A. ni izpolnjeval enega od pogojev in sicer ni imel statusa pregnanca, izseljenca ali preseljenca, ker ni bil oseba nemške narodnosti. Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje, ko je mnenja, da je A.A. izpolnjeval vse pogoje v skladu z določili FIP. Tožnica v tožbi obširno navaja, da ne drži, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti in se sklicuje na številne dokaze, iz katerih po njenem mnenju izhaja, da A.A. ni bil nemške, ampak slovenske narodnosti. Kljub drugačni sodni praksi meni, da bi morala toženka upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega izhaja, da A.A. ni pridobil odškodnine od Republike Avstrije, niti ni imel pravice pridobiti odškodnine, saj mu premoženje ni bilo zaseženo kot avstrijsko premoženje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči, da se zahtevi za denacionalizacijo ugodi ter podrejeno, da se odločba odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5Tožba je utemeljena.

6Drugi odstavek 10. člena ZDen določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste fizične osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

7V predmetni zadevi je relevantno vprašanje, ali je imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje po določbah FIP. Pri tem upravni organi vprašanje, ali je imela oseba na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb pravico dobiti odškodnino od tuje države, rešujejo neposredno z razlago mednarodne pogodbe, upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Zato potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance, kot pravilno ugotavlja toženka, ni odločilno kot dokaz, da A.A. ni imel pravice do odškodnine.

8Po prvem odstavku priloge A FIP-a so do pravic iz 2. člena FIP upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so a) Avstrijski državljani ali b) Nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti posebno tisti z nerazjasnjenim državljanstvom in so 1. 1. 1960 posedovali stalno bivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. januarju 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali c) so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. januarja 1960 tam stalno bivališče. Za presojo, ali so v 1. odstavku oddelka A navedene osebe avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti brez enega od obeh državljanstev, so odločilne okoliščine v časovnem obdobju podpisa te pogodbe (točka 4. C Priloge 1 k FIP). Ker je bila FIP podpisana 27. 11. 1961, je torej odločilno, ali naštete okoliščine obstojijo na ta dan. Toženka je ugotovila, da je A.A. dne 14. 10. 1949 pridobil avstrijsko državljanstvo, tako da je bil avstrijski državljan tudi na dan podpisa FIP tj. dne 27. 11. 1961, in da je bil rezident Avstrije tudi na dan 1. 1. 1960 ter na dan svoje smrti. Tožnica temu ne oporeka. Ker so v točki A priloge 1 k FIP državljanstvo in narodnost navedeni alternativno in ne kumulativno, vprašanje, ali je domovina štela A.A. za osebo nemške narodnosti (peti odstavek priloge B FIP) v tej zadevi niti ni odločilno. Ker je bil namreč A.A. na presečni dan avstrijski državljan, so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka točke A priloge 1 k FIP, ki določa, kateri pregnanci in preseljenci so upravičeni do pravic iz drugega člena FIP.

9Vendar pa izpodbijana odločba temelji na stališču dotedanje upravnosodne prakse, po katerem za presojo, da je imela oseba v smislu navedene zakonske določbe pravico dobiti odškodnino, zadošča že, da je po pravu tuje države obstajala pravna podlaga, ki je razlaščencem omogočala "četudi zgolj načelno" pravico do odškodnine za odvzeto premoženje. Pri tem ni nujno, da je mirovno ali mednarodno pogodbo, ki je bila podlaga za ureditev odškodovanja v pravu tuje države, sklenila nekdanja Jugoslavija, temveč so upoštevne tudi mednarodne pogodbe, sklenjene (le) med tujimi državami. Zato je veljalo, da FIP, ki sta jo sklenili ZR Nemčija in Republika Avstrija, ter predpisi, ki jih je Republika Avstrija sprejela na podlagi te pogodbe, pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

10Ustavno sodišče je z odločbo Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 podalo drugačno razlago drugega odstavka 10. člena ZDen. Ugotovilo je, da bi stališče, po katerem bi bilo mogoče odreči pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen osebi, za katero je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, kršilo 14. člen Ustave tj. pravico do enakosti pred zakonom. Zato morajo organi odločanja na podlagi razlage mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina, če bi jo zahtevala, lahko tudi dejansko priznala. Ob upoštevanju takšne razlage drugega odstavka 10. člena ZDen je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips z dne 6. 12. 2017 odstopilo od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

11Na podlagi FIP je Republika Avstrija sprejela izvedbene predpise in sicer Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. 6. 1958, ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. 6. 1962 (v nadaljevanju KVSG/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencev in izgnancev z dne 13. 6. 1962 (v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi izselitve ali izgona z dne 14. 12. 1961 (v nadaljevanju Zakon o prijavi škode). FIP se v 2. členu sklicuje na KVSG, ta pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je Republika Avstrija uredila plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije, z UVEG.¹

12Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic do dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Na podlagi UVEG je bila odškodnina priznana osebam, ki so izpolnjevale tam predpisane pogoje.

13Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi UVEG, ne pomeni pravice do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vseh primerih odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je nastala materialna škoda na konkretno določenem premoženju tj. zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske ali stanovanjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Pri tem pa ni pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP.²

14Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. V konkretni zadevi tožnica uveljavlja denacionalizacijo nepremičnin in tistih premičnih stvari, ki so predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti (17. člen v zvezi s 3. točko prvega odstavka 54. člena ZDen). Ker FIP oziroma izvedbeni predpisi za to vrsto premoženja niso predvidevali odškodnine, je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 10. člena ZDen, posledično pa relevantnega dejanskega stanja ni ugotavljala. Glede na to je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo in na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnice sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

¹ Sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017, točka 22
² sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017