VSL Sklep I Cpg 26/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v stečaju v višini glavnice 36.430,94 EUR in zamudnih obresti, kot so navedene v I. točki izreka; v II. točki izreka je plačilo omejilo kot solidarno; v III. točki izreka je tožbeni zahtevek zavrnilo za 150.722,92 EUR z zamudnimi obrestmi; v IV., izpodbijani točki izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 4.841,92 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. S sklepom je postopek ustavilo za 72.924,57 EUR.

2Tožeča stranka se je pritožila zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sklep o stroških spremeni tako, da tožeči stranki prizna sorazmerni del pravdnih stroškov in jih naloži v breme toženi stranki. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sklep o stroških potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je zmagala v pravdi z večjim deležem uspeha od tožeče stranke. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po takem pravilu je postopalo tudi sodišče prve stopnje, ki je ustrezen del stroškov tožene stranke naložilo v plačilo tožeči stranki, njenih stroškov pa ni odmerilo. Kot posebne okoliščine primera, ki so narekovale nepriznanje stroškov tožeče stranke za njen delen uspeh v pravdi, je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka kot upnica v stečajnem postopku nad stečajno dolžnico v prijavi terjatve ni natančno navedla datuma in višine posameznih plačil, katerih povrnitev je zahtevala od tožene stranke. Dejstev v zvezi s temi okoliščinami tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločitev oprlo tudi na določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, ki določa: „če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana“.

6Pritožbene navedbe, da je do prerekanja terjatve v stečaju prišlo šele jeseni 2016, zaradi česar bi moralo sodišče vse stroške, ki so nastali do tedaj, obravnavati upoštevaje uspeh strank, niso utemeljene. Šele končanje pravde ima namreč za posledico tudi odločitev o stroških postopka, zato je šele s sodno odločbo odločeno o upravičencu in zavezancu do plačila stroškov ter o tem koliko stroški znašajo (prim. 163. člen ZPP). Ko je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka, pa je pravilno uporabilo četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP, pri čemer iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi se navedena določba uporabljala zgolj za postopke za ugotovitev obstoja terjatve, ki se začnejo po začetku stečaja.

7Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank vrednotiti ločeno "po temelju" in " po višini" ter za končni uspeh vzeli rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma temelj, v konkretnem primeru pa ni bil potreben posebej zahteven postopek za ugotavljanje odgovornosti po temelju, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so stroški, ki so nastali potem, ko je banka predložila dokazila o plačilih, nastali izključno po krivdi tožene stranke, ker kljub dokazilom zahtevka ni pripoznala. Izvirnik izpisa banke S. o plačilih je tožeča stranka predložila z vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 27. 6. 2017 (list. št. 192). Od tega dne dalje sta obe stranki vložili po eno vlogo, izveden je bil zadnji narok za glavno obravnavo. Le-ta je bil med drugim izveden ravno zato, ker tožeča stranka do prvega naroka 11. 4. 2017 ni predložila izvirnih potrdil o plačilih banki, in da bosta stranki lahko odgovorili na prvem naroku obravnavane in izmenjane vloge (med drugim vloge tožeče stranke, s katero je predložila izpis prometa na njenem transakcijskem računu (A123) brez originalnih potrdil banke o plačilih). Tožeča stranka je v zadnji pripravljalni vlogi skrčila zahtevek glede na izpis banke. Tožena stranka pa je v zadnji pripravljalni vlogi nasprotovala zahtevku iz procesnih razlogov (pomanjkanja pravnega interesa), vsebinsko pa je ugovarjala, da iz poslanih izvirnikov izpisov banke izhaja, da je večino plačil opravila kar banka sama in tožena stranka, le manjši del pa je plačala tožeča stranka.

9Po povedanem, ne glede na vztrajanje tožene stranke, da je zahtevek v celoti neutemeljen, ni mogoče zaključiti, da so stroški za zadnji dve vlogi in zadnji narok nastali po krivdi tožene stranke. Izkazalo se je namreč, da je stečajni upravitelj v stečaju nad toženo stranko upravičeno prerekal terjatev tožeče stranke v celoti, saj prijava terjatve ni vsebovala opisa vseh dejstev, iz katerih bi izhajala njena izkazanost. Zgolj zato, ker je tožena stranka vztrajala z nasprotovanjem zahtevka v celoti, pri čemer se je kasneje izkazalo, da je bilo njeno nasprotovanje zahtevku za znesek 36.430,94 EUR s pripadki neutemeljeno, v konkretnem primeru ne predstavlja zakrivljenega ravnanja, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu.¹ Tožena stranka je namreč zahtevku nasprotovala prvenstveno iz procesnih razlogov, z vložitvijo zadnje pripravljalne vloge pa tudi ni zavlačevala postopka, saj je le-to vložila kot odgovor na vlogo tožeče stranke z dne 27. 6. 2017, s katero je tožeča stranka šele predložila izvirnike potrdil o plačilih banki.

10Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani stroškovni sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča pa stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni, ker z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato jih ni naložilo v plačilo tožeči stranki, čeprav je imela tožena stranka zakonsko pravico, da na pritožbo tožeče stranke odgovori.

¹ Betteto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 42: Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu.