VSL sklep II Cp 464/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z odločbo z dne 31.5.2011 je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo v delu, ki se nanaša na 12. toženko M. H, zavrglo (točka I izreka), s sodbo pa razsodilo, da se ugotovi, da je pogodba o upravljanju v zvezi z izvajanjem stanovanjskih storitev v stanovanjskem objektu G., ki so jo dne 21.12.1994 sklenili tožeča stranka kot upravnik in takratni lastniki stanovanj v hiši G., še v veljavi ( točka II izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je bila na podlagi odpovedi z dne 12.10.2001, pogodba o upravljanju z dne 21.12.1994 odpovedana in da je tožeča stranka dolžna tožencem izročiti vso dokumentacijo, ki se navezuje na upravljanje s hišo, popis stanja plačanih in neplačanih terjatev in obveznosti do tretjih oseb na dan 15.1.2002, skupne prostore večstanovanjske hiše G. proste svojih stvari in oseb z izročitvijo vseh ključev teh prostorov, vso projektno dokumentacijo za stavbo, ključ oglasne deske (točka III izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.231,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka), stranski intervenient na strani tožene stranke, pa nosi svoje stroške sam (točka V izreka).

2Zoper sklep ni bila vložena pritožba, zoper sodbo pa so pravočasno pritožbo vložili toženci I. Š, V. O, A. L, A. K, B. R, D. K, I. I, S. J. in M. P. (ki so izkazali ustrezna pooblastila - glej sklep z dne 6.1.2012) in stranski intervenient na strani tožene stranke. Pritožbo so vložili "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajajo pri svojem stališču, da so toženci nujni enotni sosoprniki in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, ker s tožbo niso bili zajeti vsi etažni lastniki - npr. M.H je umrla pred vložitvijo tožbe, njen dedič G.H, pa s tožbo ni zajet, pred vložitvijo tožbe je umrla tudi N.M, njen dedič B.M s tožbo ni zajet. Enotno sosporništvo je praviloma nujno sosporništvo. Dispozitivno enotno sosporništvo je izjema od pravila. Konstrukt sodišča glede večinske kvote solastnikov je napačen. Pogodba in sodba veljata za vse lastnike, za tiste, ki so dali soglasja in za tiste, ki soglasja niso dali. Sodba vpliva na neposredne pravice tistih lastnikov, ki jih je tožnik vede ali nevede izpustil iz tožbe, čeprav so mu znani ali bi mu morali biti znani glede na javno dostopne podatke. Če ima sodba takšen učinek, ni dvoma, da bi morali biti toženi vsi in da so nujni sosporniki. Kadar pomeni odločitev o zahtevkih poseg v upravičenje ostalih solastnikov, gre za nujno sosporništvo (primerjava z argumentacijo ad contrario VS RS, II Ips 82/2006; II Ips 876/2009). Predmet spora ni sklenitev pogodbe v smislu, da se zahteva podaja volje enega ali skupine med njimi, ampak je predmet spora ugotovitev učinkovanja pogodbe proti vsem, ki so etažni lastniki. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je ostale dokazne predloge zavrnilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Enako kršitev je sodišče zagrešilo tudi s tem, ko je prezrlo navedbo tožene stranke, ki je bila dana v vlogi z dne 7.3.2002 skupaj z dokazi, da pogodba z dne 21.12.1994 sploh ni bila veljavno sklenjena. Na to vlogo ni bilo podanih nobenih nasprotnih navedb oziroma prerekanj. Nesporno in neprerekano torej je, da pogodba sploh ni bila veljavno sklenjena. Do tega se sodišče ni opredelilo. Pod točko 30 obrazložitve sodišče napačno ugotavlja, da je pri stanovanjih samo en podpisnik. Že na prvi pogled je očitno, da sta pri teh stanovanjih po dva podpisa. Tudi sicer je sodišče zmotno ugotovilo veljavnost podpisov pri stanovanjih, kjer gre za solastništvo. Upoštevati bi moralo veljavni podpis solastnika, ki je podpisal in če sta dva solastnika stanovanja vsak do 1/2, stanovanje pa je vredno do celotne hiše 1/10, je podpisnikov podpis vreden vsaj 1/20, nikakor pa nič, kot ugotavlja sodišče pod točko 14.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Toženka Mestna občina Ljubljana z navedbami v pritožbi soglaša.

4Pritožba je utemeljena.

5Očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Čeprav se ni izrecno opredelilo do navedbe tožene stranke v vlogi z dne 7.3.2002, da pogodba z dne 21.12.21994 sploh ni bila veljavno sklenjena, je glede na to, da je to pogodbo obravnavalo kot veljavno sklenjeno, razvidno, da te navedbe tožene stranke ni štelo kot utemeljene, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Pravilno je namreč stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je tožena stranka že z nasprotno tožbo priznala veljavnost pogodbe z dne 21.12.1994 (saj z njo zahteva ugotovitev, da je bila na podlagi odpovedi z dne 12.10.2001 ta pogodba odpovedana). Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo že iz drugih razlogov, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je ostale dokazne predloge zavrnilo, ni bistveno in se pritožbeno sodišče do tega ni opredeljevalo.

6V tej pravdi tožeča stranka uveljavlja ugotovitev, da je pogodba o upravljanju v zvezi z izvajanjem stanovanjskih storitev v stanovanjskem objektu G. sklenjena dne 21.12.1994 še v veljavi, tožena stranka pa uveljavlja ugotovitev, da je navedena pogodba na podlagi odpovedi z dne 12.10.2001 odpovedana. Sporna je torej veljavnost odpovedi z dne 12.10.2001, predvsem pristnost in zadostno število podpisov na seznamu, ki je služil kot podlaga za odpoved pogodbe o upravljanju (ali je bila dosežena potrebna kvota solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše). Sodišče prve stopnje je, na podlagi seštevka odstotka etažnih lastnikov, ki so podpisali odpoved, zaključilo, da predstavlja delež teh lastnikov, 43,48 %, kar ni zadosten odstotek za odpoved pogodbe o upravljanju, saj ne presega 50 % solastniških deležev, zato je tožbenemu zahtevku po tožbi ugodilo, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrnilo.

7Odločitev je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, na katero opozarjajo tudi pritožniki, iz 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje števila podpisov odpovedi pogodbe, upoštevalo listino priloga A6 oziroma A34, to je seznam podpisov k odpovedi pogodbe o upravljanju objekta G. in pooblastilu S. d.d. z dne 21.9.2001, na katerem je overitvena klavzula prepisa originala notarke N. K. z dne 12.10.2001, na podlagi katere je upravni organ tudi izdal potrdilo o odpovedi pogodbe o upravljanju tožeči stranki (točka 12 obrazložitve). V zvezi s tem seznamom v točki 30 obrazložitve sodišče prve stopnje ugotavlja, da pri stanovanjih št.: 13, 14, 16, 17, 25, 35, 36, 78, 81, 96, 140 in 141, glede katerih je nesporno, da so v solastništvu večih oseb, niso izkazani podpisi vseh solastnikov (oziroma podpisani solastniki niso izkazali, da imajo pooblastilo drugih solastnikov za podpis pogodbe), zato teh podpisov ni štelo za pravno učinkovite. Kot je opozorila pritožba, pa je iz vpogleda v to listino razvidno, da gre pri vseh teh stanovanjih (razen pri št. 36), za podpise večih solastnikov (res pa ni podpisov vseh solastnikov na seznamu, ki ga je priložila tožeča stranka, priloga A12) in bi moralo sodišče prve stopnje za vsako stanovanje posebej navesti, zakaj podpisov ne šteje za veljavne. O odločilnih dejstvih je torej nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listine in med to listino, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj se torej sodišče prve stopnje, ob uporabi listine A34 do spornih podpisov ponovno opredeli, po potrebi pa s strankama razčisti neskladje med obema seznamoma (A 34 in A12).

8Ni sporno, da so v konkretnem primeru etažni lastniki enotni sosporniki (196. člen ZPP). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa v konkretnem primeru niso tudi nujni sosporniki, ker ni procesne nujnosti, da so v pravdi udeleženi vsi, ki sicer izpolnjujejo pogoje za enotne sospornike (torej vsi etažni lastniki). Gre za dispozitivno enotno sosporništvo. Res je možno govoriti o oblikovanju novega razmerja oziroma o spremembi obstoječega razmerja (upravljanja), vendar za tako spremembo po materialnem pravu (prvi in drugi odstavek 15. člena ZTLR, prvi odstavek 31. člena SZ), zadostuje udeležba več kot 50 % etažnih lastnikov, zato je dovolj, da na strani tožene stranke sodeluje več kot 50 % etažnih lastnikov in ni nujno, da sodelujejo vsi. Bo pa sodba učinkovala zoper vse etažne lastnike.

9So pa vsi toženci sicer enotni sosporniki, zato štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se učinki pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki raztezajo tudi na vse ostale sospornike. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje že v sklepu z dne 6.1.2012 (list. št. 506) ugotovilo, da so veljavno pritožbo vložili le lastniki stanovanj, kot so razvidni iz uvoda sklepa sodišča druge stopnje, ter stranski intervenient. Po povedanem pa se to pravdno dejanje razteza na vse, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje zoper vse tožence (196. člen ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.