VSC Sodba Cp 284/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 1.461,07 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka v neto znesku 33.112,20 EUR in zakonske zamudne obresti od posameznih navedenih zneskov za navedeno obdobje (prvi odstavek točke 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje),

- da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za plačilo glavnice in zamudnih obresti (drugi odstavek točke 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje),

- da mora toženka tožniku od 1. 3. 2018 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento zaradi izgubljenega zaslužka v neto višini 289,90 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15 dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila s tem, da posamični mesečni rentni obrok zapade v plačilo 15. dne v mesecu za tekoči mesec (točka 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje),

- da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške 2.766,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe do plačila (točka 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje),

- da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka 412,57 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic Bpp 290/2012 (točka 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožniku prisojen znesek 33.112,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v delu glede plačevanja mesečne odškodninske rente v višini 289,90 EUR od 1. 3. 2018 dalje in glede odločitve o povrnitvi stroškov pravdnega postopka 2.766,45 EUR. V pritožbi je toženka uveljavljala pritožbeni razlog zmotna uporaba materialnega prava. Navajala je, da je po njenem mnenju sodišče prve stopnje neutemeljeno odločilo, da gre v konkretnem primeru za novo škodo, ker je bil vzrok za novo škodo status tožnikove invalidnosti, kar pa je nastopilo šele po sklenitvi izvensodne poravnave dne 27. 1. 2010 in tožnik v času sklenitve poravnave ni mogel konkretizirati izpada dohodka v bodoče. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožnik ob podpisu poravnave verjetno že pričakoval omejitve pri delu, ni pa mogel vedeti, kakšna bo stopnja invalidnosti, ki jo je po stališču sodišča mogoče podati le po zaključenem zdravljenju. Presodilo je, da je bila nova škoda objektivno nepredvidljiva, saj je ni bilo mogoče pričakovati, to pa je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in ugotovitvami izvedeniškega mnenja izvedenca ortopeda, iz katerega izhaja, da se po zatrditveni operaciji hrbtenice pričakujejo določene ponavljajoče se težave in da je tožnik dne 27. 1. 2010 pričakoval omejitve pri delu, le da obseg omejitev še ni bil dokončno znan. Torej je bila škoda objektivno predvidljiva. Toženka se z zaključki sodišča prve stopnje ne strinja in meni, da v zadevnem primeru ne gre za novo škodo. Ob podpisu poravnave 27. 1. 2010 je bilo s strani tožnika že mogoče z gotovostjo pričakovati, da bo pri tožniku prišlo do invalidske ocenitve in omejitve pri delu in posledično do materialne škode v obliki prikrajšanja pri plači. Navajala je, da gre za novo škodo takrat, kadar ta ob priznanju prve škode, oziroma odmere odškodnine zanjo, še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo mogoče predvideti, kljub temu pa se kasneje pojavi, morajo pa biti zanjo kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, pri tem se je sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2003. Dalje je navajala, da je bilo ob podpisu poravnave že znano, da je imel tožnik trajne težave pri delu in je bilo to objektivno predvidljivo ter potrjeno s stopnjo velike verjetnosti, to izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca ortopeda. Materialna škoda zaradi prikrajšanja na plači po toženkinem mnenju ni bila nepredvidljiva, niti ni pomenila kakšnega novega ali novega nepredvidenega dejstva, ki ga v času podpisa izvensodne poravnave ne bi bilo mogoče pričakovati. Tožnik je ob podpisu poravnave imel strokovno usposobljenega pooblaščenca ter tako ni primerno sklicevanje sodišča na to, da je bil tožnik ob podpisu poravnave laik. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca ortopeda izhaja, da je bilo dejstvo, da bo imel tožnik trajne težave pri delu, na dan sklenitve poravnave že objektivno predvidljivo, saj se po operaciji zatrditve dveh vretenc pojavljajo določene težave in bolečine pri določenih, oziroma večjih obremenitvah ali aktivnostih, omejena gibljivost ledvenega predela pa je dokaj običajna po opisanih okvarah medvretenčne ploščice in narejene operacije. V dopolnitvi mnenja je izvedenec ponovno pojasnil, da se po zatrditveni operaciji hrbtenice pričakujejo določene ponavljajoče se težave in da je tožnik 27. 1. 2010 pričakoval omejitve pri delu, le da obseg teh še ni bil dokončno znan, z veliko gotovostjo pa je bilo pričakovati, da bodo pri tožniku kasneje potrebne omejitve pri delu in ustrezna invalidska ocenitev. Tožnik je kot medicinski laik po mnenju izvedenca zelo verjetno že pričakoval omejitve pri delu ob podpisu poravnave, ni pa mogel vedeti, kakšna bo stopnja invalidnosti. Toženka meni, da tožnik ob podpisu poravnave ni vedel točne višine prikrajšanja, kar ne vpliva na predvidljivost škode kot nove škode, vsekakor pa je bilo znano, da ob prikrajšanje na zaslužku v posledici poškodbe tožniku nastalo, po mnenju izvedenca je bilo ob podpisu poravnave znano, da bo imel tožnik trajne omejitve pri delu in je bilo to objektivno predvidljivo in potrjeno s stopnjo velike verjetnosti. Toženka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v celoti (verjetno prav: v izpodbijanih delih) ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbeno trditev, da je bil tožnikov pooblaščenec (odvetnica) strokovnjak z medicinskega področja in navaja, da je pooblaščenec pravni strokovnjak. Napačen je toženkin sklep v pritožbi, da bi tožnik z veliko gotovostjo lahko pričakoval, da bo potrebna ustrezna invalidska ocenitev, ker dejstvo, da bi lahko bile prisotne omejitve pri delu, še ne pomeni, da bo tožnik postal delovni invalid in bo zaradi tega trpel izgubo na dohodku. Tožnik kot laik lahko le ugotavlja, kaj zmore in kaj ne, ocena invalidnosti pa je izključno v domeni strokovnjakov. Glede na navodila pritožbenega sodišča in ob jasni izvedenčevi navedbi, da tožnik ne more predvideti stopnje kasnejše oviranosti in še manj stopnjo invalidnosti, ker to lahko storijo šele ustrezni specialisti, ter da ne gre za enostavno predvidevanje, temveč za kompleksno oceno, na dan 27. 1. 2010 obseg omejitev še ni bil dokončno znan, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Predlagal je zavrnitev pritožbe in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6Nova škoda je v sodni praksi tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila dogovorjena (ali prisojena) odškodnina, pa v času sklenitve poravnave (ali sojenja) ni bilo gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg (tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 671/2007).

7Z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke - ortopeda z dne 10. 1. 2016 so dokazno podprte in zato pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ob podpisu poravnave 27. 1. 2010 kot medicinski laik verjetno že pričakoval omejitve pri delu, ni pa mogel vedeti za točen obseg omejitev pri delu, niti tega, kakšna bo stopnja invalidnosti, in da sta mu postala znana točen obseg omejitev pri delu in stopnja invalidnosti z odločbo ZPIZ z dne 7. 4. 2011.

Pravno pomembno dejstvo je še v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 10. 1. 2016 v delu, da je bil tožnik v času sklenitve poravnave še v bolniškem staležu, da zdravljenje še ni bilo zaključeno, da v tem obdobju še medicinski strokovnjaki ne morejo zanesljivo (torej z gotovostjo) napovedati stopnje invalidnosti, ter da se stanje tekom zdravljenja še izboljšuje in je končno oceno stopnje invalidnosti (in s tem logično tudi ugotovitev končne omejitve pri delu, ki je podlaga za oceno stopnje invalidnosti), mogoče podati šele po končanem zdravljenju. V času sklenitve poravnave je bil tožnik torej še popolnoma nesposoben za delo (sicer ne bi bil v bolniškem staležu) in je zdravljenje še trajalo. Zato pritožba brez dokazne podpore in neutemeljeno trdi, da je bilo tožniku že od podpisu poravnave znano, da bo imel trajne težave pri delu, da je bilo to zanj objektivno predvidljivo.

8Tožnik je nestrokovnjak (laik) za medicinsko stroko in prav tako je nestrokovnjak za medicinsko stroko njegov odvetnik, ki pa je pravni strokovnjak. Nasprotna pritožbena trditev ni utemeljena.

9Dopolnjeno izvedensko mnenje medicinske stroke potrjuje, da ob sklenitvi poravnave tožniku ni bilo z gotovostjo znano, da bodo njegove delovne zmožnosti omejene, niti v kakšnem obsegu bodo omejene, zato v času sklenitve poravnave tožnik ni mogel vedeti, da mu bo škoda zaradi prikrajšanja na zaslužku gotovo nastala in še manj je lahko vedel, kakšen bo njen obseg. Tožnik je le verjetno pričakoval omejitve pri delu.

Vsakršne omejitve pri delu po presoji pritožbenega sodišča ne pomenijo hkrati tudi (stopnje) invalidnosti, vsakršne omejitve pri delu tudi ne rezultirajo v prikrajšanju na zaslužku iz dela.

10V pritožbi izpostavljena odločba II Ips 129/2003 ni primerljiva za obravnavan primer, ker iz nje izhaja, da je bil tožnikov zahtevek zavrnjen iz razloga, ker ni dokazal obsega škode. V predmetni pravdi pa je bilo sporno le vprašanje, ali je zatrjevana tožnikova škoda nova škoda.

11Pritožba ni izpodbijala višine prisojenih zneskov, niti prisojenih zakonskih zamudnih obresti, prav tako ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških postopka.

12Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno presodilo, da je tožnikov izpad za zaslužku od 16. 1. 2011 dalje nova škoda in uveljavljani pritožbeni razlog ni utemeljen, posledično je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje nastale pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Tožnik je v odgovoru na pritožbo zahteval povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo. Ker je pritožbi obrazloženo nasprotoval, je pritožbeno sodišče ocenilo, da so nastali stroški potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in mu jih je toženka dolžna povrniti (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Toženka je izpodbijala prisojeni znesek 33.112,20 EUR in v bodoče od 1. 3. 2018 dalje prisojeno mesečno rento 289,90 EUR. Upoštevaje določbe 40. in 41. člena ZPP je torej vrednost pritožbeno spornega predmeta 50.506,20 EUR.

14Po določbi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) je v predmetni pravdi za odmero nagrade in stroškov pooblaščencu, ki je odvetnik, potrebno uporabiti Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Tožnik je priglasil nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 1.422,40 EUR, pavšalne materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in po tar. št. 6007 ZOdvT 22 % DDV.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da stroški niso priglašeni v skladu z ZOdvT. Nagrada po tar. št. 3210 znaša namreč 1.177,60 EUR (736,00 EUR x 1,6) in ne 1.422,40 EUR, kolikor je priglasil tožnik. Ostali priglašeni stroški in davek na dodano vrednost pa so priglašeni pravilno, skupaj znašajo tožnikovi potrebni pritožbeni stroški 1.461,07 EUR. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti 1.461,07 EUR stroškov pritožbenega postopka.