UPRS Sodba I U 1205/2016-25

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnico razrešila kot sodno cenilko za področje gradbeništva. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožena stranka prejela pobudo takratne Davčne uprave Republike Slovenije, s katero ji je ta med drugim odstopila v obravnavo pet cenitvenih poročil, ki jih je izdelala tožnica. Vsa cenitvena poročila so bila davčnim organom predložena v postopku odmere davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin, izdelana pa so bila za potrebe določitve davčne osnove ob pridobitvi. Ne glede na namen cenitvena poročila določajo tudi vrednost nepremičnin ob odsvojitvi, pri čemer je v vseh primerih ocenjena vrednost nepremičnine ob pridobitvi vedno 98,039 % ocenjene vrednosti nepremičnine ob prodaji. Cenitvena poročila so po mnenju pobudnika narejena zato, da zmanjšujejo oziroma izničujejo davčno osnovo za odmero morebitnega davka od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin.

2Minister je ocenil, da so podani razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da tožnica pri izdelavi cenitvenih poročil svojih dolžnosti ni opravila vestno, kar je razlog za razrešitev po 4. točki prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v povezavi z 92. členom ZS. V odgovoru na pobudo je tožnica zavrnila očitek nevestnega dela pri izdelavi cenitvenih poročil. Minister je po odgovoru tožnice imenoval strokovno komisijo z nalogo, da prouči cenitvena poročila in v pisnem poročilu pojasni, ali je tožnica pri izdelavi poročil storila kakšne napake ter nepravilnosti. Tožena stranka nadalje povzema, kaj je v pisnem poročilu ugotovila članica komisije mag. A.A. in kaj član komisije mag. B.B. Komisija je v skupnem mnenju soglasno prišla do zaključka, da so cenitvena poročila, ki jih je izdelala tožnica, deloma neustrezna in pomanjkljiva, saj brez pojasnil temeljijo na različnih življenjskih dobah podobnih nepremičnin (metoda primerljivih prodaj), deloma pa temeljijo na ponudbenih cenah in bistveno previsokih nadomestitvenih stroških (stroškovna metoda). Po mnenju strokovne komisije so povsem v neskladju s pravili stroke tisti deli poročil, ki se nanašajo na določitev njihove tržne vrednosti na dan odsvojitve, saj, upoštevaje namen cenitev, za te dodatke ni bilo nobenega razloga. Ti dodatki nimajo značaja cenilnih poročil, saj so narejeni laično, v njih navedeni zaključki so povsem napačni, zato ne bi smeli biti vključeni v cenilna poročila. Minister je tožnici posredoval zapisnik strokovne komisije in ji dal možnost, da na očitke odgovori. Tožnica je na njih odgovorila in navedla, da se cenitve nanašajo na obdobje, v katerem še ni bilo na voljo splošno dostopnih aplikacij, iz katerih bi bili razvidni podatki o realiziranih pravnih poslih. Cenilci si za to obdobje pomagajo s podatki iz lastnih baz in podatki agencij, v skrajnem primeru pa so se primorani nasloniti na ponudbene cene. Ponudbene cene je uporabila le v nekaterih primerih, pa tudi sicer te v nobenem primeru bistveno ne odstopajo od prodajnih cen. Določitev različnih življenjskih dob različnim nepremičninam je logično, saj nanje kljub navidezni enakosti vplivajo razni dejavniki. Življenjsko dobo je ocenila na podlagi relevantnih podatkov o konkretni nepremičnini ter opravljenega ogleda, po istih metodah je ocenila tudi nadomestitvene stroške, ki so glede na konkretne nepremičnine ocenjeni povsem realno. Ocene vrednosti nepremičnin na dan odsvojitve so bile dodane na željo strank, ki so hotele izvedeti za približno realno vrednost njihovih nepremičnin.

3Minister za pravosodje je ugotovil, da je tožnica pri izdelavi cenitvenih poročil svoje delo opravila nevestno, s čimer je izpolnjen razlog, ki ga za razrešitev sodnega cenilca določa ZS v 4. točki prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom ZS. Med drugim navaja, da je vseh pet cenitvenih poročil vsebinsko podobnih, po mnenju strokovne komisije je tožničin pristop strokovno nepravilen, saj bi za realno določitev tržne vrednosti morala uporabiti prodajne cene, torej cene, ki jih je na podlagi ponudbe in povpraševanja v konkretnem primeru določil trg. Tako ravnanje tožnice je v nasprotju z njeno trditvijo, po kateri pri uporabi metode primerljivih prodaj upošteva podatke o izvršenih prodajah primerljivih nepremičnin, kar pomeni, da je v obravnavanih primerih ravnala v nasprotju z lastnimi strokovnimi izhodišči kot tudi v nasprotju z navodili strokovnega združenja SICGRAS. Če se je v preteklosti pri uporabi metode primerljivih prodaj res naslanjala v prvi vrsti na lastne baze podatkov, potem zagotovo razpolaga z obsežno bazo podatkov, ki bi jih tudi v tem primeru lahko uporabila pri uporabi primerjalne metode. Ne glede na razloge, zaradi katerih je tožnica uporabila ponudbene cene, tožena stranka ocenjuje, da to ni bilo primerno oziroma da gre za strokovno napako, s tem pa za nevestnost. Nadomestitvene stroške je določila po mnenju strokovne komisije previsoko vsaj za 45 %. Tožena stranka se strinja s stališčem strokovne komisije, po katerem je vrednost nepremičnin vsebinsko povsem napačna. Ni mogoče sprejeti argumentacije tožnice, po kateri gre pri ocenah vrednost nepremičnine na dan njihove odsvojitve le za informativne dodatke, ki so bili v cenitvena poročila vneseni na željo strank in nimajo značaja cenitvenih poročil. Zaključki cenitvenih poročil so povsem poljubni, vsebinsko v celoti napačni ter izdelani mimo osnovnih pravil stroke, zato pomenijo nevestno delo sodne cenilke. Iz samih cenitvenih poročil sicer ni razviden namen njihove uporabe, dejstvo pa je, da so bila obravnavana poročila uporabljena v davčnih postopkih za dokazovanje razlike v vrednosti kapitala ob pridobitvi in vrednosti kapitala ob odsvojitvi. Uporaba ene od predpisanih metod ocenjevanja vrednosti za stranke ne bi dala tako ugodnih zaključkov. Dejstvo je, da tožnica ni upoštevala temeljnih pravil svoje stroke ne glede na to, ali je vedela, s kakšnim namenom bodo cenitvena poročila predložena.

4Tožnica v tožbi navaja, da ima strokovna komisija, ki jo imenuje minister, podoben položaj kot organizacija iz drugega odstavka 190. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kjer je navedeno, da se za izvedence določijo tudi organizacije, ki imajo strokovno znanje, ki je potrebno za razjasnitev stanja stvari in če se za izvedenca postavi organizacija, nastopa v postopku v njenem imenu ena ali več pooblaščenih oseb. Po mnenju tožnice mora taka organizacija v postopku zavzeti končno enotno stališče in ga podati v obliki poročila. Upravni organ lahko uporabi le končno poročilo organizacije oziroma komisije, mnenja posameznih članov pa ne morejo biti predmet proučevanja s strani upravnega organa. Uporabiti je torej možno le končno poročilo. V konkretnem poročilu komisije ni navedeno, da naj bi bila posamezna poročila izvedenca sestavni del končnega poročila. Tožena stranka bi smela v obrazložitvi odločbe navajati le tisto, kar je navedeno v poročilu z dne 3. 6. 2015 in kar je bila podlaga za njeno odločanje. Na straneh 5, 6, 7 in 8 pa je tožena stranka navajala dejstva, ki v poročilu z dne 3. 6. 2015 niso navedena. S tem je tožena stranka prekoračila svoje pristojnosti. Iz navedenega razloga je celotna obrazložitev tožene stranke neustrezna. Odločba nima ustreznih razlogov o odločilnem dejstvu, to je o zatrjevanem nevestnem delu tožnice. Tožena stranka ni pristojna za podajo ocene o ustreznosti ali neustreznosti cenitvenih poročil in je s tem odločala o vprašanjih, ki ne spadajo v njeno pristojnost. Glede vsebine samega poročila pa tožnica v tožbi pojasnjuje, da za določena obdobja ni bilo na razpolago podatkov o izvedenih prodajnih poslih in cenah. Za kritično obdobje tudi še ni bila vzpostavljena evidenca vrednosti, ki jo vodi Geodetska uprava Republike Slovenije (GURS), tako da ni bilo transparentnih dostopnih podatkov. Zaradi tega si je morala pomagati na različne druge načine in je uporabila podatke, ki jih ima v lastni bazi, ali podatke, ki jih posredujejo agencije, v nekaterih primerih pa je bilo treba upoštevati tudi cene, določene v ponudbah. Ponudbene cene je uporabila le v določenih primerih. Poleg tega je uporabila tudi metodo stroškovnega pristopa. Ponudbene cene pri skupni oceni po primerjalni metodi predstavljajo le zelo majhen del vpliva na skupno določeno ceno. Ponudbene cene je uporabila v okoliščinah, ko je bilo to potrebno zato, ker drugih podatkov ni bilo na razpolago. Očitano je bilo tudi, da je upoštevala različne življenjske dobe nepremičnin, vendar imajo nepremičnine različne življenjske dobe, saj so te odvisne od raznih dejavnikov. Nadomestitvene stroške je ocenila na podlagi konkretnih podatkov in ogledov posameznih nepremičnin in pri tem upoštevala, da so stroški manjših enot relativno višji kot stroški večjih enot. Sicer pa je v poročilu komisije z dne 3. 6. 2015 navedeno, da v izdelanih cenilnih poročilih ni bistvenih napak, zaradi katerih bi bilo mogoče izdelana poročila oceniti kot neustrezna. Ta navedba pa je v nasprotju s sklepom, v katerem komisija navaja, da naj bi bila cenitvena poročila deloma neustrezna oziroma pomanjkljiva. To pomeni, da je poročilo v nasprotju s samim seboj. Nadalje navaja, da so želele stranke le preveriti, ali je bila pogodbena cena, dosežena ob odsvojitvi, primerna. Te informacije so potrebovale le za lastno informacijo. Stranke so se želele le okvirno informirati in niso naročile uradne cenitve za ta obdobja. Ni šlo za uradno cenitev, zato teh dodatkov ni mogoče presojati po kriterijih, ki veljajo za uradne cenitve. Tožnica je uporabila dejanske vrednosti koeficientov. Res je prišlo do povišanja cen za približno 40 do 45 %, kot navaja mag. B.B., vendar je na to od leta 2009 prišlo do večjega padca cen in so se cene približale tistim, ki so bile v letih 2002 in 2003. Vrednosti za čas odsvojitve niso mogle predstavljati obvezne osnove za ugotavljanje davčne obveznosti. Davčni organ bi lahko kot vrednost v času odsvojitve upošteval vrednost po evidenci GURS, pa je vseeno štel, da so vrednosti, ki jih je tožnica ocenila, pravilne. Zaradi cenitev ni nastala nobena škoda. Tožnici ni mogoče pripisati odgovornosti za to, ker je davčni organ upošteval navedeno vrednost nepremičnin. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožnica je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, naj sodišče odloži izvršitev odločbe, vendar je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom št. I U 1205/2016-7 z dne 29. 8. 2016 zavrnilo.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da strokovno komisijo, ki jo imenuje minister za pravosodje, ni mogoče enačiti z organizacijo iz drugega odstavka 190. člena ZUP. Minister na poročilo ni vezan, saj bi v nasprotnem primeru to pomenilo, da odločitev namesto ministra sprejme že strokovna komisija. V zapisniku strokovne komisije res ni posebej navedeno, da sta pisni poročili mag. B.B. ter mag. A.A. njegova sestavna dela, vendar je po uvodnih ugotovitvah v zapisniku jasno, da gre za ustno predstavitev predhodno izdelanih pisnih poročil. Zapisnik povzema le bistveno vsebino izraženih stališč. Tožena stranka naj bi po navedbah tožnice v delu odločbe navajala dejstva, ki v poročilu sploh niso navedena, pri čemer teh trditev ne konkretizira, zato tega niti ni mogoče preveriti, katera naj bi bila tista dejstva, ki nimajo podlage v zapisniku. Tožena stranka poudarja, da ni vezana izključno na poročilo strokovne komisije, kot zatrjuje tožeča stranka. Zapisnik o sestanku tudi ni v nasprotju s samim seboj, saj je zapisano, da v tistih delih cenilnih poročil, ki se nanašajo na oceno vrednosti nepremičnin na dan pridobitve, ni bistvenih napak (so pa manjše, nebistvene), zaradi katerih bi bilo mogoče cenilna poročila oceniti kot (v celoti) neustrezna. Prav zato je strokovna komisija s sklepom št. 1 ugotovila, da so cenitvena poročila v tem delu deloma neustrezna oziroma pomanjkljiva. Obširno razlogovanje tožnice, kako bi takratna Davčna uprava Republike Slovenije morala postopati po prejemu obravnavanih cenilnih poročil, pa je irelevantno. Tudi morebitno drugačno ravnanje davčnega organa ne bi spremenilo vsebine že izdelanih cenilnih poročil. V tem postopku se presoja le nevestno delo sodne cenilke pri izdelavi petih cenilnih poročil, ne pa ravnanja strank in davčnega organa. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožeča stranka v pripravljalni vlogi nasprotuje stališču, da minister lahko presoja ustreznost oziroma neustreznost cenitvenih poročil. Ministrova vloga ni v tem, da se ukvarja s strokovnimi vprašanji. V tej zadevi je bistveno, da je tožena stranka iz mnenja komisije uporabila le posamezne dele na način, ki ne prikazuje resničnega dejanskega stanja, kar je nedopustno.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Skladno s 4. točko prvega odstavka 89. člena ZS minister razreši sodnega izvedenca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Postopek za razrešitev izvedenca oziroma cenilca začne minister na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti (drugi odstavek 17. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, v nadaljevanju Pravilnik). Skladno z 18. členom Pravilnika se predlog predsednika sodišča oziroma obvestilo, da je začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti z navedbo razlogov, pošlje v odgovor izvedencu oziroma cenilcu, zoper katerega je začet postopek razrešitve. Za odgovor se določi rok, ki ne sme biti krajši od 8 in ne daljši od 30 dni in teče od dneva, ko izvedenec oziroma cenilec prejme obvestilo oziroma predlog za začetek postopka.

10Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila tožnica z dopisom z dne 5. 3. 2013 seznanjena o začetem postopku za razrešitev ter je prejela poziv na odgovor in ji je bil postavljen za to rok 15 dni.

11Glede na možnost, ki jo ima po drugem odstavku 89. člena ZS, je minister za pravosodje v skladu s prvim odstavkom 20. člena Pravilnika ustanovil strokovno komisijo za ugotavljanje razloga za razrešitev tožnice. Strokovno komisijo sestavljajo strokovnjaki strokovnega področja in podpodročja, za katerega je izvedenec oziroma cenilec imenovan, in so praviloma imenovani izmed sodnih izvedencev oziroma cenilcev, ki imajo ta status najmanj pet let, po potrebi pa tudi drugi strokovnjaki ter uslužbenec ministrstva, ki je v Republiki Sloveniji pridobil najmanj izobrazbo študijskega programa druge stopnje pravne smeri oziroma raven izobrazbe, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje pravne smeri (drugi odstavek 20. člena Pravilnika).

12Iz zapisnika komisije z dne 3. 6. 2015 izhaja, da je bil namen vseh cenitev izračun tržne vrednosti nepremičnin po primerjalni in stroškovni metodi na dan pridobitve in da iz tega vidika sicer ni bistvenih napak, vendar pa se mimo opisanega namena cenitve v vseh cenilnih poročilih pojavi tržna vrednost nepremičnine na dan odsvojitve. Ta je kljub različnim obdobjem skoraj enaka, razlogi za praktično nespremenjeno vrednost pa so pojasnjeni zgolj opisno, s stavkom ali dvema. Nadalje je v tem zapisu navedeno, da ob tudi sicer popolnoma nesprejemljivem koeficientu rasti cen, se po pravilih stroke tržna vrednost na določen datum določa s cenitvijo in v njej uporabljenimi metodami, ne pa z uporabo koeficienta rasti cen. Nadalje je navedeno, da so cenitvena poročila, ki jih je izdelala tožnica, deloma neustrezna oziroma pomanjkljiva, saj brez pojasnil temeljijo na različnih življenjskih dobah podobnih nepremičnin, deloma pa temeljijo na ponudbenih cenah in bistveno previsokih nadomestitvenih stroških. Nadalje je še navedeno, da so povsem v neskladju s pravili stroke tisti deli poročil, ki se nanašajo na določitev tržne vrednosti nepremičnine na dan odsvojitve, saj, upoštevaje namen cenitev, za te dodatke ni bilo nobenega razloga. Ti dodatki nimajo značaja cenilnih poročil, saj so narejeni povsem laično, v njih navedeni zaključki pa so povsem napačni, zato ne bi smeli biti vključeni v cenilna poročila. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica seznanjena z zapisnikom in da se je do njega pisno opredelila.

13V obravnavani zadevi se tožnici očita kršitev 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri minister za pravosodje razreši sodnega cenilca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Navedeno določbo je potrebno razlagati kot dolžnost ravnanja sodnega cenilca, da dela skladno s pravili znanosti in stroke na način, da poda verodostojno in pregledno cenitveno poročilo oziroma izvid.

14Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in vsebinsko obrazložena na način, ki omogoča preizkus glede utemeljitve razrešitvenih razlogov oziroma očitka, da tožnica dela ni opravila vestno, kar pomeni skladnost s pravili stroke. Postopek je bil izpeljan v skladu z določbami Pravilnika in ZS. Komisija je v svojem mnenju dovolj obrazložila, zakaj tožnica ni ravnala v skladu s pravili stroke. Minister ni imel nobenega razloga, da bi lahko tako mnenje zavrnil, saj ni nerazumno. Prav tako ni razloga, da bi se lahko oporekalo strokovnosti članov komisije.

15V zvezi s tožbenimi navedbami, da se lahko upošteva le poročilo komisije kot celota in ne mnenje posameznih članov komisije, pri čemer se tožnica sklicuje na drugi odstavek 190. člena ZUP, sodišče pojasnjuje, da je v drugem odstavku 190. člena ZUP določeno, da če se za izvedenca postavi organizacija, nastopa v postopku v njenem imenu ena ali več pooblaščenih oseb, iz česar smiselno izhaja, da lahko tudi posamezni člani dajejo svoja mnenja. Razen tega drugi odstavek 164. člena ZUP določa, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Ne glede na navedeno pa po mnenju sodišča v tem postopku to niti ni relevantno, saj je tudi komisija kot celota ugotovila, da so cenitvena poročila deloma neustrezna oziroma pomanjkljiva, navedla je tudi razloge za tako ugotovitev in nadalje je tudi navedla, da so deli citiranih cenilnih poročil povsem v neskladju s pravili stroke ter da so dodatki k cenilnim poročilom narejeni povsem laično in v njih navedeni napačni zaključki. Torej tudi če se upošteva mnenje komisije kot celote, iz njega še vedno izhaja, da je lahko tožena stranka na podlagi tega mnenja sklepala, da tožnica svojega dela ni opravila vestno.

16Glede očitka, da je tožena stranka na straneh 5, 6, 7 in 8 odločbe navajala dejstva, ki v poročilu sploh niso navedena, pa sodišče ugotavlja, da je v tem delu odločbe tožena stranka le zavzela stališče do poročila komisije, kar pa je po mnenju sodišča celo dolžna storiti. Tožena stranka se namreč mora do mnenja komisije opredeliti in pojasniti, zakaj to mnenje sprejema oziroma zakaj ga ne sprejema, saj če bi bilo relevantno zgolj mnenje komisije, potem bi bilo vseeno, če bi kar komisija sama odločala o tem, ali obstaja razrešitveni razlog. Na straneh izpodbijane odločbe, na katere se sklicuje tožeča stranka, je tožena stranka le zavzela svoje stališče do ravnanja tožnice. To pa je morala storiti, saj je morala obrazložiti, zakaj po njenem mnenju tožnica ni ravnala vestno. Vsekakor je minister za pravosodje pristojen za podajo ocene o ustreznosti ali neustreznosti cenitvenih poročil, saj se mora do poročil opredeliti.

17Tožnica v delu svoje tožbe tudi navaja, zakaj niso utemeljeni očitki iz poročila, da naj bi pri metodi primerljivih prodaj ocene temeljile na ponudbenih cenah, pri metodi stroškovnega pristopa pa naj bi bile navedene različne življenjske dobe podobnih nepremičnin ter navedeni previsoki nadomestitveni stroški. Tožnica obsežno pojasnjuje, zakaj se v tem delu z mnenjem komisije ne strinja. S tem v zvezi želi sodišče pojasniti, da mora biti pri vprašanju, ali je mnenje komisije strokovno utemeljeno, sodna presoja zadržana. Ocenjevanje strokovnega dela sodnega cenilca je samo po sebi strokovno opravilo, zato se sodišče pri sojenju ne sme spuščati v strokovno delovanje različnih ocenjevalnih komisij, ampak preveri le, če je postopek ocenjevanja in celoten postopek razrešitve potekal pravilno in če ni bil kršen materialni zakon. V postopku samega ocenjevanja je lahko predmet presoje zgolj pravilnost postopka ocenjevanja in pa presoja, ali ocenjevanje ni arbitrarno oziroma očitno nerazumno, tega pa v obravnavanem primeru ni bilo. Dejstvo v konkretni zadevi je, da je strokovna komisija, v kateri sta bila dva strokovnjaka s področja gradbene stroke, ocenila, da so imela poročila strokovne napake in po mnenju sodišča ni nobenega razloga, da bi se dvomilo v strokovnost članov komisije, ki so podali tako poročilo. Tožena stranka je imela zato utemeljen razlog, da je takemu poročilu tudi sledila.

18Sodišče tudi meni, da v poročilu z dne 3. 6. 2015 ni podana v tožbi očitana protislovnost, to pa iz razlogov, kot jih je navedla tudi že tožena stranka v odgovoru na tožbo, ko je zapisala, da je komisija ocenila, da v tistih delih cenilnih poročil, ki se nanašajo na oceno vrednosti nepremičnin na dan pridobitve, ni bistvenih napak, zaradi katerih bi bilo mogoče cenilna poročila oceniti kot v celoti neustrezna in je prav zato strokovna komisija v sklepu pod št. 1 ugotovila, da so cenitvena poročila v tem delu deloma neustrezna oziroma pomanjkljiva. Torej ne gre za protislovnost.

19Tožnica v tožbi tudi obsežno navaja, da je cenitve opravila le na željo strank, ki so želele informativno oceno vrednosti ter da so bile vrednosti ob pridobitvi v cenitvena poročila vnesene le kot dodatek in nimajo narave cenitve. Podrobneje tudi pojasnjuje, da bi lahko davčni organi ravnali tudi drugače in jim ne bi bilo treba upoštevati teh cenitev. Sodišče meni, da so te tožbene navedbe nerelevantne, saj je dejstvo, da je tožnica cenitvena poročila izdelala, ne glede na to, s kakšnim namenom, pri čemer je vsa poročila izdelala v svojstvu sodne cenilke za gradbeno stroko in je tudi uporabila svojo štampiljko. Ne glede na to, za kakšen namen je bila cenitev opravljena, bi morala biti cenitev sama po sebi strokovno neoporečna.

20V zvezi z navedbami tožnice v pripravljalni vlogi, da minister ni pristojen za odločanje o strokovnih vprašanjih, kamor sodi ocena dela sodnih izvedencev in cenilcev, pa sodišče pojasnjuje, da o strokovnih vprašanjih ni odločal, saj je o tem odločala imenovana komisija, pač pa se je do strokovnih vprašanj le opredelil, do njih je zavzel svoje stališče v tem smislu, da mnenje strokovne komisije sprejema, pri čemer je to podrobneje obrazložil. Sodišče se tudi ne more strinjati s tem, da naj bi tožena stranka uporabila le posamezne dele poročila komisije. Tožnica v tem delu pripravljalne vloge (v zadnjem odstavku na tretji strani) ne konkretizira, saj ni izrecno navedla katerih delov tožena stranka ni upoštevala, pa bi jih po njenem mnenju morala.

21Ker je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

22Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, čeprav je s predlogom za lastno zaslišanje tožnica to smiselno zahtevala. Tožnica je namreč že izrazila svoje stališče v upravnem postopku, zato ni razlogov, da bi morala biti v sodnem postopku kot stranka še posebej zaslišana.

K točki II izreka:

23Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.