VSRS Sklep Cp 20/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je višje sodišče zavrglo predlog toženca za povrnitev pritožbenih stroškov.

2Zoper sklep je toženec pravočasno vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je, upoštevajoč 163. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), dejstvo, kdaj mora stranka zahtevati povrnitev pravdnih stroškov, odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi obravnavanja ali brez poprejšnjega obravnavanja. Če gre za odločbo brez predhodnega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj sodišče odloči. V konkretnem primeru je do izdaje sklepa višjega sodišča prišlo brez oprave naroka in toženec je še istega dne po prejemu sklepa z vlogo priglasil stroške. Zaključek sodišča je zato napačen in v nasprotju s sodno prakso. Opira se zgolj na to, da sodišče druge stopnje praviloma odloča o pritožbi brez obravnave, kar pomeni, da bi morala stranka na to možnost vselej računati in stroške priglasiti že v pritožbi, saj kasneje te pravice ne bo mogla izkoristiti, čeprav stranka ni dolžna predvidevati, ali bo sodišče opravilo narok ali ne. Sklicevanje sodišča na prakso, ki naj bi se praviloma izvajala, ni pa zanesljiva, je arbitrarno in ni utemeljeno v 163. členu ZPP. Ta omogoča priglasitev stroškov v posebni vlogi, če sodišče obravnave ne izpelje, kar je pritožnik tudi storil. ZPP ne določa, da se morajo stroški priglasiti že v pisnih vlogah. Še več, novela ZPP-E se celo odmika od stališča sodišča v izpodbijanem sklepu, saj je v drugi odstavek 163. člena ZPP uvedla ureditev, po kateri lahko celo sodišče zahteva od stranke, da v posebni vlogi določno opredeli stroškovnik, če je stranka priglašala stroške v več vlogah, kar je namenjeno večji transparentnosti stroškovnikov. Posebna vloga je torej že po noveli izpostavljena kot boljša možnost od priglašanja stroškov v vlogah, kot so tožbe, pritožbe itd. Izpodbijani sklep je tako v nasprotju z dobro prakso v preteklosti in namenom za njeno izboljšanje v prihodnosti.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zahteva stranke za povrnitev stroškov mora biti pravočasna. Pritožnik sicer pravilno povzema tretji odstavek 163. člena ZPP, po kateri je pravočasnost zahtevka stranke odvisna od tega, ali se odločba izda na podlagi obravnavanja – tedaj mora stranka vložiti zahtevo do konca obravnave – ali brez poprejšnjega obravnavanja – tedaj mora stranka povrnitev stroškov zahtevati v predlogu, o katerem naj sodišče odloči. Sodišče druge stopnje praviloma odloča o pritožbi brez obravnave (prim. prvi odstavek 347. člena ZPP), zato mora stranka zahtevati povrnitev stroškov že v pritožbi (nasprotna pa v odgovoru nanjo). Drugačna praksa bi bila v nasprotju z zakonskimi zahtevami, pritožnik pa je tudi ni izkazal. Naknadna zahteva za povrnitev stroškov je mogoča le v primerih, ko nastopijo okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave (sedmi odstavek 163. člena ZPP), pri čemer so mišljene okoliščine, ki so izven sfere stranke, ki uveljavlja povrnitev stroškov. Za to v obravnavanem primeru ne gre. Odločitev sodišče druge stopnje o strankini pritožbi na seji senata je pričakovana, zato ne predstavlja okoliščine iz sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki bi stranko upravičevala do zahteve za povrnitev stroškov v nadaljnjih petnajstih dneh od prejema odločbe pritožbenega sodišča.

6Sodba sodišča prve stopnje je bila v obravnavani zadevi izdana pred začetkom uporabe novele ZPP-E, zato je pritožnikovo sklicevanje nanjo neutemeljeno (tretji odstavek 125. člena ZPP-E), sicer pa spremenjeno določilo drugega odstavka 163. člena ZPP povsem napačno razume.

7Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba toženca ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato po načelu uspeha sam krije svoje stroške. Odločitev o tem je vsebovana v I. točki izreka o zavrnitvi njegove pritožbe. V postopku s pritožbo zoper sklep je odgovor na pritožbo predviden le v primerih iz drugega odstavka 366. člena ZPP, in sicer če gre za sklep o stroških postopka le, če vrednost izpodbijanega dela sklepa presega 800,00 EUR (7. alineja navedenega zakonskega določila). Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje zavrglo zahtevo stranke, v kateri priglašeni stroški te vrednosti ne dosegajo. Zato stroški odgovora na pritožbo zoper sklep ne spadajo med potrebne stroške in jih mora tožeča stranka nositi sama (II. točka izreka).