VSL Sodba in sklep IV Cp 1478/2018

I. Pritožbi toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VI. točki spremeni tako, da je tožnik od zneskov mesečne preživnine, ki so določeni v točki IV. in V. izreka sodbe in ki so že zapadli v plačilo, od zapadlosti (od 16. dne v tekočem mesecu) do plačila dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti; za zneske preživnine, ki bodo šele zapadli, pa je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti (od 16. dne v tekočem mesecu) do plačila v primeru zamude.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožba toženke zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se zavrne.

IV. Tožnik in toženka naj sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo tožnika in toženke, njuna mladoletna otroka, A. A. (roj. ...) in B. B. (roj. ...) zaupalo v vzgojo in varstvo materi, toženki, določilo stike med očetom in otrokoma ter očetu, tožniku, naložilo v plačilo mesečno preživnino, in sicer za A. A. od 25. 2. 2016 do 28. 2. 2016 43 EUR, od 1. 3. 2016 pa 300 EUR (IV. točka izreka sodbe), za B. B. pa od 25. 2. 2016 do 28. 2. 2016 56 EUR, od 1. 3. 2016 do 31. 8. 2016 po 390 EUR, od 1. 9. 2016 do 31. 10. 2016 po 360 EUR, od 1. 11. 2016 do 31. 8. 2017 po 275 EUR ter od 1. 9. 2017 dalje po 300 EUR na mesec (V. točka izreka sodbe). Višjo zahtevano preživnino je zavrnilo (VI. točka izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (VII. točka izreka sodbe).

2Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in toženka, in sicer oba le glede preživnine (IV., V. in VI. tč.).

3Toženka očita zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnitve zahtevanih obresti. Opozarja na sodno prakso, ki priznava obresti od zapadlih in neplačanih zneskov preživnin. Predlaga ustrezno spremembo tega dela sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4Tožnik izpodbija določeno preživnino kot previsoko. Očita, da so stanovanjski stroški ocenjeni pavšalno in da sodbe v tem ni mogoče preizkusiti. Ko je toženka živela pri starših, ni imela teh stroškov. Dalje nasprotuje oceni, da je stroškov za hrano in pijačo za mld. A. A. 120 EUR mesečno, kar se mu zdi pretirano, enako tudi 40 EUR za rojstnodnevne zabave ter za nego in kozmetiko. Glede baleta pravi, da ni gotovo, ali ga bo A. A. še obiskovala. Očita, da je sodišče ocenilo njene potrebe na 520 EUR na mesec ne da bi razlikovalo posamezna obdobja glede na dejansko nastale stroške. Tudi glede sina B. B. se mu zdijo ocenjeni stroški previsoki, tako za vrtec, nego in kozmetiko, in dejavnosti, za katere je B. B. itak še premajhen. Glede svojih dohodkov tožnik navaja, da mu ostane približno toliko kot toženki. V letu 2016 je na primer zaslužil 10.690,23 EUR. Dokler je bil zaposlen v XX, je svojo plačo izkazal in jo je sodišče pravilno ugotovilo, od l. 2017 pa je samostojni YY in se po njegovem odločitve o tem, kako je sodišče ugotovilo njegov dohodek, in ocene, da ga ima vsaj toliko, kot toženka, ne da preizkusiti. Posebej kot brez podlage izpodbija tudi porazdelitev preživninskega bremena, in sicer to, da mora nositi 15 % več od toženke.

5Tako tožnik kot toženka sta vzajemno odgovorila na vloženi pritožbi, oba se zavzemata za zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter oba opredeljujeta še vsak svoje stroške z vloženim odgovorom.

6Sodišče prve stopnje je nato zavrnilo toženkin predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje preživninske terjatve, s katero bi bankam, pri kateri ima tožnik odprt transakcijski račun, temu odrekli izplačilo do 23.309 EUR z obrestmi, tožniku prepovedalo odtujiti in obremeniti solastniški delež na nepremičnini, vse pod pretnjo denarne kazni in z veljavnostjo 30 dni po izvršljivosti sodbe, izdane v tej zadevi.

7Toženka se zoper ta sklep pritožuje, pravi, da glede na to, da gre za razmerja med starši in otroki sodišče ne bi smelo tako strogo razlagati pogoja subjektivne nevarnosti, da bo verjetno izkazana terjatev onemogočena oz. otežena. Navaja, da je tožnik najel kredit 40.000 EUR, da bi toženki otežil izterjavo preživnine, tudi v pravdi naj bi svoje premoženje prikrival. Opozarja na pomen časovnega vidika terjatve glede na to, da gre za preživnino. Meni, da je treba gledati na korist otroka. Navaja, da tožniku ne more nastati nobene škoda, saj je obstoj preživninske terjatve gotov in jo mora tako in tako izpolniti. Predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa in povrnitev pritožbenih stroškov.

8Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke zoper sodbo je utemeljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

Glede sodbe

9Sodišče prve stopnje je sicer zadovoljivo ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, materialnopravno napačno pa ni prisodilo zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih zneskov preživnin in tudi ne v bodoče zapadlih za primer zamude.

10Toženka ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za prisojo zakonitih zamudnih obresti od mesečnih preživninskih obrokov.

11Starši so dolžni preživljati svoje otroke in njihova obveznost prispevati k stroškom preživljanja nastane z rojstvom otroka ter glede na svojo naravo dospe v plačilo vsak mesec (123. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). V sporih zaradi zakonitega preživljanja otrok je zato preživninski upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti tako od preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že zapadle v plačilo, kot tudi od prisojenih bodočih preživninskih obrokov, ki do tega dne še niso zapadli. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, ki jo toženka v pritožbi korektno navaja.¹

12Zamuda dolžnika nastane, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Po 2. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika, pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko ustno ali pisno ali z vložitvijo tožbe zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost.

13Sklicevanje tožnika na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 26/2017 mu ne pomaga, saj v njem izraženo stališče, da preživninski zavezanec ne dolguje obresti za razliko, ki se od njega terja po tožbi za zvišanje preživnine, preden se ne ugotovi, ali je res dolžan plačevati več, kot plačuje, podpira po metodi nasprotnega argumenta stališče, da je v primeru, ko ne plačuje ničesar in se preživnina terja prvič, zavezanec dolžan tudi obresti.

14Sicer je določena preživnina ustrezna. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 129. čl. ZZZDR, po kateri se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Pravilno je ugotovilo potrebe obeh otrok ter zmožnosti pravdnih strank in pravilno porazdelilo preživninsko breme med oba roditelja.

15Znesek 520 oz. 517 EUR, na kolikor je sodišče prve stopnje ocenilo mesečne potrebe obeh otrok, je ustrezen za zagotavljanje njunega uspešnega telesnega in duševnega razvoja tako, da so s tem pokriti življenjski stroški, zlasti stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in športa (129a. čl. ZZZDR). Ni ne prenizek ne pretiran. Prvostopenjsko sodišče je približno izračunalo povprečne mesečne stroške in svojo oceno dovolj natančno in pravilno pojasnilo v tč. 18. in 19. obrazložitve svoje sodbe, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Treba je poudariti, da potrebe otrok niso natančen matematični seštevek izkazanih izdatkov, pač pa ocena, ki sicer lahko temelji tudi na približnem izračunu dokazovanih postavk, a se ob tem upoštevajo še splošno znani podatki o nujnosti, potrebnosti, vrsti in cenah različnih življenjskih stroškov. Zato tožnik neuspešno izpodbijata posamezne postavke znotraj podane ocene. Za kozmetiko, hrano in pijačo, zabavo, razvedrilo, počitnice in prostočasne dejavnosti je možno porabiti zelo malo, ali pa ogromno denarja. Kot potrebno upošteva se toliko stvarnih, dejanskih in koristnih izdatkov, kolikor so lahko kriti z zmožnostmi staršev. Ocena sodišča prve stopnje o potrebah obeh otrok (tudi glede stanovanjskih stroškov) je v realnih okvirih vsote denarja, ki ga imata oba roditelja na razpolago. Ker je splošno znano, da vsi življenjski stroški mesečno variirajo, je tudi tožnikovo zavzemanje za še bolj podrobno specifikacijo in različno vrednotenje ter prisojo različne preživnine za posamezna obdobja neutemeljeno.

16Tudi preživninske sposobnosti tožnika so v redu ugotovljene. Je YY. Ne drži, da sodbe ni možno preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da so njegove zmožnosti najmanj take kot toženkine, ki je zaposlena kot svetovalka na ZZ. Taka ocena je popolnoma razumna, življenjska, oprta ne le na listine, ki jih je vpogledalo sodišče (glej tč. 20 obrazložitve izpodbijane sodbe), pač pa tudi na splošno znana dejstva. Zaključna ocena, da je YY v Ljubljani zmožen plačevati po 300 EUR za dva svoja mladoletna otroka, je realna, ni ne pretirana ne arbitrarna.

17Tudi porazdelitev preživninskega bremena - približno 58% v breme tožnika in 42 % v breme toženke je pravilna, ustrezna. Toženka pravilno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri porazdelitvi bremena upoštevati oz. pri odmeri preživnine upoštevati tudi, kdo od obeh roditeljev nosi večjo (pretežno ali celo izključno) dnevno skrb za otroka; ta je v našem primeru na toženki.²

Glede sklepa

18V skladu z 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst.). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst.). Sodišče prve stopnje je navedeno zakonsko določbo pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da obstoja te zadnje predpostavke iz 2. odst. 270. čl. ZIZ toženka ni verjetno izkazala. Res je, da je otrokova korist glavno vodilo v vseh postopkih, v katerih je udeležen mladoletni otrok, toda kljub temu ta vrednota ne more biti tako daljnosežna, da bi sodišče izdalo začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve (ki je sicer namenjena kritju otrokovih potreb) mimo zakonskih pogojev.

19Pravilna je tudi ocena, da ni podan alternativni pogoj, to je, da bi dolžnik z izdano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Predlagana prepoved bi pomenila znaten poseg v premoženjska upravičenja dolžnika, zato samo na zatrjevani podlagi (češ da bo preživnino tožnik itak dolžan plačati) ni mogoče zaključiti, da bi dolžnik z blokado računov in s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine utrpel le neznatno škodo.

20Po obrazloženem je bilo treba pritožbi toženke ugoditi in od preživnine prisoditi še zamudne obresti (5. al. 358. čl. Zakon o pravdnem postopku; ZPP). Sicer je bilo treba izpodbijani in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrditi in pritožbo tožnika zavrniti (353. čl. ZPP), saj napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, to sicer ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

21Zavrniti je bilo treba tudi toženkino pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe in izpodbijani sklep potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

22Glede stroškov pritožbenega postopka: Toženka je bila v pritožbenem postopku zoper sodbo sicer uspešna, a glede povračila stroškov v postopkih iz razmerij med starši in otroki to ni glavno merilo. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine je primerno, da oba pritožnika sama krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. in 413. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča IV Cp 314/2018, IV Cp 4634/2005, IV Cp 3437/2015, IV Cp 2893/2005 in druge.
² Prim. odločitve VS RS II Ips 345/2016 in zlasti II Ips 343/2017.