VSL Sodba II Cp 2662/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo: primarni tožbeni zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila (I. točka izreka); podredni ugotovitveni zahtevek, da je tožnik solastnik nepremičnine parc. št. 99/7 k.o. X do 4/21 (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 378,67 EUR (III. točka izreka).

2Pritožuje se tožeča stranka. Sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, bo zahtevku ugodeno, podredno pa tako, da bo zahtevek zavržen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Povzema vsebino osnovne pogodbe in VI. čl. njenega dodatka, s katerima je toženec tožniku priznal solastninsko pravico na delu nepremičnine parc. št. 99/7 k.o. X in sicer v razmerju 24/126. Nedvoumno sta dogovorila, kaj v naravi predstavlja delež 24/126 – to je podstrešje v izmeri 45 m2. Osnovna pogodba in dodatek sta veljavna in zavezujeta. Pogodbenika sta dolžna sprejete obveznosti izpolniti. Toženec ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila, na osnovi katerega bi se tožnik lahko vknjižil v zemljiški knjigi, zato je tožba potrebna. V zemljiški knjigi je možno vknjižiti izključno lastnino, solastnino ali etažno lastnino. Tožeča stranka zahteva vknjižbo solastnine do 24/126 oz. 4/21. Tožeča stranka zahteva samo tisto in v takšnem obsegu, kot je bilo dogovorjeno, zato odločitev sodišča ni pravilna. Sodišče tožeči stranki ne sme odkloniti pravnega varstva. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi¹ (v nadaljevanju ZVEtL) ureja drugačna dejanska stanja in tožeči stranki ne preprečuje uveljavljanja njenih pravic v pravdnem postopku. Tožnik ne zahteva vzpostavitve navidezne solastnine, temveč resnične solastnine, za kar ima podlago v pravnem poslu. Ne glede na to, ali gre za solastnino ali etažno lastnino, bi tožnik postal solastnik skupnih prostorov in zemljišča pod stavbo. Zato odpade argument, da tožeča stranka lahko zahteva samo lastninsko pravico na podstrešju. Solastniki stavbe oz. etažni lastniki so solastniki skupnih delov stavbe ter zemljišča pod stavbo. Povzema tretji odstavek 105. čl. Stvarnopravnega zakonika² (v nadaljevanju SPZ), da je skupni del zgradbe tudi zemljišče, na katerem stavba stoji. Zaradi tega odpade argument iz 13. točke, da je toženec dovolil zgolj prenos lastninske pravice na podstrešju. Ne glede na vrsto vknjižbe bo torej tožnik solastnik zemljišča, na katerem stavba stoji. Večjega obsega zemljišča tožeča stranka ne zahteva in je temu ustrezno oblikovala zahtevek. V naravi je jasno, kaj solastninski delež predstavlja; to je podstrešje. Tožnik torej zahteva, kar mu gre na podlagi veljavnega pravnega posla. Delež na zemljišču pod stavbo tožniku pripada na podlagi zakona, tudi če to ni navedeno v pogodbi. Če pritožbi ne bo ugodeno, pa naj se tožba kot nedopustna zavrže, ker je to za tožečo stranko bolj ugodno. Odločeno mora biti, da tožba procesno ni dopustna, ne pa vsebinsko odločeno. Če je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka svoje pravice lahko uveljavlja na osnovi ZVEtL, potem v pravdnem postopku ne sme biti meritorno odločeno.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša z razlago VI. čl. osnovne pogodbe z dne 14.9.1994³ in 6. čl. njenega dodatka z dne 13.8.1995⁴. Prvostopenjsko sodišče jo je podalo v 7. in 8. točki sodbe. Predmet pogodbe je podstrešje v hiši T. ul. 16 v izmeri 45 m2, glede katerega je bilo dogovorjeno, da ga toženec odsvoji, tožnik pa pridobi v izključno last. Takó sta pogodbo in njen dodatek razlagali tudi pravdni stranki. Tožeča stranka pa je že v tožbi zatrjevala tudi, da je z dodatkom toženec tožniku priznal solastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 99/7 k.o. X. V pritožbi se tožeča stranka popravlja, da je toženec tožniku priznal solastninsko pravico na delu parc. št. 99/7 k.o. X (stavbišču) in da sta se dogovorila, da v dodatku naveden delež 24/126 predstavlja podstrešje v izmeri 45 m2. Ker sta solastnina in etažna lastnina dva različna pravna pojma, ju ni mogoče enačiti. Solastnina je delež na nerazdeljeni nepremičnini, torej na vsakem njenem delu (65 čl. SPZ), etažna lastnina pa izključna lastninska pravica posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. čl. SPZ). Solastnina predstavlja pravno oblast več oseb na isti, nerazdeljeni stvari, etažna lastnina pa je polnopravna oblast nad stvarjo. Predmet pogodbe je lahko eno ali drugo – idealni delež v razmerju do celote ali posamezen del stavbe. Pritožnik izrecno ne zanika, da je predmet pogodbe podstrešje – posamezen del stavbe. Dejstvo, da sta pogodbenika v dodatku določila tudi delež 24/126, predmeta pogodbe ne spreminja.

6Pravilno je prvostopenjsko stališče, da sta s takó določenim predmetom pogodbenika vzpostavila dejansko etažno lastnino (prvi odstavek 107. čl. SPZ). Tožnik zato od toženca lahko zahteva zemljiškoknjižno dovolilo, na osnovi katerega bo vpisan kot izključni lastnik dela stavbe. Ker pa formalna etažna lastnina v zemljiški knjigi ni oblikovana, predmet pogodbe pravno formalno ni samostojna stvar in ga z zemljiškoknjižnimi podatki ni mogoče opredeliti. Prvostopenjsko sodišče zato pravilno izpostavlja, da gre za neodpravljivo nesklepčnost zahtevka. Tožnik neutemeljeno zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere bo vknjižen kot solastnik nepremičnine parc. št. 99/7 k.o. X, ker podlage za tak zahtevek v zavezovalnem poslu ni. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnjen.

7Nobene ovire ni, da tožnik po vzpostavitvi etažne lastnine ponovno zahteva izdajo zemljiškoknjižne listine. Zavrnitev zahtevka v tem pravdnem postopku ga pri tem ne bo ovirala, saj novo postavljeni zahtevek ne bo istoveten z obravnavanim. Materialna pravnomočnost obravnavane sodbe ni ovira za odločanje o zahtevku za izdajo zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice na podstrešju (posameznem delu stavbe). Nobene ovire tudi ni, da tožnik – če do sporazuma o vzpostavitvi etažne lastnine ne bo prišlo – njeno vzpostavitev zahteva s sodno odločbo.

8Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

¹ Ur. list RS45/2008 s spremembami
² Ur. list RS 87/2002 s spremembami
³ Pogodba o razveljavitvi darilne pogodbe z dne 1.2.1991, darilna pogodba in pogodba o priznanju lastninske pravice z dne 14.9.1994
⁴ Dodatek k Pogodbi o razveljavitvi darilne pogodbe z dne 1.2.1991, darilne pogodbe in pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 13.8.1995