VSRS Sodba U 1629/93-11

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 16.11.1993 odpravi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo pritožbo proti lokacijskemu dovoljenju z dne 10.5.1993, ki ga je investitorju za gradnjo stanovanjskega objekta št. 22 na zemljiščih s parc. št. 250/721 in 250/720 izdal Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine. Ugotovila je, da tožniku ne gre položaj stranke v upravnem postopku v smislu 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik ni vložil zahtevka in postopek tudi ni tekel zoper njega, z obravnavano gradnjo pa tudi ne bodo v ničemer prizadete njegove pravice in pravne koristi. Tožnik namreč ni mejaš ali sosed, saj je s kupno pogodbo z dne 9.9.1991 svojo nepremičnino prodal F.B. in K.A., ki sta kot lastnika že vpisana v zemljiški knjigi pod vl. št. 249. Tožnik torej v upravnem postopku nima pravne legitimacije za vložitev pritožbe. Le-to je morala v skladu z 239. členom navedenega zakona torej zavreči.

Tožnik v tožbi navaja, da v času, ko je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, prepis lastninske pravice na zgradbah ter pravice uporabe na parc. št. 233 (po prenumeraciji 250/676) in parc. št. 250/79 vl. št. 249 na podlagi pogodbe o prodaji z dne 9.9.1991 še ni bil izveden. Tako še niso bili izpolnjeni pogoji, določeni za prehod lastninske pravice na kupca, in tožnik je bil kot zemljiškoknjižni mejaš tudi vabljen v upravni postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja in njemu je bila kot stranki v upravnem postopku tudi vročena prvostopna odločba. Napačno je torej stališče tožene stranke, da tožnik nima položaja stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik objekt, stoječ na parceli št. 250/676 in 250/79, prodal s pogodbo z dne 9.9.1991 A.K. in B.F., ki sta se v objekt preselila neposredno po podpisu pogodbe, očitno kot lastnika. Pravni promet je dolgo prikrival očitno zato, da bi zavlekel sodni postopek za dovolitev nujne poti. Tožnik po materialnih predpisih ne more imeti lastnosti stranke v upravnem postopku, saj kot mejaš lahko izkazuje pravno korist le v enakem obsegu kot investitor. Kot dokazilo, da je investitor upravičen razpolagati z zemljiščem po 53. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, po sodni praksi razen izpiska iz zemljiške knjige zadostuje tudi pogodba, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Tudi za mejaša mora veljati enako. Stranka v lokacijskem postopku je le tisti mejaš, ki je dejanski lastnik sosednjega zemljišča, to pa je tisti, ki je zemljišče pridobil na podlagi pravnega posla, ki se je v celoti tudi izvršil. Zato prizadeta stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je kot prizadeta stranka v postopku pred organom prve stopnje nastopal tožnik. Le-ta je sicer s pogodbo o prodaji, sklenjeno dne 9.9.1991, prodal nepremičnine s parc. št. 233 (250/676) in 250/79 kupcema B.F. in A.K. Iz podatkov zemljiške knjige temeljnega sodišča je razvidno, da je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice na podlagi te pogodbe vložen 24.9.1993, to je po izdaji lokacijskega dovoljenja in po vložitvi tožnikove pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje (27.5.1993).

Vprašanje, ali ima določena oseba v upravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja položaj stranke, je treba presojati, kolikor gre za pritožbeni del postopka, glede na njen pravni položaj, ki ga ima po materialnem pravu v trenutku vložitve pritožbe. V pritožbenem postopku se namreč odloča o pravilnosti postopka pred izdajo prvostopne odločbe, ter o pravilnosti in zakonitosti le-te (1. odstavek 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Napačno je torej stališče tožene stranke, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe ("Ta lastnika sta tudi že vpisana v zemljiški knjigi....."), po katerem se to vprašanje presoja po stanju ob izdaji odločbe o pritožbi. Po materialnih predpisih (zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90, dalje ZTLR, ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, smiselno uporablja kot republiški predpis) pa je bilo tožnika ob vložitvi pritožbe šteti za mejaša parc. št. 250/821 in 250/720, na katerih naj bi se gradil objekt, za katerega je bilo dano sporno lokacijsko dovoljenje. Kupca tožnikovih nepremičnin sta pridobila lastninsko pravico namreč šele z vpisom v zemljiško knjigo (38. člen ZTLR). Sklicevanje prizadete stranke na sodno prakso v zvezi z izvajanjem 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je po mnenju sodišča v tem primeru nesprejemljivo, saj je presoja dokaza o pravici razpolaganja, ki ga mora predložiti investitor, eno, pravica stranke, da zaradi varstva svojih pravic ali pravne koristi sodeluje v postopku, pa nekaj drugega. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po navedenem kršila določbo 1. odstavka 223. člena v zvezi z 49. členom zakona o splošnem upravnem postopku. Odločba je nezakonita, tožba pa utemeljena, zato ji je sodišče ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o upravnih sporih je v skladu s 4. odstavkom navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.