VSC Sklep II Cpg 81/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izreklo, da sodišče R. S. ni pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo z dne 14. 11. 2016 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka uveljavlja s tožbo ugotovitev obstoja izločitvene pravice in lastninske pravice na ½ celote nepremičnine v G. zaradi sklenjene zakonske zveze s toženo stranko. Zahteva tudi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Nepremičnina se nahaja v G., zato gre za spor z mednarodnim elementom. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - prenovitev (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I - prenovitev) se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, razen med drugim za premoženjska razmerja iz zakonske zveze in za stečaje (drugi odstavek 1. člena Uredbe Bruselj I - prenovitev). Za insolvenčne postopke se na območju EU uporablja Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Insolvenčna uredba). Uporaba Insolvenčne uredbe je omejena zgolj na določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in pristojnost za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi insolvenčnih postopkov in so tesno povezane s takimi postopki (uvodna izjava 6 Insolvenčne uredbe). Po stališču Sodišča EU le tožbe, ki neposredno izhajajo iz postopka insolventnosti in so z njim tesno povezane, ne spadajo na področje uporabe Uredbe Bruselj I - prenovitev. Odločilno merilo pri ugotavljanju področja, iz katerega izhaja tožba, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. Potrebno je ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za insolvenčne postopke. Iz Uredbe Bruselj I - prenovitev so izključene le tiste koneksne tožbe (med oziroma v zvezi s stečajnim postopkom), vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati (npr. na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika), ne pa tudi primeri uveljavljanja terjatev, ki jih je stečajni upravitelj prerekal. Tožba na ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice v stečaju ni takšne vrste tožba, ki ne bi mogla nastati zunaj stečajnega postopka in ni neposredna posledica stečajnega postopka. Nanaša se na ugotovitev obstoja lastninske pravice ½ celote nepremičnine v G. Tožeča stranka zatrjuje, da je s toženo stranko v zakonski zvezi od leta 2004, nepremičnina je bila kupljena leta 2009 s premoženjem, pridobljenim na podlagi skupnega dela, zato ji po njenem pripada nepremičnina do ½ celote. Tožeča stranka bi lahko vložila takšno tožbo na ugotovitev lastninske pravice tudi izven stečajnega postopka, saj gre za samostojno tožbo, ki nima podlage v insolvenčnih predpisih in ne zahteva uvedbe postopka te vrste niti posredovanja stečajnega upravitelja. Dejstvo, da je po uvedbi stečajnega postopka stečajni upravitelj prerekal izločitveno pravico, ne spremeni narave terjatve, za katero se glede pravne podlage predpisi ne spremenijo. Obravnavane tožbe Uredba Bruselj I - prenovitev ne izključuje. V 1. točki prvega odstavka 24. člena določa, da je v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojno sodišče države članice, v kateri se nahaja nepremičnina, ne glede na stalno prebivališče strank.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic. V pritožbi navaja, da obravnavana tožba ni klasični civilnopravni zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice niti ne gre za lastninsko tožbo rei vindicatio. Ne gre za samostojno tožbo, ki nima podlage v insolvenčnih predpisih. Tožba je nujno zvezana s stečajnim postopkom tožene stranke in pravice, kot jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka, ni mogoče uveljaviti mimo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Kolikor tožeča stranka ne bi vložila tožbe skladno s pravili ZFPPIPP, bi za vselej izgubila vtoževano pravico, nastopile bi ireverzibilne posledice, s tem pa bi bilo poseženo v ustavne pravice. Sodišče ni pravilno upoštevalo, da gre za tožbo zaradi ugotovitve obstoja prerekane izločitvene pravice, katere uveljavljanje je že pojmovno, hkrati tudi nujno, sicer nastopijo pravne posledice po ZFPPIPP, povezano s stečajnim postopkom. Izločitvena pravica je institut insolvenčnega prava in jo je mogoče uveljavljati zgolj v stečajnih postopkih skladno s strogimi postopkovnimi pravili ZFPPIPP, kot lex specialis, ki je edini zakon, ki določa institut izločitvene pravice in določa način uveljavljanja izločitvene pravice. Sodišče ni uporabilo pravil ZFPPIPP, ki določajo pravne posledice za primer, če tožba za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice ni vložena skladno z ZFPPIPP in v tej posledici (neuporabe materialnega prava/neupoštevanja insolvenčne zakonodaje) ni moglo pravilno odločiti. Ni upoštevalo, da kolikor upnik ne vloži tožbe na ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev, izločitvena pravica upnika za vselej preneha (tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP). Slednje pomeni trajno izgubo pravice izločitvenega upnika, ki je ni možno sanirati z nobenim pravnim sredstvom v Sloveniji, še manj z uveljavljanjem tožbe pred grškimi sodišči. Sodišče ni upoštevalo načela koncentracije, po katerem lahko upnik uveljavlja svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega tožnika samo v stečajnem postopku proti dolžniku. Jasno je, da je bila tožeča stranka glede na ZFPPIPP primorana vložiti tožbo, sicer bi za vselej izgubila izločitveno pravico (ohranila bi zgolj nadomestno denarno terjatev, ki ni identična pravica kot vtoževana izločitvena pravica, saj pomeni izgubo zasebne lastnine, zasebna lastnina pa je ustavno pravna kategorija oziroma zagotovljena človekova pravica). Kolikor tožeča stranka ne bi pravočasno vložila tožbe, bi stečajni upravitelj tožene stranke prodal predmet izločitvene pravice v imenu tožene stranke kot stečajnega dolžnika in bi nepremičnina za vselej prešla ne samo iz pravne sfere tožeče stranke, ampak tudi s pravne sfere tožene stranke. Sodišče bi moralo za pravilno odločitev upoštevati načelo atrakcije pristojnosti oziroma skladno z določbami Insolvenčne uredbe s pravilno uporabo ZFPPIPP ugotoviti, da tožba neposredno izhaja iz postopka insolventnosti in je z njim tesno zvezana, saj je skladno z ZFPPIPP ni mogoče uveljavljati na drug način kot v stečajnem postopku na način, kot je storila tožeča stranka.

3Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po pooblaščeni odvetniški družbi s pozivom, odgovora ni vložila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je povzelo kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja tožeča stranka s tožbo zaradi ugotovitve obstoja prerekane izločitvene pravice: 1) ugotovi se, da obstoji solastninska pravica in izločitvena pravica tožeče stranke na 1/2 celote nepremičnine, 2) tožena stranka je dolžna izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo solastninske pravice do 1/2 celote nepremičnine in 3) tožena stranka je dolžna izročiti tožeči stranki v soposest nepremičnino (3. točka obrazložitve; listna št. 3 spisa)¹. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se nepremičnina nahaja v G., zato gre za spor z mednarodnim elementom (4. točka obrazložitve). Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo konkurenco določb Uredbe Bruselj I - prenovitev in Insolvenčne uredbe. Po 2.b odstavku 1. člena Uredbe Bruselj I - prenovitev se ta ne uporablja za stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke. Za slednje se uporablja Insolvenčna uredba. Prav tako se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na več judikatov Sodišča EU, ko se je ukvarjalo z razmejitvijo področij uporabe obeh uredb. V teh judikatih je razlogovalo, da je bil namen zakonodajalca Unije, da ohrani široko opredelitev pojma civilne in gospodarske zadeve iz člena 1 (ena) Uredbe Bruselj I in zato široko polje uporabe te uredbe. Področja uporabe Insolvenčne uredbe pa se v skladu z uvodno izjavo 6 te Uredbe ne sme razlagati široko². Takšno je tudi splošno razlagalno pravilo, da se izjeme razlagajo ozko. Za razmejitev področja uporabe med uredbama je Sodišče EU uveljavilo dvojno merilo: da so iz področja uporabe Uredbe Bruselj I izključene le tiste tožbe, ki izhajajo neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in so z njim tesno povezane. Vprašanje je, ali ima tožba podlago v predpisih v postopkih v primeru insolventnosti in ali zahteva uvedbo postopka te vrste oziroma posredovanje stečajnega upravitelja³. Zadeve, ki se lahko upoštevajo kot insolvenčne zadeve, za katere je pristojno sodišče države, v kateri je bil začet insolvenčni postopek, so: (–) spori med upraviteljem in dolžnikom glede tega, ali premoženje pripada masi; (–) spori glede izvrševanja pooblastil upravitelja, vključno z morebitno odgovornostjo; (–) postopki za ugotovitev, izpodbijanje ali povrnitev naklonjene ugodnosti, oškodovanja ali drugih dejanj, ki so škodljiva za upnike; (–) spori glede upravičenja upravitelja, da prevzame neizpolnjene pogodbe ali odstopi od njih; (–) zahtevki, ki sodišču v insolvenčnem postopku, začetem zoper pravno osebo, dopuščajo, da odloči v korist upnikov, tako da dolgove pravne osebe (v celoti ali delno) prevzamejo poslovodje, in mu omogočajo, da zoper slednje začne insolvenčni postopek, ne da bi mu bilo treba preizkušati, ali so ti zmožni izpolniti svoje obveznosti; (–) dejanja, ki temeljijo na insolvenčnem pravu in ki so edina mogoča, dokler je insolvenčni postopek odprt (to je med insolvenčnim postopkom)⁴.

6Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je njena tožba nujno povezana s stečajnim postopkom in da pravice ni mogoče uveljavljati mimo določb ZFPPIPP, da je uveljavljanje izločitvene pravice pojmovno, hkrati nujno, povezano s stečajnim postopkom in da je treba glede na načelo koncentracije po 227. členu ZFPPIPP upoštevati, da je bila primorana vložiti tožbo. Njen tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninske pravice (in izločitvene pravice), izdajo zemljiškoknjižnega dovolila in izročitev v soposest na podlagi skupnega premoženja zakoncev, kar je bistvo spora, je nastal, ko so nastala dejstva, na katera opira terjatev, ne z začetkom pravdnega postopka⁵. Glede na trditve o nakupu nepremičnine leta 2009, je terjatev tožeče stranke nastala pred začetim osebnim stečajem nad toženo stranko in bi lahko tožbo z enakim zahtevkom, edino brez dostavka na ugotovitev izločitvene pravice, vložila pred začetim stečajem ter neodvisno od dejanj stečajnega upravitelja. Samo način uveljavljanja pravice zoper toženo stranko po začetem osebnem stečaju je v skladu z načelom koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP tak, da je tožeča stranka ne more uveljavljati drugače, kot da terjatev prijavi in po njenem prerekanju stečajnega upravitelja vloži tožbo⁶. Res je sicer, da tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP določa za primer, če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, da njegova izločitvena pravica preneha⁷. Vendar te posledice niso odločilne za presojo razmejitve, ampak možnost vložitve tožbe iz iste pravne podlage pred začetim stečajem in neodvisno od njega ter dejanj stečajnega upravitelja. Poleg tega izgubi izločitveni upnik pravico šele s prodajo premoženja (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). Pravico lahko uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih⁸. Glede na to ne držijo očitki o posegu v ustavne pravice tožeče stranke.

7Nenazadnje iz literature izhaja, da se izločitveni zahtevki, ki temeljijo na stvarnih pravicah, štejejo kot zadeve, za katere so pristojna nacionalna sodišča (zadeve, ki se nanašajo na posebna razmerja med dolžnikom in upnikom ali drugimi zainteresiranimi osebami, to je dolžnikovimi dolžniki, pri katerih pa Uredba o insolvenčnih postopkih ne vpliva na spremembo pristojnosti)⁹. Tudi iz sodne prakse izhaja, da tožbeni zahtevek na uveljavitev lastninske pravice oziroma izločitvene pravice v stečaju, ki vodi k enakim posledicam, ni izključen iz Uredbe Bruselj I¹⁰. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v zadevi ne gre za specialno izjemo, po kateri bi se uporabila Insolvenčna uredba, ampak za splošno civilno zadevo, za katero se uporablja Uredba Bruselj I - prenovitev. Tožeča stranka ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da 1. točka prvega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I - prenovitev določa, da je v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojno sodišče države članice, v kateri se nahaja nepremičnina, ne glede na stalno prebivališče strank (12. točka obrazložitve), v tem primeru v G., in ni podana jurisdikcija sodišča v Sloveniji.

8V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP je zavrnilo pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

¹ Vsebino tožbenega zahtevka določa prvi odstavek 310. člena ZFPPIPP v zvezi prvim odstavkom 309. člena ZFPPIPP.
² Sodbe Sodišča EU C-641/16 Tünkers France, C-157/13 Nickel & Goeldner Spedition GmbH, C-292/08 German Graphics Graphische Maschinen GmbH, C-649/16 Peter Valach.
³ Poleg navedenih sodb Sodišča EU še C-649/13 Comité d'enterprise de Nortel Networks SA in drugi, C-295/13 H. proti H.K., C-147/12 ÖFAB ÖstergötlandsFastigheter AB, C-213/10 F-Tex SIA, C-111/08 SCT Industri AB i likvidation, C-339/07 Christopher Seagon.
⁴ M. Đorđević, Uporaba Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o insolvenčnih postopkih, Podjetje in delo 2006, št. 8, stran 1765 in naslednje.
⁵ Sklep VSL I Cpg 1308/2013 (dokazno breme, ali ga je razveljavilo Vrhovno sodišče RS, kar navaja tožeča stranka v pritožbi, je na stranki), ki se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS III R 26/2006.
⁶ Sklep VSC Cpg 23/2015, v bazi pomotoma pod Cpg 23/32015.
⁷ Vrhovno sodišče RS je vložilo zahtevo za oceno njegove ustavnosti - sklep III Ips 87/2016.
⁸ Sklep VSL I Cpg 958/2016, ki se sklicuje na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1995.
⁹ M. Đorđević, navedeno delo.
¹⁰ Že naveden sklep VSL I Cpg 1308/2013, dodatno I Cpg 312/2013.