VDSS sodba Psp 486/2013

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo zahtevek tožnika na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2010 in št. ... z dne 22. 2. 2011, priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 12. 10. 2010 do 28. 2. 2011 in odreditev toženi stranki, da odmerno odločbo o višini denarnega nadomestila izda v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe.

Zoper cit. sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in povračilo stroškov postopka. Poudarja, da je sodišče mimo navedb v izpodbijani odločbi ugotovilo, da naj bi mu pogodba o zaposlitvi dejansko prenehala iz poslovnega razloga in ne iz razloga nesposobnosti. Posledično je štelo, da mu je bila odpoved podana mimo zakonsko predpisanega postopka ter v nasprotju z določili 116. člena ZDR. V konkretnem primeru naj ne bi šlo za odpoved iz razloga, kot je ugotovilo sodišče, s čimer naj bi mimo dejanskih in pravnih navedb v izpodbijani odločbi ugotavljalo dodatne izključitvene razloge. Meni, da predmet sodnega postopka ne more biti ugotavljanje morebitnega drugačnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč presoja dejanskih in pravnih navedb tožene stranke v izpodbijanih odločbah. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 228/2011 in VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2012, v kateri Vrhovno sodišče opozarja, da mora sodišče pri presoji zakonitosti posameznega akta izhajati iz dejanske, lahko tudi pravne obrazložitve razloga, na katerega se stranka sklicuje. Ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov v odločbi oz. navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je sodišče pri odločanju pravilno upoštevalo ugotovljeno dejstvo, da je tožnik po prejemu odločbe ZPIZ z dne 16. 7. 2010, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, od delodajalca prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sicer z navedbo razloga nesposobnosti, da pa je le-ta dejansko predstavljala odpoved iz poslovnega razloga tako, kot je to delodajalec navedel v dopisu z dne 2. 11. 2010 in kot je izpovedal sam tožnik. Meni, da se ni mogoče uspešno sklicevati na sodni odločbi Vrhovnega sodišča, saj je prav v sodbi VIII Ips 228/2011 posebej obrazloženo, da varovane kategorije delavcev pred odpovedjo varuje zakon, zato je pogojevanje priznanja nadomestila z uveljavljenjem sodnega varstva utemeljeno, niti na zadevo VIII 124/2012, o kateri je šlo za delovni in ne socialni spor.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008 v nadaljevanju ZPP) na katere je v skladu z 2. odst. 350. člena potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zavrnilna sodba je obširno utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja zlasti naslednje.

Stališče tožnika, da v sodno socialnem sporu ni mogoče ugotavljati drugačnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot izhaja iz enostranskega akta delodajalca, je zmotno in zato nesprejemljivo. Ker gre pri pravicah iz sistema socialne varnosti za javno pravne dajatve, so materialnopravni predpisi, vključno z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS. št. 5/91 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZPB) prisilno pravne narave. Takšni naravi teh predpisov sledi tudi procesna zakonodaja v matičnem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS; št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1). Drugače kot v splošni procesni zakonodaji za reševanje civilnih sporov po ZPP, so v ZDSS-1 prav iz prej navedenega razloga vgrajena posebna načela, in sicer načelo materialne resnice ter preiskovalno načelo. Po 61. členu ZDSS-1 mora namreč sodišče v sodno socialnih sporih popolno in po resnici ugotoviti sporna dejstva od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V skladu s 1. odst. 62. člena pa lahko izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Z navedenimi načeli sodišče torej ni samo pooblaščeno temveč celo zavezano, da razčistiti vsakršno sporno pravno odločilno dejstvo, ki je pomembno za razsojo zadeve. To velja tudi glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanega dejanskega razloga za odpoved, še zlasti kadar gre za morebitne zlorabe ali kršitve delovnopravne zakonodaje, z namenom pridobitve pravice iz sistema zavarovanja za primer brezposelnosti.

Dejstvo je, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 16. 7. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 7. 7. 2010 dalje, in da mu je bila že 27. 8. 2010 izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je ob presojanju zavrnilnih odločb o pravici do denarnega nadomestila za brezposelnost, zaradi izključitvenega razloga po 8. točko 19. člena ZZZPB, utemeljeno še samo razčiščevalo obstoj izključitvenega razloga in s tem zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na vse okoliščine konkretnega primera, torej odpoved neposredno po razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti, prepričljivo izpoved tožnika na glavni obravnavi glede pojasnila delodajalca, da mu bo izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni drugega delovnega mesta na katero bi ga lahko premestil, dopis tožnikovega bivšega delodajalca A. d.o.o. z dne 2. 11. 2010, v katerem izrecno izjavlja, da tožniku po odločbi ZPIZ-a ni mogel zagotoviti ustreznega dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo in dejstvo, da je delodajalec s tožnikom z dnem 25. 2. 2011 ponovno sklenil pogodbo o zaposlitvi za 2 meseca za isto delovno mesto, za katero je bilo v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ugotovljeno, da ga zaradi sprememb zdravstvenega stanja več ni zmožen opravljati, pritožbeno sodišče povsem soglaša z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Torej, da je v obravnavanem primeru šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko iz poslovnega in ne razloga nesposobnosti.

Glede na to, da so delovni invalidi po 116. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDR) varovana kategorija, saj jim je mogoče zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi le po postopku in na način, določenem v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je sodišče posledično logično pravilno zaključilo, da tožniku 11. 10. 2010 delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Zoper nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni uveljavljal sodnega varstva pravic. Tako je podan dejanski stan iz 8 tč. 19. člena ZZZPB, ki izrecno določa, da pravice do denarnega nadomestila ne morejo med drugim uveljaviti zavarovanci, če jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v nasprotju s 116. členom ZDR, torej brez mnenja posebne komisije iz 103. člena ZPIZ-1, o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa zoper takšno odpoved ni bilo uveljavljanega sodnega varstva v delovnem sporu. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita ter posledično tudi tožbeni zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas od 12. 10. 2010 do 28. 2. 2011.

Iz prej navedenih razlogov se v obravnavani zadevi ni mogoče uspešno sklicevati na sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 228/2011 oz. VIII Ips 124/2012. V zadevi VIII Ips 228/2011 je sicer šlo za nezakonito ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar ni šlo za varovano kategorijo po 116. členu ZDR (torej delovnega invalida). Stališče iz sodne odločbe VIII Ips 124/2012, do sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje delodajalec, pa ni upoštevno, ne samo iz razloga, ker v navedeni zadevi ne gre za socialni, temveč delovni spor, ampak tudi zato, ker se prepoved razširjanja dejanskih razlogov nanaša na delodajalca. V sodno socialnem sporu pa je glede na načeli, navedeni v prejšnjih točkah te obrazložitve, sodišče v dvomu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu, dolžno razčistiti obstoj izključitvenega razloga. Sicer pa sta že v predsodnem postopku oba organa v izpodbijanih odločbah določno ugotovila, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju s 116. členom ZDR. Gre za dejanski razlog odpovedi in ob dejstvu, da ni bilo uveljavljano sodno varstvo pravic v zvezi z nezakonito odpovedjo, tudi za zakonito zavrnitev pravice do denarnega nadomestila.

Zaradi neuspele pritožbe je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (68. člen ZDSS-1 v zvezi z 154. členom ZPP).