VSM Sodba III Kp 7412/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 7412/2018 z dne 15. 2. 2018 obdolženega D. J. in obdolženega D.M. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega M.K., obdolženo M.P., obdolženega L.R. in obdolženega R.C. pa storitve istega kaznivega dejanja, vendar le po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Prvima dvema obdolženima je bila vsakemu posameznemu izrečena kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki jo bosta prestajala v polodprtem zavodu za prestajanje kazni zapora in v katero jima je bil po 56. členu KZ-1 vštet čas, ki sta ga prestala v priporu. Podobno je bilo glede kazni odločeno še za obdolženega M.K., s tem da mu je bila izrečena kazen eno leto in pet mesecev zapora, ter da pogojna obsodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 50614/2013 temu obdolženemu ni bila preklicana. Obdolženim M.P., L.R. in R.C. so bile izrečene pogojne obsodbe, v katerih je bila vsakemu določena kazen sedem mesecev zapora, ki ne bodo izrečene, če vsak od obdolženih v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je bila vsem obdolženim odvzeta prepovedana droga, obdolženi, z izjemo obdolženega L.R. in R.C., ki morata plačati sodno takso, pa so bili po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščeni vrnitve in plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Končno, za nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov obdolženemu D.M., obdolženemu L.R. in obdolženemu R.C. je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega D.M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da odmerjeno kazen obdolženemu ustrezno zniža ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvena kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi ni opredeljena in tudi v pritožbeni obrazložitvi je ni bilo prepoznati. Pritožnik sicer omenja pavšalnost navedb o stopnji kazenske odgovornosti v zvezi z odmero kazni, ne pa tudi, zakaj ta stopnja kot odločilno dejstvo ne bi bila znana. Drugače velja za uveljavljano kršitev kazenskega zakona, ki jo je pritožbeno sodišče prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, v kateri pritožnik pravi, da bi moralo biti ugotovljeno kaznivo dejanje pravno opredeljeno po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ne po tretjem odstavku tega člena, ker da obdolženemu delovanje v hudodelski združbi ni bilo dokazano.

5Pri prepoznanem je sicer posredi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki pa je zaradi vrste sodbe obrazložena z nedovoljenim izpodbojnim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZKP). Obdolženi je namreč storitev kaznivega dejanja, kot je bilo opisano in pravno opredeljeno v izreku sodbe, priznal, sodišče prve stopnje pa je to priznanje po razumljivih razlogih sodbe tudi sprejelo. Pritožbeno sodišče se zato v nadaljevanju ni ukvarjalo s pritožbenimi dvomi glede izpolnjenosti vsebinskih pogojev za ugotovitev sodišča prve stopnje o obdolženčevem delovanju znotraj hudodelske združbe, ampak je navedeno kršitev zakona preizkušalo tako, da je izhajalo iz opisa dejanja, povzetega v izreku sodbe (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 801), ki ga je nato primerjalo z opisom po zakonski označbi (opredelitvi).

6Preizkus je pokazal, da se oba opisa ujemata ter da je bil v nasprotju s povzetimi pritožbenimi prizadevanji uporabljen zakon, ki se je smel uporabiti. Po razumljivem izreku sodbe je opis kaznivega dejanja sestavljen iz dveh delov, pri čemer je povezanost obdolženega D.J. in obdolženega D.M. s posebej obravnavanim D.B. in K.P., skupaj s povezanostjo izvršitvenih ravnanj v uvodnem delu tolikšna, da presega zavestno sodelovanje oziroma odločilni prispevek k storitvi kaznivega dejanja iz drugega odstavka 20. člena KZ-1, kaj šele, da bi dovoljevala ugotovitev, da so storilci delovali vsak zase ali celo eden mimo drugega, ter da so potemtakem njihova ravnanja v nadaljevanju opisa zgolj in naključno sovpadala. Po celotnem opisu dejanja je namreč jasno, da je hudodelska združba delovala iz dveh krakov ali po dveh tirih, ki sta se razlikovala le glede vrste prepovedane droge, ki sta jo obdolženi D.J. in posebej obravnavani D.B. prodajala in od koga sta to drogo predhodno kupovala. Da bi zgolj posebej obravnavani K.P., kot oseba na začetku, pogojno imenovanega sintetičnega tira in obdolženi D.M., kot oseba na začetku, pogojno imenovanega konopljinega tira, morala ravnati skupaj in istočasno, za delovanje v hudodelski združbi ni pogoj, ampak zadostuje, da sta se obdolženi D.J., kot v točki 3 izreka sodbe, posebej obravnavani D.B. in drugi obdolženci v tej zadevi, v časovno zgoščenem obdobju po navedenih dveh tirih s prepovedano drogo oskrbovali in jo nato prodajali še drugim odjemalcem. Identičnost virov in vmesnih členov med viroma ter odjemalci prepovedane droge, vpletene osebe na strani ponudbe povezujeta v združbo kot enoto, pri kateri je bilo mogoče eno ali drugo vrsto prepovedane droge dobiti. To pa je srž pravilne opredelitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, zaradi katere uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

7Pritožnik nasprotuje odločbi o kazenski sankciji z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot obteževalne okoliščine štelo tudi tiste, ki jih ne bi smelo, medtem ko je olajševalne okoliščine podcenilo.

8Zadnje ni utemeljeno že zato, ker je bila obdolženemu izrečena omiljena kazen, ki je obdolženi po razumljivem izreku sodbe ne bo prestajal v zaprtem, ampak v polodprtem zavodu. Druge okoliščine iz pritožbene obrazložitve kot so bolezen v krogu oseb, s katerimi obdolženi živi, ter obetajoča zaposlitev, pa od običajnih razmer ne odstopajo do te mere, da bi bilo treba obdolžencu že omiljeno kazen dodatno znižati.

9Glede obteževalnih okoliščin se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom le, da je bila storitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi enkrat že ugotovljena, kar pa na samo višino odmerjene kazni ni imelo posebnega vpliva. Še zlasti, ker sodišče v nobenem primeru ni izvzeto iz ocene nevarnosti dejanja, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, temveč je ravno po drugem odstavku 49. člena KZ-1, ki ga pritožnik sam citira, k takšni oceni zavezano. Sestavni del te ocene pa sta tako pomen posamezne pravne vrednote kot stopnje njene kršitve. Nasprotno od pritožnika, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo še tako imenovano kriminalno količino, ki je ne določa zgolj vrsta prepovedane droge in še manj dovzetnost njenih odjemalcev, ampak število izvršitev, ki niti po presoji pritožbenega sodišča ni nizko. Končno, ker ugotovljenega kaznivega dejanja drugače kot naklepno, kar je že po sebi visoka stopnja kazenske odgovornosti, ni mogoče storiti, in ker nedokazanost znaka kaznivega dejanja, konkretno storitev v hudodelski združbi, ni mogoče upoštevati kot olajševalne okoliščine, je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti.

10Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega D.M. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih po sodišču prve stopnje.