VSL Sodba II Cp 457/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo vse tožbene zahtevke tožnice, in sicer primarnega, s katerim je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice tožencev na nepremičninah z ID znakom X-309/1-0, X-309/2-0 in X-309/3-0 ter vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja z vpisom njene lastninske pravice na teh nepremičninah, in dva podredna zahtevka, od katerih je s prvim prav tako zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe tožencev ter ugotovitev, da je sama lastnica spornih nepremičnin, z drugim podrednim zahtevkom pa le slednje. Sodišče je odločilo še, da je tožnica dolžna tožencem plačati njihove pravdne stroške v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2Pravdne stranke so pri spornih nepremičninah vpisane kot solastnice, in sicer tožnica do 21/80 in do 38/120 (kar je za lažjo predstavo 139/240), prvi toženec in druga toženka vsak do 21/160, tretji toženec pa do 19/120. V naravi gre za enonadstropno hišo z mansardo in kletjo, vrt in sadovnjak v ... Med strankami teče nepravdni postopek za razdelitev teh nepremičnin, tekom katerega je bil tožnica napotena na pravdo zaradi zatrjevanja lastnega večjega deleža, in sicer do celote. Ta pravda je sedaj pred sodiščem prve stopnje končana z izpodbijano sodbo.

3Tožnica se zoper to sodbo pritožuje, formalno iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter novo sojenje. Bistvo njene pritožbe so trditve, da je s prodajno pogodbo 5. 2. 1997 pridobila trisobno stanovanje v prvem nadstropju, skupaj s kletnimi prostori in provizorijem, souporabo vrtne ute in zemljišča, in solastnino na skupnih objektih, torej tudi podstrešjem, kar je dejansko delež 21/40 od celote. Nadalje navaja, da je s sodno poravnavo 31. 1. 2006 pridobila pritlično stanovanje. Ker gre za dvostanovanjsko hišo, trdi, da je s tem postala njena lastnica do celote, saj klet in podstreha nikoli nista bila samostojna dela in razpolaganje z njimi zato ni bilo dopustno, saj ni bilo soglasja vseh lastnikov. Meni, da je sodišče preozko gledalo na prodajno pogodbo. Smiselno navaja, da je na dvostanovanjski hiši možen samo nakup polovice in da je nesprejemljivo, da bi bilo solastnikov take hiše pet. Trdi, da njen v zemljiški knjigi vpisan delež ne odraža dejanskega oz. dejansko pridobljenega. Z obema posloma naj bi pridobila vsakič polovico. Sodišču očita, da bi se o tem lahko prepričalo iz njenega zaslišanja in s podrobno preučitvijo dokumentacije. Navaja, da polovični lastnik B. D. brez soglasja drugega solastnika A. D. ni mogel razpolagati s skupnim delom hiše, namreč s podstrešjem, zato ga leta 1990 ni mogel veljavno prenesti na četrtega toženca in je šlo pri vpisu 21/80 na četrtega toženca l. 1987 zgolj za navidezno delitev hiše na tri dela. Navaja, da je četrti toženec izpovedal, da se hiša nikoli ni delila. S prodajno pogodbo je tožnica od B. D. prejela poleg stanovanja v prvem nadstropju tudi souporabo podstrešja in kleti, kar izhaja iz podrobnejše analize pogodbenih določil, da je to ena polovica. Iz tega po njenem nadalje izhaja, da prvi in drugi toženec nista mogla pridobiti lastnine od četrtega toženca in tudi nista bila v dobri veri. Enako po njenem velja za tretjega toženca, ki zaseda pritličje – njegov delež 19/120 prav tako temelji na nedovoljenem razpolaganju B. D. in tudi ne ustreza delu, ki ga zaseda. Pritličje je bilo v resnici last A. D., s sklenjeno sodno poravnavo pa je prešlo v njeno last, meni tožnica. Nato pritožnica razlaga, kako je lastniški delež do 21/40 pridobil tretji toženec in njegov brat A. D., in sicer v zapuščinskem postopku po M. D. Navaja, da čeprav je bil tretji toženec na koncu izbrisan iz zemljiške knjige, je brez pravne podlage ostal v pritličnem stanovanju, nato pa je prišlo do nične vknjižbe nanj na podlagi trditev B. D. Poleg tega pa pritožnica trdi tudi, da je celotno hišo priposestvovala, saj jo je imela ves čas v dobri veri v posesti, in sicer od l. 1997 oz. 2006. V dobri veri, da je cela hiša njena, je preuredila kletni prostor z namenom urediti tam stanovanje

4Toženci na pritožbo niso podali odgovora.

5Pritožba ni utemeljena.

6Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7Kot omenjeno že v 2. točki zgoraj, gre za tri nepremičnine, hišo, vrt in sadovnjak, ki so v solasti pravdnih strank (razen četrtega toženca), in sicer je tožnica solastnica do 21/80 in do 38/120 (skupaj je to 139/240), prvi toženec in druga toženka vsak do 21/160, tretji toženec pa do 19/120. Nepremičnine še niso razdeljene, saj je nepravdni postopek za razdelitev teh nepremičnin še vedno v teku.

8Ni sporno, da je tožnica solastniški del spornih nepremičnin do 21/80 pridobila s prodajno pogodbo od B. D. 5. 2. 1997, pri čemer sta pogodbeni stranki v pogodbi opisali, kaj v naravi predstavlja ta delež (stanovanje v prvem nadstropju z opisom prostorov, ki to stanovanje tvorijo, kletni prostor z garažo, provizorij na vrtu ter solastniški delež na skupnih prostorih ter pripadajočem zemljišču). Nadalje ni sporno, da je solastniški delež do 38/120 pridobila s sklenitvijo sodne poravnave z A. D. 31. 1. 2006, pri čemer stranki poravnave nista opisali, kaj v naravi to predstavlja.

9Popolnoma jasno je torej, da tožnica z omenjenima posloma ni pridobila vsakič 1/2, skupaj 1/1, pač pa 21/80 in do 38/120, kar je skupaj 139/240 (kar je približno 57 %). Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da pogodbeno besedilo, ki je jasno, nedvoumno in nesporno, ne dopušča nobene drugačne razlage (In claris non fit interpretatio; 1. odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika), kritika, da sodišče na to gleda „preveč ozko“, pa je zgrešena in brez podlage. To, kar je tožnica pridobila s posloma, namreč že ima. Da je lastnica stanovanja v prvi etaži, ji tudi nihče ne oporeka, poudariti je pa treba, da tega s svojimi zahtevki niti ne uveljavlja. Zahteva vpis lastninske pravice nase do celote, za kar pa nima nobenega naslova.

10Preostali solastni idealni del imajo v seštevku skupaj torej prvi trije toženci. Zmotno je stališče tožnice, da na nepremičnini ne more biti pet solastnikov. Lahko jih je namreč poljubno število, saj ni nobenega pravila, ki bi to prepovedovalo. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 1. odst. 65. čl. določa, da ima lahko več oseb - brez omejitve števila koliko - solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Po 1. odst. 66. čl. SPZ ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.

11Nadalje ni sporno, da nepremičnine nikoli niso bile razdeljene, očitno tudi je, da nikoli ni bilo celostnega dogovora med vsemi solastniki o uporabi spornih nepremičnin. Temu je namenjen nepravdni postopek, ki glede razdelitve še poteka.

12Tožničino prepričanje, da je podstrešno stanovanje kot tudi klet, kletno stanovanje, skupni del k domnevno njenima etažama, torej etažama, ki naj bi jih domnevno pridobila ona, je brez kakršnekoli podlage. Prvič, ni nobene podlage za zaključek, da idealni del 38/120, ki ga je pridobila s sodno poravnavo, predstavlja v naravi pritlično etažo. Hiša sploh ni etažirana, zato je preuranjen zaključek, da spadata podstreha in klet k pritlični in nadstropni etaži, še zlasti ob nespornem dejstvu, da gre v obeh primerih za (zasedeno) stanovanje. Zato tudi ni nobene podlage za sklep, da bi bila razpolaganja s preostalimi solastnimi idealnimi deleži neveljavna.

13Pravilno je tudi zavrnjen tožničin podredni zahtevek, ki je temeljil na priposestvovanju. Po lastnih trditvah ima tožnica od l. 1997 na podlagi pravnega naslova v posesti le stanovanje v prvem nadstropju. Za priposestvovanje česarkoli drugega zato ni nobene dejanske podlage, saj se za priposestvovanje zahteva dejansko posest v določenem časovnem obdobju (2. odst. 43. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Vendar tožnica niti ne zahteva ugotovitve, da je priposestvovala to stanovanje, torej del nepremičnine¹ (za primer, da bi npr. ustrezalo večjemu deležu, kot je 21/80 in 38/120 celote). Za priposestvovanje (kakršnegakoli) idealnega dela nad tistim, ki je že njen (torej med razliko vsoto 21/80 in 38/120 in celote - 1/1), pa tudi pravne podlage ni nobene. Kot pravi tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije², bi bilo priposestvovanje idealnega dela nepremičnine v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari. Solastnina bi s priposestvovanjem nastala lahko kvečjemu na način, da bi več oseb v dobri veri in določen čas skupaj uporabljalo isto stvar. Ne more pa ena sama oseba, ki uporablja del stvari, priposestvovati idealnega dela cele stvari.

14Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožničin solastni delež ni večji od vsote 21/80 in do 38/120 (skupaj 139/240), kolikor je pridobila z obema pravnima posloma, saj za to ni izkazala nobene podlage.

15Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

¹ Kar bi bilo možno po 3. odst. 43. čl. SPZ: Če dobroverni lastniški posestnik, pod pogoji iz prejšnjega odstavka, izvršuje posest na delu nepremičnine, je ta del predmet samostojnega priposestvovanja.
² Sodba in sklep II Ips 178/2009 z dne 6.10.2011.