VSL sklep Cst 186/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog dolžnika za odpust obveznosti z dne 28. 11. 2016 (p.d. 787) zavrnilo.

2Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da začne postopek odpusta obveznosti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je že s sklepom z dne 12. 2. 2015, ki je postal pravnomočen 3. 4. 2015, ustavilo postopek odpusta obveznosti dolžnika in zavrnilo njegov predlog za odpust obveznosti iz razloga, ker je dolžnik v poročilu o stanju premoženja zamolčal precejšen del svojega premoženja, poleg tega je po začetku postopka osebnega stečaja svoje nepremičnine na Hrvaškem prenesel na ženo in hčerko, pri tem pa o navedenih nepremičninah in prenosu lastninske pravice na njih ni seznanil stečajnega upravitelja, kar pomeni kršitev dolžnikovih obveznosti iz 384. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), s tem pa tudi oviro za odpust obveznosti po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Ponoven predlog za odpust obveznosti, ki ga je dolžnik vložil 17. 11. 2016, je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker še ni pretekla doba 10-tih let od pravnomočnosti sklepa z dne 12. 12. 2015, to je od dne 3. 4. 2015, kar naj bi predstavljalo oviro za odpust obveznosti po 2. alineji 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP-G.

5Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo določbe spremenjenega 399. člena ZFPPIPP-G. Trdi, da bi moralo pri presoji utemeljenosti predloga za odpust obveznosti uporabiti določbe ZFPPIPP, ki so veljale v času začetka postopka osebnega stečaja. Takrat veljavni ZFPPIPP določbe, da mora za podajo ponovnega predloga za odpust obveznosti, v postopku, v katerem je bil ustavljen postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnjen, preteči najmanj 10 let od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi odpusta obveznosti, kot to določa 2. alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena sedaj veljavnega ZFPPIPP-G, ni vseboval in tako po prepričanju dolžnika te določbe v predmetnem postopku ni mogoče uporabiti. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zato, ker se ni opredelilo do zatrjevanih spremenjenih okoliščin na strani dolžnika, na podlagi katerih lahko zahteva ponoven odpust obveznosti, ki so odločilne za dopustitev odpusta obveznosti, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnik trdi, da je za razliko od predhodnega postopka odpusta obveznosti, ko je bil upokojen, sedaj v delovnem razmerju in polno zaposlen, da se je vseskozi zavzemal za ohranitev čim višje stečajne mase in posledično razdelitve upnikom ter v ta namen sklepal kompromise in poravnave. Trdi, da bi zato sodišče moralo presojati spremenjene okoliščine, ki jih je zatrjeval (v predlogu za odpust obveznosti dolžnik navaja tudi zdravstvene težave).

6ZFPPIPP, ki je veljal pred sprejetjem novele ZFPPIPP-G, določbe, ki bi dolžniku določeno obdobje po zavrnitvi predloga za odpust obveznosti onemogočala vložitev novega predloga za začetek postopka odpusta obveznosti res ni vseboval. Vseboval tudi ni določb o tem, kdaj oziroma v katerih primerih je nov predlog za odpust obveznosti znotraj istega postopka osebnega stečaja mogoče vložiti. Sodna praksa je dopuščala vložitev novega predloga za odpust obveznosti v primerih, ko so se tekom postopka osebnega stečaja izpolnili pogoji za izbris obsodbe (ki je predstavljala oviro za odpust obveznosti po 1. točki 399. člena ZFPPIPP-F) iz kazenske evidence (Cst 551/2015, Cst 586/2015), ali v primerih, ko je odpadla ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP-F (Cst 433/2015). Ni pa dopuščala začetka novega postopka odpusta obveznosti v primerih, ko je bil postopek odpusta obveznosti ustavljen in predlog za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil obveznosti iz 386. in 401. člena ZFPPIPP (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP; Cst 673/2015, Cst 208/2013).

7Pritožnik sicer navaja spremenjena dejstva in okoliščine, ki naj bi opravičevale začetek novega postopka odpusta obveznosti. Vendar pa le-te, v kolikor primerjamo obravnavano situacijo s primeri, pri katerih je sodna praksa dopuščala začetek novega postopka odpusta obveznosti, čeprav je bil predlog za začetek postopka odpusta obveznosti enkrat že zavrnjen (ker je obstajala ovira iz 1. ali 4. točke 399. člena ZFPPIPP-F), tudi z vidika načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic, ne morejo utemeljevati predloga za začetek novega postopka odpusta obveznosti, glede na to, da je od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti preteklo le dve leti. Navedenega ne spremenijo navedbe pritožnika o zamotanosti dolžnikovega lastniškega stanja, ki naj bi dolžniku onemogočalo napovedati končno dejansko lastništvo vsega premoženja.

8Iz navedenega izhaja, da četudi upoštevamo določbe ZFPPIPP, ki so veljale pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G, dolžnik s ponovnim predlogom za odpust obveznosti ne bi mogel uspeti.

9Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).