VSL Sodba II Cp 2553/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je z dnem 17. 4. 2013 zapadla terjatev do tožene stranke iz notarskega zapisa SV 646/2011 z dne 26. 9. 2011 v višini 243.750,00 EUR iz naslova glavnice, 65.654,02 EUR iz naslova zamudnih obresti od 1. 12. 2011 do 23. 1. 2015, 2.556,62 EUR iz naslova stroškov tožeče stranke in zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 24. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške v višini 8.771,48 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poročilo o pregledu dokumentacije toženke z dne 4. 3. 2013 je izdelal prof. dr. A. A., ki je v poročilu predloženo dokumentacijo opredelil kot nezadostno. Ne glede na to, da na toženko ni bil prenesen noben patent, da niti dr. B. B., niti dr. E. E., nista znala odgovoriti na vprašanje, ali je res toženka tista, ki razpolaga z zadevno tehnično dokumentacijo, je sodišče odločilo, da zadevna dokumentacija obstaja in je tudi ustrezna. Iz pregleda in obrazložitve sodbe je razvidno, da je imela največjo težo izpoved dr. B. B., ki je bil nad toženko in njenimi povezanimi družbami navdušen, kar je večkrat ponovil, pravnega razlikovanja med družbami ni prepoznal, zanj je bila S. pač S. Sodišče je spregledalo poslovno povezanost med pričo in toženko. Zato je opiranje sodbe na izpoved te priče neprimerno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je prezrlo izpoved dr. A. A., ki je povedal, da je ob pregledu dobil listine in računalniške izpiske komercialnega programa, bistvenega pa ni dobil, pri čemer je dopustil možnost, da gre za tako imenovano tiho znanje delavcev S. Dr. A. A. je neodvisen strokovnjak s strani Fakultete ... v Ljubljani. Zahtevati od tožnika, da poleg strokovnjakov Fakultete ... pritegne dodatne izvedence, presega meje vsake zahtevane skrbnosti. Resničnost pritožbenih navedb je razvidna tudi iz izjave izvedenca dr. E. E., ki je zaslišan izpovedal, da je iz vseh izjav razvidno, da do izročitve dokumentacije toženki ni prišlo. Vprašanje, ali dokumentacija v fasciklih (ki je ni v spisu) zadošča za proizvodnjo strojnih gonil, kaže, da je sodišče zasledovalo odgovore, ki so vnaprej znani in za presojo nepomembni. Dokumentacija v posesti toženke bi morala biti takšna, da bi le ta na njeni podlagi pridobila rezultate razvoja. Zaradi ugotavljanja dejanskega stanja je tožnik opravil več ogledov na zadevni lokaciji, bodisi sam, bodisi z nenajavljenim ogledom, bodisi s pomočjo oglednika g. I. I., pri čemer delavcev v prostorih ni bilo, kot tudi ne znakov, ki bi kazali na večurno dnevno prisotnost zaposlenih. Sodišče prve stopnje je kljub temu zaključilo, da tožnik ni dokazal dejstva, da se na zadevni lokaciji ni opravljala dejavnost. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da se je toženka zavzela, da bo dejavnost opravljala na lokaciji v K., pogoj za izpolnjevanje pogojev javnega razpisa in pridobitev nepovratnih sredstev. Zagotovilo toženke tožniku, da bo celovita realizacija projekta potekala v K., je tožniku zadoščalo za sklenitev Pogodbe in prepričanje, da se v prostorih na sedežu toženke zares opravlja dejavnost. Toženka je želela sredstva za tako imenovani Razvojni center ..., katerega obstoj po mnenju sodišča dokazujejo izjave zaposlenih in seveda dr. B. B., medtem ko je tožnik zasledoval cilj stalnega in dejanskega zaposlovanja na zadevnem območju s pomočjo celovite realizacije projekta, za katerega so bila sredstva dana. To pa zahteva prisotnost in delo zaposlenih na območju zadevne lokacije. Ogled tožnika v oktobru 2012 je potrdil domneve, da se na lokaciji v K. nič ne dogaja, najmanj pa opravlja „celovita realizacija“ razvojnega projekta. O ogledu je izpovedal zakoniti zastopnik tožnika g. J. J., prav tako oglednik I. I. Izpoved obeh potrjuje, da v prostoru toženke ni bilo običajnih znakov opravljanja dejavnosti, in seveda tudi ne delavcev. Ne glede na to pa ni pojasnila o tem, zakaj je bolj pomembno za dokazovanje opravljanja dejavnosti na določeni lokaciji dejstvo, da se na njej nahaja oprema, kot pa dejstvo, da na lokaciji ni delavcev. Ugotovitev sodišča, ki je ugotovilo, da so se testiranja opravljala v K., kar ustreza raziskovalni dejavnosti, opredeljeni s Pogodbo, je brez podlage v izvedenih dokazih. Nesprejemljivo je stališče sodišča o tem, da je pričakovati, da bodo morali delavci opravljati delo tudi v M. in tako ni mogoče zahtevati vsakodnevne prisotnosti v K. Sodišče prve stopnje je s tem poseglo v razpisne pogoje, v namensko porabo nepovratnih sredstev in v cilje javnega razpisa. Zgolj formalni sedež družbe na obmejnem območju ni dovolj za izpolnjevanje pogodbenih pogojev. Tožnik je bil z uporabnim dovoljenjem seznanjen več mesecev po odstopu od Pogodbe, prej pa ne. Stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka zaradi dodelitve dodatnega roka, obveznost veljavno izpolnila po poteku roka, ni pravilno. Stališče, da je toženka ravnala prav, in da je vseeno, kdaj je bilo uporabno dovoljenje predloženo, je samovoljno in v nasprotju s Pogodbo. Tožnik je od Pogodbe odstopil, ker je toženka ravnala v nasprotju s pogodbenimi določili.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. 6713 za sofinanciranje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest na obmejnih problemskih območjih (v nadaljevanju: Pogodba v prilogi A3). Iz 2. člena Pogodbe izhaja, da so nepovratna sredstva po tej pogodbi namenjena za sofinanciranje investicije „Ustanovitev razvojnega centra „...“ z nakupom know-howa zobniških prenosnikov MT“-25000NM, softwareske 3D licence s hard ware in raziskovalnih prostorov, lokacija T., d.o.o., K. na lokaciji Občine K. Deseti člen določa obveznosti toženke, ki so: namenska poraba sredstev v skladu z določili javnega razpisa ter pridobitev uporabnega dovoljenja v roku enega leta od zaključka investicije. Pogoji, pod katerimi lahko tožnica odstopi od pogodbe, so določeni v 8. členu Pogodbe, in sicer če toženka ne doseže ciljev iz 2. člena te pogodbe, če upravičenec ne izpolni katerekoli obveznosti po tej pogodbi in je ne izpolni tudi po opominu sklada; če upravičenec porabi sredstva v nasprotju z namenom, določenim v tej pogodbi.

6V obravnavani zadevi je tožnik trdil, da je dne 17. 4. 2013 utemeljeno odstopil od Pogodbe, ker jo je toženka kršila, saj ni zagotovila know howa za izdelavo zobniških gonil (ZG1-8), ker dejavnosti ni opravljala na naslovu v K.in ker ni pridobila uporabnega dovoljenja.

7V zvezi s (ne)popolnostjo dokumentacije know howa toženke je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo dr. A. A., dr. B. B. in zaposlene pri toženki: C. C. in D. D. ter postavilo sodnega izvedenca s področja strojev in opreme dr. E. E. Dr. A. A. je izpovedal, da si ni ogledal celotne dokumentacije, ki mu jo je predložila toženka, kar sta potrdila tudi priči C. C., ki je izpovedal, da si je dr. A. A. ogledal predvsem njegovo personalno mapo in dokumente na njegovem računalniku, ne pa vseh map. Ker je sodni izvedenec dr. E. E. potrdil, da ustrezno tehnično znanje, izkušnje in ustrezen strojni park obdelovalnih strojev (kljub nepopolnosti tehnične dokumentacije) lahko omogočijo proizvodnjo kvalitetnega izdelka, in torej omogočajo proizvodnjo in nadaljnji razvoj zobniških gonil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal utemeljenosti odstopnega razloga zaradi neustrezne know how dokumentacije. Sodni izvedenec dr. E. E. je zaslišan (list. št. 289) izpovedal, da je know how, s katerim je razpolagala toženka, izdelavo zobniških gonil omogočal. Zato so obširne pritožbene navedbe, ki dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem zaključkom grajajo, neutemeljene. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je dr. A. A., priča, ki jo je predlagal tožnik, izpovedal, da vse dokumentacije, ki mu jo je predložila toženka, ni vpogledal. Kot izhaja iz izpovedbe priče C. C., je dr. A. A. pregledoval njegov (C. C.) fascikel in njegov osebni računalnik, medtem ko je bilo v času pregleda pri toženki 13 do 14 fasciklov, prav tako so bili v razvojnem centru ... arhivirani dokumenti v elektronski obliki na CD-jih. Pritožbeni očitek, da dr. A. A. bistvene dokumentacije od toženke ni dobil, ni upravičen, ker iz izpovedbe priče C. C. izhaja, da dr. A. A. nobene dodatne dokumentacije od toženke ni zahteval, niti ni vpogledal v vse fascikle, ki jih je bilo 13 do 14, temveč zgolj v osebni fascikel priče in v njegov računalnik.

8Iz 2. člena Pogodbe sledi, da so sredstva po Pogodbi namenjena za sofinanciranje investicije „ustanovitev razvojnega centra „...“. To pomeni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da se mora na lokaciji v K. nahajati razvojni center, na pa tudi proizvodnja zobnih gonil, ker to iz določila 2. člena Pogodbe ne izhaja. Da se je razvojni center (dejavnost razvoja zobniških gonil) nahaja na lokaciji v K., kjer so zaposleni opravljali raziskovalno dejavnost, je potrdila zakonita zastopnica toženke, kot tudi priče, zaposlene pri toženki: D. D., C. C., dr. F. F. in G. G., ki so izpovedali, da so raziskovalno dejavnost pretežno opravljali v K., včasih pa tudi doma ali na sedežu proizvodnje v M. Iz ogledov, ki jih je tožnik opravil pri toženki, ne izhaja prepričljiv zaključek, da na lokaciji v K. ni bilo zaposlenih. Glede ogleda oktobra 2012, ki ga izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil opravljen po poteku delovnega časa. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da so vsi ogledi tožnika pokazali, da delavcev v prostorih v K. ni bilo, saj iz navedb tožnika izhaja, da je tožnik po ogledu marca 2012 štel, da je zadeva realizirana, tudi na kasnejših ogledih (po oktobru 2012), npr. na ogledu februarja 2013, je bil prisoten g. H. H., medtem ko sta bila dva zaposlena v M., dva pa na službeni poti. Iz poročila o nenapovedanem ogledu novembra 2012 ne izhaja, da na lokaciji ni bilo zaposlenih, saj so se štirje zaposleni ravno odpravljali na kosilo in so ogledniku I. I. predstavili lokacijo in delovanje. Pritožbena navedba, da je toženka tožniku zagotovila, da bo celovita realizacija projekta potekala v K., ni utemeljena, ker iz določila 2. člena Pogodbe to ne izhaja, še več, pred sklenitvijo Pogodbe je toženka tožnika obvestila o tem, da se proizvodnja izvaja na lokaciji v M. Pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se testiranja oz. raziskovalna dejavnost izvajala v K. brez podlage v izvedenih dokazih, je neutemeljen. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je pomembnejše, da se na lokaciji nahaja oprema kot delavci, ni utemeljen, saj je ugotovilo, da so se na lokaciji v K. nahajali delavci, na podlagi izpovedbe dr. B. B. pa je ugotovilo tudi obstoj opreme - preizkuševalcev, ki so omogočali izvedbo testiranj. Ne gre prezreti, da niti dr. A. A., ki je ogled v K. opravil po nalogu tožeče stranke, ni poročal, da v K. ni ustrezne opreme za opravljanje raziskovalne dejavnosti oziroma, da se tam dejansko nič ne dogaja.

9Toženka je uporabno dovoljenje pridobila 8. 5. 2013 (torej potem, ko je tožnik dne 17. 4. 2013 odstopil od Pogodbe). Ker je tožnik toženki z opominom dal dodatni rok za izpolnitev Pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da rok ni njena bistvena sestavina. Res je bila toženka v času odstopa od Pogodbe v zamudi s predložitvijo uporabnega dovoljenja, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina (zamuda s predložitvijo uporabnega dovoljenja, ki jo je toženka sanirala maja 2013) odstopa od Pogodbe ne utemeljuje. Sodišče prve stopnje je utemeljenost odstopnega razloga tožnika na tej podlagi zavrnilo iz razloga, ker je toženka navedeno pomanjkljivost v nadaljevanju odpravila, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je navedena dolžnost glede na količino in kvaliteto pogodbenih obvez toženke, predstavljala neznaten del pogodbene obveznosti toženke. Odstop od Pogodbe zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti pa ni mogoč (110. člen OZ). Zato pritožbeno sodišče navedbe pritožbe, da je tožeča stranka upravičena odstopila od pogodbe, ker je bila uporaba dovoljena pridobljena po izteku pogodbenega roka, neutemeljena.

10Pritožbeni očitek, s katerim pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni utemeljen, ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje natančna, skrbna, prepričljiva in življenjsko logična ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zato jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

11Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.