VSL Sodba II Cp 2569/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnic, da je toženka dolžna plačati vsaki tožnici 12.596,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici sta dedinji zavarovanca toženke. Pravni temelj njunega zahtevka je zavarovalna pogodba, na podlagi katere tožnici zahtevata, da jima toženka plača zavarovalnino, ker je nastopil zavarovalni primer s smrtjo njenega zavarovanca. Iz zavarovalne pogodbe izhaja, da zavarovalni primer nastopi, če zaradi nezgode pride do smrti zavarovanca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetnost, da je pokojni umrl naravne smrti 50 %, zato je verjetnost, da je smrt posledica nezgode, enaka verjetnosti, da je smrt posledica bolezni. Ker verjetnost, da je smrt zavarovanca posledica nezgode, ne presega 50 %, tožnici dokaznemu standardu zadostne verjetnosti glede vzročne zveze med nezgodo in smrtjo zavarovanca nista zadostili, zato je sodišče prve stopnje njuna zahtevka zavrnilo.

2Tožnici v pritožbi navajata, da utemeljitev sodišča prve stopnje ni v skladu s sodno prakso, ker je praksa Vrhovnega sodišča RS odstopila od dokaznega standarda prepričanja ali standarda onkraj razumnega dvoma, kar je v skladu z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Če se pravdnim strankam, ki so v dokazni stiski, naloži prestrog dokazni standard, se jim s tem naloži nepremagljivo dokazno breme, zaradi česar je lahko ogrožena njihova pravica do sodnega varstva¹. Pri odločitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je vzrok v vzročni zvezi z dogodkom (v konkretnem primeru s smrtjo zavarovanca), se v sodni praksi uporablja mejni prag zadostne verjetnosti, ki je 50%². To sta tožnici dokazali, saj je izvedenec dopustil možnost, da je lahko prišlo do zastoja srca zaradi udarca dela stroja v zavarovančevo telo v bližini srca, kar je imelo za posledico refleksni zastoj srca. Zavarovanec je bil najden za traktorjem, ujet in stisnjen ob vitel, kar po vsebini ustreza pojmu nezgode v smislu zavarovalnih pogojev. To dejstvo potrjuje ta zapisnik o ogledu PP X. in obdukcijski zapisnik, v katerem je popis poškodb. Izvedenec je bil v objektivni trditveni stiski in je verjetnost nezgode ali naravne smrti razmejil na polovico. Za takšno delitev vzrokov ni navedel strokovnih podlag. Sodišče bi moralo upoštevati življenjsko logična dejstva, posebej glede na potek škodnega dogodka, ko je stroj stisnil zavarovanca in mu povzročil odrgnine v predelu leve prsne bradavice, torej ravno v predelu srca, odrgnine na desni bočni strani prsnega koša s krvavo prežetostjo in raztrganino jetrnega režnja, kar vse kaže na močne sile, ki so delovale na telo zavarovanca, ki je bil v času škodnega dogodka sam in se ni mogel rešiti. Preveliko naključje bi bilo, če bi pokojnik umrl naravne smrti zaradi zastoja srca ravno takrat, ko ga je stisnil traktorski vitel.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na prepričljivi dokazni oceni relevantnih dejstev, pri čemer je sodišče sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana, katerih dejstev pa na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti, zato je sklepalo o njih na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

5Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti vzroka smrti zavarovanca, zato je to dejstvo ugotovilo na podlagi dokaznega bremena. Navedeni dokazni mehanizem je uporabilo, ker je zašlo v dokazno stisko, ob tem, da dejstva in dokazi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, potrjujejo večjo verjetnost, da je zavarovanec umrl naravne smrti. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče zmotno porazdelilo dokazno breme, saj dokazno breme določa materialno pravo, ki ga je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo, ob upoštevanju sodne prakse, ki velja za konkretni primer. Dokazno breme je bilo na tožnicah, ki bi morali z mejnim pragom zadostne verjetnosti, ki presega 50 %, dokazati vzročno zvezo med nezgodo in smrtjo zavarovanca in sicer, da je do smrti zavarovanca prišlo zaradi refleksnega zastoja srca oziroma zaradi delovanja vitla, ki je pri tožniku povzročil refleksni zastoj srca ali druge telesne poškodbe, zaradi katerih je zavarovanec umrl. Teh dejstev tožnici nista dokazali z zadostno stopnjo verjetnosti. Nasprotno pa je toženka dokazala vsaj s stopnjo verjetnosti (50 %), po mnenju pritožbenega sodišča pa glede na mnenje izvedenca in listine tudi z mejnim pragom zadostne verjetnosti, da je zavarovanec umrl naravne smrti zaradi zastoja srca. Takšno je stališče sodne prakse in pravne teorije³. Mejni prag zadostne verjetnosti je tisti, ki presega petdeset odstotkov. Tožnici tega dokaznega bremena nista zmogli, čeprav nista bili dolžni dokazati, da ni obstajal noben drug vzrok, ki bi lahko povzročil smrt zavarovanca. Prav obstoj drugega vzroka smrti zavarovanca, ki izključuje obstoj zavarovalnega primera, pa je uspela dokazati toženka z mejnim pragom zadostne verjetnosti, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnici dokaznemu standardu zadostne verjetnosti glede vzročne zveze med nezgodo in smrtjo zavarovanca nista zadostili, zato je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

6Pritožba pravilno navaja, da pri odškodninskih sporih ne velja dokazni standard prepričanja, ampak mejni prag zadostne verjetnosti, kar pa je upoštevalo pri odločitvi sodišče prve stopnje. Na tožnicah ni bilo dokazno breme, da dokažeta negativna dejstva, kar običajno povzroči dokazno stisko pri tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, zato se v teh primerih dokazovanje tudi olajšuje na način, da se posamezno dejstvo lahko dokazuje tudi z indici⁴. Drugačna pravila glede dokaznega bremena veljajo tudi v odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja. Zdravstvena ustanova, ki ima odločilne dokaze (zdravstveno dokumentacijo) in strokovno znanje, ki ga pacient kot oškodovanec nima, postavlja oškodovanca v podrejen položaj, zato je na zdravstveni ustanovi dokazno breme, da dokaže vsebino pravnega standarda vestnega zdravljenja, torej da je ravnala v skladu s pravili stroke (torej da ni ravnala protipravno) in da med njenim ravnanjem in škodo ni vzročne zveze. V konkretnem primeru tožnici nista bili v takšnem položaju. V pravdi sta se kot relevantna izkazala dva vzroka, zaradi katerih je lahko prišlo do smrti zavarovanca. Izvedenec je opisno navedel razloge, zaradi katerih je ugotovil, da je bolj verjetno, da je smrt zavarovanca nastopila zaradi naravnega vzroka, zato tudi ni bilo potrebe, da je izvedenec v procentih navajal možnost vzroka smrti zavarovanca. Navajanje procentov je le po nepotrebnem zameglilo odločilne ugotovitve izvedenca, na podlagi katerih je sklepal, da je večja verjetnost, da je do smrti zavarovanca prišlo zaradi naravnega zastoja srca in da je manjša možnost, da je prišlo do refleksnega zastoja srca.

7V sklepu VSL I Cp 1213/2016 je upoštevana novejša teorija in praksa Vrhovnega sodišča RS, ki je odstopila od dokaznega standarda prepričanja ali standarda onkraj razumnega dvoma v skladu z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki velja za posebne primere⁵, ko se stranka znajde v dokazni stiski. Tožnicama ni bilo naloženo takšno nepremagljivo dokazno breme, zaradi česa bi bili ogroženi njuni pravici do sodnega varstva. V zadevi II Cp 1594/2016 pa je Višje sodišče v Ljubljani pojasnilo, da je mejni prag zadostne verjetnosti tisti, ki presega 50 %, kar je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki ga je upoštevalo pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnic.

8Iz poročila PP X. izhaja, da je pokojni 9. 6. 2014 na zadnji del traktorja priklapljal vitel za vleko hlodov, da se je pokojni pri tem očitno sklonil nad del za vitlom, ki je bil na zadnjemu delu traktorja, z namenom, da priklopi še kardanski zglob, pri čemer se je vitel dvignil in pokojnika stisnil ob železni drog kabine traktorja, in da je bil pokojni najden v sedečem položaju za traktorjem in z vitlom pritisnjen ob spodnji drog kabine traktorja. Če bi se upoštevalo le navedeno poročilo, bi tožnici z mejnim pragom zadostne verjetnosti dokazali vzročno zvezo med nezgodo in smrtjo zavarovanca, torej da je smrt zavarovanca posledica nesreče. Ob upoštevanju drugih dokazov pa se izkaže, da verjetnost, da je smrt zavarovanca posledica nezgode, ne presega 50 % oziroma ob upoštevanju drugih dokazov se celo izkaže, da je večja verjetnost, da je do smrti zavarovanca prišlo zaradi maligne motnje srčnega ritma in ne zaradi nesreče ali refleksnega zastoja srca. To dejstvo potrjuje obdukcijski zapisnik, iz katerega sicer izhaja, enako kot iz policijskega poročila, da je bil pokojnik najden za sedežem na kardanskem zglobu, kjer je bil ukleščen v polsedečem položaju, vendar brez „evidentne poškodbe“ in da zato ni „evidentno“, ali je šlo za nezgodo ali morebiti za nenadno naravno smrt. V obdukcijskem zapisniku so navedeni določeni zunanji znaki poškodb, ki jih navaja ta pritožba in sodišče prve stopnje⁶, hkrati pa tudi, da so stene drobnih arterij blago do zmerno zadebeljene, da ima arterija vozla zmerno aterosklerotično zadebeljeno intimo in medijo, da je svetlina ožja za 75 – 80 % ter da je ob arteriji zmerno pomnoženo maščobno tkivo, ki ponekod odriva prevodna vlakna. Obducent ugotavlja, da na podlagi izvida obdukcije vzroka smrti z gotovostjo ne more navesti, da pa je smrt najverjetneje nastopila kot posledica maligne motnje srčnega ritma, do katerega je prišlo iz neznanega razloga, da pa tudi dopušča možnost, da je bila motnja srčnega ritma refleksno povzročena z udarcem stroja v ledveni predel, ob katerem je sicer prišlo do manjše poškodbe jeter in da pri pregledu trupa ni ugotovil poškodb, ki bi same po sebi povzročile oziroma pojasnile nastop smrti⁷. Tudi izvedenec je v izvedenskem mnenju pojasnil⁸, da je bil neposredni vzrok smrti zavarovanca najverjetneje odpoved srca, kot posledica maligne motnje srčnega ritma, do katerega je prišlo zaradi razraščanja vezivnega (manjvrednega) tkiva medmišične vitre in posledične prevodne motnje. Pojasnil pa je tudi, da dopušča možnost, da je poškodba posledica nenadnega udarca dela stroja, ki je imela za posledico refleksni zastoj srca. Izvedenec je potrdil, da obstajajo tudi podplutbe in odrgnine, ki bi bile lahko vzrok za nastop refleksne smrti zavarovanca, vendar pa iz izvedenskega mnenja, dopolnitve mnenja in zaslišanja izvedenca izhaja, da izvedenec meni, da je večja verjetnost, da je pokojni umrl zaradi sprememb, ki jih je imel na srcu, in ne zaradi zunanjega vzroka.

9Sodišče je podrobno predstavilo dejstva, ki potrjujejo navedeno tezo, da je do smrti zavarovanca najverjetneje prišlo zaradi spremembe na srcu in da je refleksna smrt manj verjetna. Izvedenec je navedel statistične podatke, ki kažejo na majhen procent refleksnih srčnih smrti, ki sicer ni odločilen podatek, ki bi potrjeval, da smrt zavarovanca ni posledica refleksnega zastoja srca. Izvedenec je pojasnil, da za refleksno smrt morajo obstajati dokazi, torej spremembe na truplu blizu srca, kot so to lahko odrgnine ali podplutbe ali oboje, v konkretnem primeru pa je šlo za hudo utesnitev drobnih žil, ki napajajo srce s posledičnim manjvrednim vezivnim tkivom medmišične vitre v bližini Hissovega snopa, ki je odgovoren za prevodnost impulzov za srce. Te spremembe povzročijo nastop smrti kot nenadno srčno smrt in je prvi znanilec obolenja srca. Izvedenec je pojasnil možen potek škodnega dogodka in sicer, da je pri tožniku prišlo do zastoja srca zaradi sprememb na srcu in da je pokojniku zaradi tega lahko postalo slabo in se je posledično naslonil na vzvode ali hidravliko, kar potrjuje razloge, zaradi katerih je bil zavarovanec najden v položaju, kot ga opisuje policijsko poročilo. Vendar izvedenec ni izključil možnosti, da je prišlo do refleksnega zastoja srca, ker so bile ugotovljene tudi posledice udarca na koži v bližini srca, vendar je v nadaljevanju takoj pojasnil, da oteklost možganov in pljuč bolj govori za srčno smrt zaradi posledic bolezni, vendar je dodal, da je težko reči, ker so tudi to lahko posmrtne spremembe. Ob upoštevanju vseh dokazov se tako izkaže, da tožnici nista dokazali z mejnim pragom zadostne verjetnosti, da je do smrti zavarovanca prišlo zaradi refleksnega zastoja srca.

10Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njun predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

¹ Pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cp 1213/2016.
² Pritožba se sklicuje na sklep VSL II Cp 1594/2016.
³ Primerjaj dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 731-732.
⁴ Glej sklep VSRS II Ips 182/2013.
⁵ V citirani zadevi se je ugotavljala prištevnost oporočitelja, ker se je izpodbijala veljavnost oporoke.
⁶ Glej 12. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁷ Glej 12. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in prilogo A10.
⁸ Glej str. 57 spisa.