VSL Sodba I Cp 444/2018

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. in III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek še v preostanku, tj. da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 33.863,67 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih zneskov, kot so navedeni v III. točki izreka izpodbijane sodbe,

- v V. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.269,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.887,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (tč. I izreka), nato je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 34.911,07 EUR, skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov med 1. 5. 2011 in 1. 9. 2017 (tč. II izreka) in je po medsebojnem pobotanju s toženkino judikatno terjatvijo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo v plačilo 33.863,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov med 1. 8. 2011 in 1. 9. 2017 (tč. III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. IV izreka) in toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (tč. V izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe v II. in III. točki izreka in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj ga razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno napačno. Toženka v tej hiši živi in se v svojem domu obnaša tako, kot bi se vsak drug. Tožniku ni onemogočala souporabe hiše. Tožnik ni bil dovolj aktiven, saj je prišel zgolj trikrat. Ko se je oglasil pri hiši, je ni predhodno obvestil, niti se ni najavil, potrkal oz. pozvonil. Ker je stanovanjska hiša njen dom, se zgodi, da v garažnih vratih pušča svoje ključe, kar pa še ne pomeni, da tožniku onemogoča souporabo hiše. Pisni izjavi prič sta neverodostojni, ker ju nista napisali sami ter sta formalno pomanjkljivi, glede na to, da nista predloženi kopiji njunih osebnih dokumentov, kot to določa 236.a člen ZPP. Tožnik je želel s predloženima izjavama zgolj izboljšati svoj položaj v pravdi. Imela sta ustni dogovor, da mora tožnik toženko poklicati, preden se oglasi. V vsakem primeru pa toženki tudi ne bi bilo treba zatrjevati ustnega dogovora. Nepravilen je zaključek glede psov, ki naj bi tožencu onemogočala uporabo stanovanjske hiše. Gre za argentinski dogi, ki sta družinski članici toženke in prebivata v pesjaku, v garaži pa se nahajata le izjemoma, z njima pa se zelo rada igra toženkina hči. Tožnik v tožbi trdi, da se je s psoma seznanil šele, ko je to zahtevala izvedenka, kar je bilo novembra 2012, torej pred datumi, ko je tožnik skušal vstopiti v hišo. Glede na to, da sta v pesjaku, je neutemeljen zaključek sodišča, da je že zgolj njuna prisotnost za tožnika neprijetna. Toženka tožniku ne onemogoča souporabe hiše. Za vstop v hišo zadostuje ključ od garažnih vrat. Toženka in njena hči imata zgolj vsaka po en ključ vhodnih vratih. Dodatnega izvoda ključa toženka ne more izdelati, namestitev nove ključavnice pa bi bila povezana z dodatnimi stroški, ki jih toženka ni dolžna kriti. Ker je mogoče vstopati v hišo tudi preko garažnih vrat, ni potrebe po tem, da bi tožnik vstopal prek toženkine parcele. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sama s seboj v nasprotju. Sodišče najprej zaključi, da se do (ne)obstoja najema ne bo opredeljevalo, nato pa presodi, da že morebitno oddajanje kaže na to, da je toženka tožnika s tem omejevala. Toženka poudarja, da hiše ne oddaja v najem. To niti ni mogoče, ker gre zgolj za enostanovanjsko hišo z neizdelano mansardo.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe pravnomočna. Gre za zavrnjeni zahtevek glede uporabnine, ki ni zajeta v III. točki izreka.

6Pravdni stranki sta polovični solastnici nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo v L. Tožnik je polovični solastniški delež kupil na prisilni javni dražbi leta 2008. Trdi, da mu toženka preprečuje souporabo navedene nepremičnine, in zato od nje zahteva plačilo uporabnine za čas od 22. 4. 2011 do avgusta 2017, in sicer za mesec april 2011 v znesku 200 EUR in nato v zneskih po 750 EUR mesečno, kar skupaj znese 57.200 EUR.¹

7Iz izpodbijane sodbe izhaja, da:

- je predmet solastninskega razmerja stanovanjska hiša na V. v L. na naslovu Z. (parc. št. ..., k. o. ...), ki ima tri etaže z neto površino pritličja 95,29 m², nadstropja 91.2 m² in mansarde 68,92 m² s pripadajočim zemljiščem,

- da so stanovanjsko funkcionalni prostori v pritličju in nadstropju, medtem ko je mansarda neizdelana,

- da je tožnik junija 2013 sprožil obravnavano pravdo, v kateri zahteva plačilo uporabnine za obdobje od aprila 2011 dalje,

- da je tožnik toženko 22. 4. 2011 pisno pozval, naj mu izroči ključe, in da mu jih je toženka 12. 5. 2012 izročila,

- da se je tožnik s spremljevalcem 19. 5. 2011 oglasil pri stanovanjski hiši in vanjo ni vstopil, ker ni bilo cilindričnega vložka v ključavnici oz. je bil v garažnih vratih na notranji strani toženkin ključ,

- da je tožnik 2. 11. 2011 toženko pisno pozval, naj mu izroči vse ključe za nemoten dostop do hiše in mu brez ovir v roku 3 dni omogoči izključno uporabo prve etaže stanovanjske hiše, sicer bo terjal uporabnino v znesku 750 EUR mesečno,

- da mu je toženka 22. 11. 2011 pisno odgovorila in zavrnila njegove "enostranske, pretirane in neutemeljene zahteve" ter predlagala sklenitev dogovora,

- da je tožnik 21. 12. 2011 in 23. 12. 2011 ponovno in neuspešno skušal vstopiti v hišo, ker je bil na notranji strani ključavnice garažnih vrat toženkin ključ, zato s svojim ključem vrat ni uspel odkleniti,

- da se je tožnik bal dveh toženkinih psov pasme argentinska doga, ki sta se občasno nahajala v hiši.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je toženka tožniku s tem, ko mu ni izročila (vseh) ključev vrat v vetrolovu oz. je svoje ključe v garažnih vratih puščala v ključavnici z notranje strani, v posledici pa jih ni bilo mogoče odkleniti z zunanje strani, in je v garaži in bližini puščala družinska psa, pasme argentinska doga, ki se ju je tožnik upravičeno bal, aktivno onemogočala (so)uporabo stanovanjske hiše, ki je v solasti pravdnih strank.

9Pritožbeni očitek glede pomanjkljivosti v pisnih izjavah prič V. Z. in J. G. ni upošteven (286.b člen ZPP). Zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka bi morala toženka uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Glede na to, da je tožnik izjave predložil že v tožbi, bi morala toženka morebitne pomanjkljivosti pisnih izjav prič uveljavljati najpozneje v odgovoru na tožbo. V pritožbi tudi ni navedla razlogov, zakaj kršitve brez svoje krivde ni uveljavljala pravočasno, niti ni navedla, kako bi zatrjevana relativna bistvena kršitev postopka vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

10Utemeljen je očitek zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovljena dejstva namreč ne dajejo podlage za sklep, da so podane predpostavke verzijskega zahtevka. Podlaga zahtevka je v 198. členu OZ v povezavi s splošno določbo 190. člena OZ o neupravičeni obogatitvi. Po teh določbah ima imetnik stvari, ki jo je nekdo brez pravnega temelja uporabil v svojo korist, pravico zahtevati od te osebe, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. V razmerju med solastnikoma je pri presoji, ali je toženec uporabil stvar brez pravnega temelja, treba upoštevati, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ).

11Za odločitev v obravnavani zadevi je odločilno, kakšna je narava in pomen solastninske skupnosti za njene udeležence. Slednja je namreč tista, ki opredeljuje (dopusten) okvir njunih ravnanj, torej tudi tistih, s katerimi se lahko ena izmed njiju okoristi na račun druge brez pravne podlage. Solastnina je v svojem bistvu lastninsko razmerje med dvema ali več osebami, ki obstaja v razmerju do predmeta stvarne pravice, tj. konkretne stvari. Ker s v naravi ni razdeljena, se nujno zgodi, da v konkretni življenjski situaciji (posledici) več oseb na nerazdeljeni stvari izvršuje svoj lastniško oblastveni odnos na konkurirajoč način. To lahko privede do položaja, ko solastniki pridejo v svojih pričakovanjih v medsebojna nasprotja. Prav zato ni izhodišče solastninske skupnosti zgolj v sicer nedvomni zakonski določbi, da je solastnik upravičen uporabljati stvar sorazmerno svojemu idealnemu deležu, temveč tudi v tem, da so solastniki v smotru mirnega sobivanja najprej dolžni sprejeti skupen dogovor o (so)uporabi solastne stvari. Dogovori so lahko različni. V kolikor o tem obstaja soglasje, lahko stvar v celoti uporablja tudi zgolj eden izmed solastnikov. Sicer pa lahko npr. vsak izmed solastnikov sam uporablja določen fizičen del stvari (deljena soposest) ali uporabljajo stvar vsi skupaj hkrati oz. zaporedoma (skupna soposest). Drugače povedano, solastniki se morajo o načinu (so)uporabe solastne stvari dogovoriti. Solastnik ni upravičen do premoženjske koristi (uporabnine), ki bi bila posledica njegovega enostranskega pričakovanja oz. kreacije želenega dejanskega stanja.

12Upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča je utemeljen toženkin pritožbeni očitek o zmotnem ovrednotenju na eni strani njenega ravnanja in na drugi strani tožnikovih prizadevanj, da bi dosegel izvrševanje lastninskih upravičenj sorazmerno svojemu solastninskemu deležu.²

13V obravnavani zadevi je tožnik vstopil v solastninsko skupnost za toženko. Ni zatrjeval, da bi nasledil določena uporabniška upravičenja svojega pravnega prednika. Z nakupom na prisilni javni dražbi je postal solastnik polovice predmetne nepremičnine, s čimer se je v svojih kvantitativnih solastniških pričakovanjih izenačil s toženko. Ker sta vsak polovična solastnika, eden drugega enostransko ne moreta preglasovati. Njuno solastninsko razmerje je tako eksistencialno odvisno od soglasij, ki jih morata nujno doseči, v kolikor se želita izogniti prenehanju solastninske skupnosti.

14Tožnik je na toženko dne 22. 4. 2011 naslovil pisni poziv, v katerem je zahteval, naj mu, ker je postal solastnik hiše, izroči ključe predmetne nepremičnine in mu omogoči uporabo nepremičnine, ki bo sorazmerna njegovemu deležu. Kaj in koliko je sorazmerno njegovemu deležu v naravi, tožnik ni opredelil, niti ni podal predlogov v smeri dogovora o (so)uporabi solastne stvari. Dne 12. 5. 2011 je toženka tožniku osebno izročila ključe, ki so nesporno omogočali vstop v hišo. Teden dni pozneje je tožnik v prisotnosti priče skušal vstopiti, a mu ni uspelo. Pet mesecev in pol kasneje je toženki poslal nov pisni poziv, v katerem je zahteval, naj mu izroči vse ključe za nemoteno rabo in mu "takoj in brez ovir" omogoči "izključno uporabo prve etaže stanovanjske hiše", ki jo bo uporabljal za "lastne potrebe", s hkratno souporabo skupnih delov in naprav, vse v roku 3 dni, sicer bo zahteval plačilo 750,00 EUR mesečno. Toženka mu je v kratkem času pisno odgovorila, da bo v primeru "nadaljnjega izsiljevanja" tudi sama zahtevala uporabnino za dostop do vhoda v hišo, ki poteka prek njene parcele. Hkrati je pojasnila, da je ob tožnikovem poskusu vstopa ni bilo doma. Sporočila je, da ni vedela, da bo tožnik prišel, in da se ne strinja s tožnikovimi enostranskimi, pretiranimi in neutemeljenimi zahtevami ter njegovim pričakovanjem, da bi se lahko tožnik prosto sprehajal med njenimi stvarmi. Sklicevala se je na tožnikovo stališče, podano v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnine, da delitev nepremičnine v naravi ni mogoča (deljena soposest). Toženka mu je še ponudila, da se o tem dogovorita, dotlej pa mu je bila pripravljena plačevati mesečno najemnino 250,00 EUR, če bosta o tem sklenila najemno pogodbo. Na ta dopis se tožnik ni več odzval. Leto in pol kasneje je vložil obravnavano tožbo.

15Toženkin odziv na tožnikovo zahtevo po uresničitvi solastninskih upravičenj je bil zadosten in ustrezen. Njena odklonitev tožnikovega ultimata glede zahtevane in načrtovane rabe stanovanjske hiše je bila upravičena iz več razlogov. V nepravdnem postopku N 269/2011 je tožnik kot predlagatelj zatrjeval, naj se opravi razdružitev solastnega s prodajo predmetne nepremičnine in razdelitvijo kupnine, v tem postopku pa izhaja iz deljivosti nepremičnine. Gre za nasprotujoča si stališča. Po eni strani je tožnik zahteval izključno uporabo določene hišne etaže, v drugem postopku pa je zatrjeval, da fizična delitev stvari ni mogoča. Ob dejstvu, ki izhaja iz listine, prebrane v dokaznem postopku na tožnikovo pobudo, da se je nepravdni postopek končal s sklepom, da se opravi civilna delitev s prodajo nepremičnine in delitvijo kupnine,³ se pokaže kot utemeljena toženkina navedba, da je bila njegova pisna zahteva že iz tega razloga neutemeljena. Glede na navedeno in glede na to, da je tožnik na novo vstopil v lastninsko razmerje glede sporne nepremičnine in da jo je toženka uporabljala kot svoj dom, je bilo utemeljeno njeno pričakovanje, da se bosta s tožnikom pred pričetkom (so)uporabe nepremičnine dogovorila o načinu njenega izvrševanja. Glede na enaka solastninska deleža in s tem enakovredna solastninska upravičenja tudi ni bila dolžna pristati na tožnikovo zahtevo po izključni uporabi prve etaže. Stališče, da lahko solastnik od drugega solastnika brez ustreznih soglasij enostransko zahteva določen način souporabe, bi bilo v nasprotju z naravo solastninske skupnosti in z omejitvami lastninskih upravičenj, ki so tej imanentna in katerih neogibna posledica je dogovor med soupravičenci.

16Na drugi strani je tožnik sicer zatrjeval, da je skušal stanovanjsko hišo (so)uporabljati, a tega ni izkazal. Ni navedel, kakšna uporaba stanovanjske hiše je sploh mogoča, niti kakšna bi bila ustrezna (so)uporaba glede na enakovrednost njunih solastniških deležev (upravičenj). Na splošno je sicer navajal, da se je skušal s toženko sporazumeti tudi o načinu uporabe predmetne stanovanjske hiše, a je iz predloženih dopisov razvidno le, da je skušal enostransko doseči določen način (so)uporabe predmetne nepremičnine, s katerim se toženka ni strinjala. Tožnik je izrazil zahtevo po lastni (izključni) uporabi prve etaže, za katero se je odločil, da si jo želi izključno posedovati. Ker postavitev enostranske zahteve pa ne predstavlja ustreznega načina za (pre)oblikovanje skupne (so)uporabe predmetne nepremičnine, toženka njegov zahteve ni bila dolžna sprejeti.

17Iz tožnikovih ravnanj je razviden njegov legitimen in zakonit namen, da bi nepremičnino toženki oddajal. Tudi slednja je bila pripravljena v tej smeri skleniti dogovor, a se nista strinjala glede višine najemnine. Za oddajanje predmetne nepremičnine toženki bi bilo potrebno doseči soglasje obeh pravdnih strank. Enako velja, če bi stranki želeli oddati nepremičnino tretjim osebam. Zato ni razumno, da bi bila toženka dolžna zgolj zato, ker je sama solastnica nepremičnine, plačevati najemnino, če za tako uporabo nepremičnine ni podala svojega soglasja. Drugače povedano, toženka ne sme biti prisiljena v posredno "najemno" razmerje z vtoževano uporabnino zgolj zato, ker ni soglašala z načinom (so)uporabe solastne stvari. Drugačno razlogovanje bi privedlo do nevzdržnega zaključka, da bi bilo najemno razmerje toženki vsiljeno. V primeru tretjih oseb bi najemno razmerje lahko preprečila, če svojega soglasja ne bi podala, v lastnem primeru pa bi kljub odsotnosti svojega soglasja bila dolžna plačevati najemnino (uporabnino). Toženka je sicer nakazala, da bi to lahko bilo zanjo sprejemljivo, če bi se stranki o tem dogovorili z najemno pogodbo, do česar pa ni prišlo. Tožnik ni zatrjeval, niti dokazal, da so bile njegove zahteve razumne, toženkina odklonitev pa neupravičena.

18Pravilno je torej pritožbeno stališče, da uskladitev njunih pričakovanj ni vezana na morebitni predhodni dogovor, temveč izhaja iz zakonske narave (njune) solastninske skupnosti. Posledično so utemeljene pritožbene navedbe, da bi moral tožnik svoje obiske s toženko uskladiti (se najaviti, dogovoriti, poklicati, pozvoniti). Tožnik pa je zgolj izvedel tri nenajavljene obiske, ki niso bili v toženkini oblastni sferi. V nasprotnem primeru, če bi bila toženka dolžna pristati na s strani tožnika zahtevan način (so)uporabe, bi bila njena (so)lastninska pravica izvotljena. Drugače povedano, tožnik je upravičen uporabljati svojo solastninsko pravico v sorazmerju s svojim deležem, enako upravičenje pa ima toženka. Uskladitev tožnikove zahteve po deljeni posesti na fizično nedeljivem delu stanovanjske hiše pa se ni realizirala v dogovoru. Za slednje pa toženke ni mogoče obremeniti z visoko uporabnino. Zavrnitev zahteve je njeno avtonomno ravnanje, za katerega ni dolžna nositi negativnih posledic. S toženkinim zakonitim izvrševanjem (tudi) svoje (so)posesti tako ni mogoče utemeljiti plačila uporabnine. Tako tožnik kot toženka pri izvrševanju svojih upravičenj ne moreta biti odvisna od zunanjih faktorjev, na katere sama nimata (nikakršnega) oblastvenega vpliva. Zato je treba razumeti tako pričakovanje tožnika po prostem vstopu v stanovanjsko hišo, kot tudi toženkino pričakovanje, da tujcem ne dovoli nenapovedano vstopati in hoditi med njenimi osebnimi stvarmi. Gre za različna zorna kota po vsebini enake lastninske pravice. S tega vidika tako ni odločilno, ali je bil toženkin ključ v treh primerih v garažnih vratih ali ne, saj je slednje njeno (legitimno) (so)lastniško upravičenje, enako kot je tožnikovo, da želi v hišo kadarkoli vstopiti. Izkaže se, da so nasprotujoča si ravnanja pravdnih strank zgolj posledica odsotnosti temelja, to je dogovora o načinu uporabe solastne stvari.

19Pritožnica tudi utemeljeno uveljavlja, da ni dolžna trpeti stroškov, ki so vezani na izdelavo dodatnih ključev oz. ključavnic, tožnik pa niti ni trdil, da je pripravljen to storiti na svoje stroške. Dejstvo, da toženka ne poseduje dodatnih replik določenih ključev/ključavnic, tako ne more bremeniti nje, temveč je to strošek tožnika, tako da ji to dejstvo ne gre v breme. Glede na to, da tožnik utemeljuje plačilo uporabnine s trditvijo, da mu toženka preprečuje (so)uporabo nepremičnine, pa ni pomembno (kot je ugotovljeno že v izpodbijani sodbi), ali jo toženka oddaja v najem.

20Okoliščine, ki bi nudila podlago za drugačen zaključek, ne predstavlja niti ugotovitev v sodbi, da se je tožnik bal toženkinih psov. Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da tožnik te trditve ni dokazal. Na eni strani je trdil, da sta bila psa, ki se ju boji, prisotna vsakič, ko je prišel do stanovanjske hiše,⁴ na drugi strani pa je sam navedel, da je "za obstoj teh popadljivih psov izvedel šele", ko je sodna izvedenka K. F. obiskala nepremičnino,⁵ kar se je zgodilo 28. 11. 2012, torej slabo leto po zadnjem zatrjevanem tožnikovem obisku predmetne nepremičnine. Tudi to dejstvo tako ne more utemeljevati zaključka, da je toženka tožniku preprečevala souporabo nepremičnine.

21Navedeno utemeljuje sklep, da iz ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi ne izhaja, da je toženka tožniku preprečevala souporabo nepremičnine v obsegu njegovih solastninskih upravičenj.

22Pravdni stranki niti v pritožbi niti v odgovoru na pritožbo ne uveljavljata kršitev, povezanih z neizvedbo dokazov. Tožnik v odgovoru na pritožbo sicer utemeljuje zavrnitev pritožbe z dejstvi, ki nimajo podlage v ugotovitvah izpodbijane sodbe. Ker ne uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi bilo izvedlo vseh dokazov, te navedbe ne dajejo podlage za dopolnitev dokaznega postopka bodisi v pritožbenem postopku bodisi v postopku pred sodiščem prve stopnje.

23Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava utemeljen je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) spremenilo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (4. in 5. alineja 358. člena ZPP). Glede na neutemeljenost tožbenega zahtevka ni več podlage za procesno pobotanje s toženkino judikatno terjatvijo.

24Taka odločitev je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka v V. točki izreka. Ker tožnik v pravdi ni uspel, je dolžan toženki povrniti pravdne stroške, ki po neizpodbijani ugotovitvi v sodbi sodišča prve stopnje znašajo 2.269,20 EUR (2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).

25Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške tega postopka, sam pa kriti svoje. Pritožbeno sodišče je toženkine priglašene stroške odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Priznalo je 865,60 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 in materialne stroške v višini 20 EUR po tar. št. 6002, kar skupaj znese 885,60 EUR, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 pa 1.080,43 EUR. Temu je treba prišteti še znesek sodne takse za pritožbo v višini 807,00 EUR, kar skupaj znese 1.887,43 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Iz listin v spisu, ki jih je predložil tožnik in ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, izhaja, da je tožnik predhodno že zahteval plačilo uporabnine za obdobje od junija 2008 dalje in da je bil zahtevek s sodbo z dne 22. 3. 2011 zavrnjen.
² Izvedeni dokazni postopek temelji na listinskih dokazih. Pravdni strani sta ste v povezavi z 279.a členom ZPP smiselno odpovedali svojemu zaslišanju in zaslišanju predlaganih prič ter izvedbi ostalih dokazov.
³ Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 269/2011 z dne 26. 4. 2013.
⁴ Tožnikova pripravljalna vloga, vložena dne 26. 9. 2014, str. 3: "(...) kot ga je prejel tožnik dne 12. 5. 2011, (...) tega dne iz garaže slišala tudi pasje renčanje in lajež“, ali pa str. 4 iste vloge spodaj: „(...) kar se tiče psov, sta bila psa namreč stalno prisotna vsakič, ko je do stanovanjske hiše prišel tožnik (...)"
⁵ Tožba, str. 3 spodaj, enako str. 3 tudi: "(...) Ta dva psa, ki torej najmanj od leta 2012 bivata v predmetni stanovanjski hiši (...)"