VSL Sklep I Cp 1213/2018

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se drugemu tožencu prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znakom del stavbe 000 in parc. ... in da naj se pri navedenih nepremičninah odredi zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve.

2Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in samo izda predlagano začasno odredbo, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je izkazala za verjeten obstoj terjatve do tožene stranke in okoliščine, v katerih so toženci prenašali premoženje z namenom, da tožnica ne bi mogla poseči po premoženju prve toženke. Tožnica je v predlogu tudi navedla, da je edina možnost za poplačilo njenih terjatev do družbe A., d.o.o. in prve toženke ta, da se razveljavi njeno pravno dejanje, s katerim so bile prenesene sporne nepremičnine na drugega toženca ter da se pritožnica poplača iz kupnine od prodaje teh nepremičnin. Povsem logično je, da bo nekdo, ki je v preteklosti že pripomogel k oškodovanju upnice, to sposoben storiti še enkrat. Če bo drugi toženec odtujil obravnavano premoženje, bo tožnica ostala brez predmeta izvršbe in se kot upnica ne bo mogla poplačati. Neresen je argument sodišča, da je odtujitev nepremičnin izključena zaradi vknjižene pravice prepovedi odtujitve in obremenitve v korist prve toženke in četrtega toženca. Pravico prepovedi odtujitve in obremenitve se lahko iz zemljiške knjige izbriše na podlagi soglasja upravičenih strank, torej strank, ki so že enkrat aktivno pripomogle k odtujitvi obravnavanih nepremičnin, drugi toženec pa z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno tudi ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici.

3Pritožba je utemeljena

4Tožeča stranka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe skupaj s paulijansko tožbo z zahtevkom, da je izročilna pogodba, ki so jo sklenili toženci, s katero je prva toženka kot izročevalka obravnavanih nepremičnin te izročila drugemu tožencu, brez pravnega učinka do tožnice do višine njenih terjatev v skupni višini 106.735,59 EUR in da je drugi toženec dolžan dopustiti izvršbo tožnice na izročenih nepremičninah do višine omenjenih terjatev. Tožeča stranka torej zoper toženo stranko uveljavlja nedenarno terjatev. Hkrati zahteva njeno zavarovanje z začasno odredbo. Po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg obstoja terjatve pa mora biti za izdajo začasne odredbe izpolnjen še en pogoj, ki je vzrok za to, da je začasna odredba v konkretnem primeru potrebna. ZIZ jih našteva taksativno, vendar alternativno. Predlagatelj mora za uspeh s predlogom za izdajo začasne odredbe izkazati verjeten obstoj ene izmed naslednjih predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena,

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5Tožeča stranka je zatrjevala obstoj prvega pogoja. Navedla je, da njeno terjatev ogroža nevarnost, da zaradi odtujitve ali obremenitve nepremičnin tekom tega pravdnega postopka, sodbe ne bo več mogoče izvršiti, s tem pa bi ji nastala nenadomestljiva škoda, saj ne bo mogla doseči poplačila svojih terjatev po kreditnih pogodbah.

6Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje že zgolj obstoj nevarnosti, ne glede na to, ali ta izvira s strani dolžnika, tretjega ali višje sile, torej ne glede na to, kaj jo je povzročilo.¹

7Za zavarovanje nedenarne terjatve torej ni potreben pogoj subjektivne nevarnostni oziroma dolžnikovega ogrožanja izvršbe z razpolaganjem s svojim premoženjem. Zadošča izkaz obstoja objektivne nevarnosti. Čeprav zakon torej ne zahteva izkazanosti vira nevarnosti, mora upnik zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Ne zadošča zgolj možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.² To bi namreč pomenilo, da bi bilo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve mogoče in treba izdati vselej, ko je med strankama spor glede lastninske pravice na nepremičnini, ne da bi sodišče presojalo potencialno ogroženost upnikove terjatve v prihodnjosti.³

8Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka zatrjevane nevarnosti ni v ničemer konkretizirala. To pa ne drži. Tožeča stranka se je v predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti sklicevala na tožbene trditve, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi povzelo. Iz njih izhaja:

- da ima tožnica do prve toženke pravnomočno ugotovljene terjatve v skupni višini 106.735,59 EUR,

- da izvršba zoper njo ni bila mogoča, saj nima nobenega vrednejšega premoženja,

- da je prva toženka z izročilno pogodbo dne 13. 1. 2017 izročila drugemu tožencu, svojemu sinu, obravnavane nepremičnine, ki so po podatkih GURS ocenjene na 109.451,00 EUR.

Tožnica je v tožbi še navedla, da je prva toženka razpolagala z navedenimi nepremičninami v izogib neplačilu dolga do tožnice in da je drugi toženec, v čigar korist je bilo navedeno pravno dejanje storjeno, vedel da prva toženka s tem škoduje tožnici (256. člen Obligacijskega zakonika). Na podlagi takšnega ravnanja prve toženke in drugega toženca obstaja objektivna nevarnost, da bo drugi toženec obravnavane nepremičnine odsvojil dobroverni osebi, s čimer bo izvršba tožničine terjatve neuspešna. Glede na navedeno torej ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana nevarnost obrezuspešenja izvršbe. Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je pri navedenih nepremičninah vknjižena prepoved odtujitve v korist prve toženke in njenega moža (četrtega toženca). Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je verjetno, da je nekdo, ki je s sklenitvijo posla v škodo upnikov že pripomogel k oškodovanju tožnice, sposoben to storiti še enkrat in da prepoved odtujitve nepremičnin v korist tožničine dolžnice (prve toženke) za takšno ravnanje ne more predstavljati resne ovire glede na to, da gre za pravico prve toženke, ki se ji lahko kadarkoli odpove oziroma predlaga njen izbris iz zemljiške knjige.

9Glede na navedeno je pritožba tožnice utemeljena. Ker prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo predpostavke verjetnosti izkazane terjatve, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

¹ Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, str. 38.
² Prav tam str. 38.
³ Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2325/2017.