VSL Sodba II Cp 20/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo neveljavnost petih vknjižb hipotek in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (I. in II. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo 4.913,80 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na določbo prvega odstavka 243 člena Zakon a o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Vseh pet hipotek je bilo v korist toženca vpisanih na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, ki niso bile nikdar razveljavljene ali spremenjene. Upoštevaje učinke pravnomočnosti veljajo in štejejo za pravilne. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so ti sklepi v nasprotju z materialnim pravom. S tem, ko je prvostopno sodišče razveljavilo prisilne hipoteke, je neupravičeno odvzelo veljavo oziroma učinke pravnomočnim sodnim odločbam. Poudarja, da z izbrisno tožbo v nobenem primeru ni moč uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali ustrezno spremenjena. Zmotna je ocena prvega sodišča, da je bila vknjižba spornih hipotek materialnopravno neveljavna že v trenutku njihove vknjižbe. Ta je temeljila na pravnomočnih sodnih odločbah. Judikatne vknjižbe postanejo neveljavne šele po začetku njihovega učinkovanja, izbrisna tožba v teh primerih pa je dopustna zgolj ob predhodni razveljavitvi ali spremembi sodne odločbe. Prav iz tega razloga zakon predvideva možnost razveljavitve vknjižbe, dovoljene na podlagi pravnomočne ali končne odločbe. Edino dopustno pravno sredstvo nosilca pričakovane lastninske pravice ostaja ugovor tretjega oziroma izločitvena pravda. Dejstvo, da tožnik ni sodeloval v postopkih izvršbe in zavarovanja, ki so tekli med tožencem in družbo A. d. d., ne pomeni, da sodne odločbe, izdane v teh postopkih, ne posegajo v tožnikova stvarnopravna upravičenja. Gre za vprašanje tožnikove (ne)skrbnosti. Tožnik ni ravnal skrbno in je po vzpostavitvi etažne lastnine v letu 2007 opustil zakonsko dolžnost vpisa v zemljiško knjigo. Pritožnik opozarja na protislovnost obrazložitve izpodbijane sodbe, ker je sodišče prve stopnje sámo ugotovilo, da v trenutku toženčeve pridobitve prisilnih hipotek tožnik ni imel v posesti originala overjenega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Razlogi izpodbijane sodbe si smiselno nasprotujejo, kar predstavlja absolutno bistveno procesno kršitev. Neposedovanje listine, primerne za vpis v zemljiško knjigo, je povsem izenačeno z neobstojem listine ali z izostankom ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Pričakovana lastninska pravica je varovana le v primeru razpolaganja s perfektnimi listinami. Tožnik je razpolagal samo s kopijo neoverjene soinvestitorske pogodbe in v postopku za vzpostavitev listine dejanske overitve pravnega posla – zemljiškoknjižnega dovolila na pogodbi – sploh ni mogel prepričljivo izkazati. Uspešen postopek vzpostavitve listine ne potrjuje, da je bila soinvestitorska pogodba dejansko kdaj overjena. Pritožnik oporeka stališču prvega sodišča, da pravnomočnost sklepa o vzpostavitvi listine vzpostavlja domnevo obstoja listine že od njene sklenitve dalje. Ni dopustno enačiti vzpostavitve listine z njenim dejanskim obstojem v preteklosti. Pravni učinek je vzpostavljeni listini pripisati zgolj za naprej. Tožnik v letu 2011 ni razpolagal s popolno verigo pogodb, zato mu ni moč priznati pričakovane lastninske pravice. V zvezi z ugotovitvijo o priposestvovanju je sodišče kršilo določbe ZPP o prekluziji. Tovrstne navedbe je tožnik podal po zaključku prvega naroka in so presegale odgovor na toženčeve navedbe. Tožnik ni bil dobroverni lastniški posestnik, saj je vedel, da ne razpolaga z vsemi listinami, primernimi za vpis v zemljiško knjigo.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, temelji na naslednjih ugotovitvah:

- nepremičnina z ID znakom 000, v naravi poslovni prostor v stavbi na naslovu ..., je bila prvotno v lasti investitorja A. d. d., ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik vse do 31. 3. 2011;

- A. d. d. je nepremičnino na podlagi soinvestitorske pogodbe št. 000/86-05/1 z dne 4. 10. 1986 preneslo na družbo B.;

- univerzalna pravna naslednica pridobitelja iz prejšnje alineje C. d. d. je s pogodbo o prodaji poslovnih prostorov z dne 21. 10. 1999 nepremičnino prenesla na družbo D. d. o. o.;

- družba D. d. o. o. je s prodajno pogodbo SV 909/01 z dne 19. 6. 2011 nepremičnino prenesla na tožnika;

- Okrajno sodišče v Ljubljani je v sklepu Dn 234294/2014 z dne 13. 11. 2014 sklenilo, da se vzpostavi soinvestitorska pogodba in da se glede na izkazanost popolne verige pogodb pri nepremičnini dovoli vknjižba lastninske pravice v korist tožnika;

- toženec ima na nepremičnini pet prisilnih hipotek za zavarovanje terjatve v višini 111.358,51 EUR, z začetkom učinkovanja 11. 3. 2011.

6Izpodbijana sodba zavzema stališče, da sklep sodišča o vzpostavitvi listine z dne 13. 11. 2014 učinkuje ex tunc. To pomeni, da je ponovno vzpostavljena listina obstajala že od dneva, ko je bila prvotno sklenjena. Čeprav tožnik na dan toženčeve pridobitve prisilnih hipotek še ni razpolagal z ustrezno soinvestitorsko pogodbo in je bila ta vzpostavljena šele s kasnejšim sklepom sodišča, je glede na prej pojasnjeno treba šteti, da je že obstajala celotna veriga zavezovalnih in razpolaganih pravnih poslov od zemljiškoknjižnega lastnika A. d. d. do tožnika. Tožnik je tako po videnju prvega sodišča v tistem času že imel lastninsko pravico v pričakovanju.

7Gornjemu stališču prvega sodišča v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V skladu z določbo 234. člena ZZK-1 se postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine začne, če predlagatelj postopka verjetno izkaže, da je bilo v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice in da se je ta listina uničila oziroma izgubila ter, če so izpolnjeni drugi pogoji za vknjižbo te pravice v korist predlagatelja postopka. Glede na gramatikalno razlago je bistveno, da je že v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila to ustrezalo pogojem za vknjižbo lastninske pravice. Listina, ki bi obstajala v izvirniku, a ni popolna, ne bi mogla biti predmet vzpostavitve. Predlagatelj pa mora poleg tega tudi z verjetnostjo izkazati, da se je listina uničila ali izgubila. Zato je že na podlagi citirane zakonske določbe imelo prvo sodišče podlago za zapis, da tožnik t. i. soinvestitorske pogodbe ni imel v svoji posesti, ker je bila listina pogrešana oziroma izgubljena. To dejstvo je namreč tožnik dokazal v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine.

8Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je namenjen sodnemu konstitutiranju razpolaganega stvarnopravnega posla, ki je bil nekoč že veljavno sklenjen, stranke pa z listino o tem poslu ne razpolagajo več. Glede na sam smisel in naravo vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvega sodišča o ex tunc učinkovanju sklepa o vzpostavitvi listine. Vzpostavljajo se namreč listine, ki so v preteklosti že obstajale, vendar so uničene oziroma izgubljene. Zato je zmotno razlogovanje pritožbe o nedopustnosti enačenja vzpostavitve listine z njenim dejanskim obstojem v preteklosti. Takšno razlogovanje nasprotuje duhu prej citirane zakonske določbe, ki ureja vzpostavitev zemljiškoknjižne listine. Tako je pravilen zaključek prvega sodišča, da je tožnik na dan pridobitve toženčevih prisilnih hipotek imel lastninsko pravico v pričakovanju, saj kljub zemljiškoknjižnemu postopku za vzpostavitev listine – odločitev sodišča je učinkovala ex tunc – ni potreboval nobene konstitutivne izjave volje zemljiškoknjižnega lastnika.

9Ker je tožnik v času toženčevih pridobitev prisilnih hipotek razpolagal s popolnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, mu je treba priznati položaj varovanega lastnika v pričakovanju. Upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje, zato so pritožbena navajanja v zvezi s tožnikovo skrbnostjo pravno neupoštevna. Irelevantna pa je tudi morebitna dobra vera hipotekarnega upnika oz. njegova (ne)skrbnost. Lastninska pravica nevpisanega pravnoposlovnega pridobitelja nepremičnine ima prednost pred zastavno pravico upnika, ki je pridobljena v postopku izvršbe ali zavarovanja, zato je pritožbena graja, ki jo pritožnik usmerja v institut pričakovane lastninske pravice, neutemeljena.

10Pritožba se zavzema za razlago določbe 243. člena ZZK-1, po kateri z izbrisno tožbo v nobenem primeru ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali ustrezno spremenjena. Temu pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Tretji odstavek 243. člena ZZK-1 ureja primere izpodbijanja vknjižb, ki so postale neveljavne šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj je bila vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga že v samem trenutku vknjižbe oziroma zaznambe, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče. Četudi je bila vknjižba dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, je mogoče v danem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1, ki ureja prej opisano situacijo. Ni utemeljenega razloga, da določba prvega odstavka 243. člena ZZK-1 ne bi urejala tudi spornih vknjižb, ki temeljijo na odločbi državnega organa. Prej citirani tretji odstavek 243. člena ZZK-1 je uporabljiv v primerih, ko je tudi tožnik sodeloval v postopku izdaje odločbe, ki je bila podlaga za sporno vknjižbo. Določba se nanaša le na osebo, na katero se raztezajo subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, ki je podlaga za sporno vknjižbo. Ker tožnik ni bil stranka izvršilnih postopkov oziroma postopkov zavarovanja, določilo 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 za obravnavani primer ni uporabljivo. Marveč je glede na opisane okoliščine treba uporabiti določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1.

11Pritožba zmotno zatrjuje kršitev določb ZPP o prekluziji, ker je sodišče prve stopnje štelo za pravočasne tožnikove navedbe v zvezi s priposestvovanjem. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je tožnik dejstveni in dokazni substrat, ki utemeljuje institut priposestvovanja, podal pravočasno – do konca prvega naroka. Kasnejše sklicevanje tožnika na pravila o priposestvovanju in izrecna navedba materialnopravne podlage pa ni stvar prekluzije, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek tudi ni pojmovno izključeno ugotavljanje pridobitve lastninske pravice na obeh podlagah – pravnoposlovni in originarni. Toženčevo zatrjevanje, da je zanikal prevzem posesti s strani pravnih prednikov tožnika, je zmotno. Kljub ugovorom, da iz soinvestitorske pogodbe ne izhaja, ali je in kdaj je kupec izpolnil pogodbene obveznosti ter prevzel posest, pa to še ne pomeni ustreznega toženčevega zatrjevanja, da tožnik ni izkazal časa prevzema posesti s strani vseh ostalih pravnih prednikov. Tako široko tolmačenje trditvene podlage ne bi bilo dopustno.

12Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

13Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnika pa ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, nosi sam.