UPRS sodba II U 222/2011

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2140-11/2010/15 (121-09) z dne 7. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije odločilo, da se ne ugodi prošnji tožnika, državljana Republike Srbije, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik dne 15. 1. 2010 prošnjo vložil na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSBDD). Po 1. členu omenjenega zakona se državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ, ki je na dan 23. 12. 1990 imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določila Zakona o tujcih, izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v ZUSDDD. Po ugotovitvi ministrstva iz uradne evidence izhaja, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče, zaradi česar bi moral v upravnem postopku dokazati, da od dne 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Iz listin, priloženih prošnji, je razvidno, da je tožnik od izbrisa dalje v Republiki Sloveniji prebival začasno le leta 2006, kjer je imel od 8. 3. 2006 do 8. 5. 2006 prijavljeno začasno prebivališče. Dne 27. 12. 2010 je ministrstvo tožnika pozvalo, da predloži listinska dokazila o dejanskem življenju v Republiki Sloveniji v obdobju od 23. 12. 1990 do danes, pozvalo ga je pa tudi, naj navede vse naslove, na katerih je prebival od tega datuma dalje. V primeru, da ne bi razpolagal z listinskimi dokazili, je bil tožnik pozvan, da navede tri priče, ki bi bile pripravljene pričati o njegovem življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Z dopisom z dne 1. 2. 2001 je ministrstvo tožnika ponovno pozvalo k dopolnitvi vloge. Iz naknadno predložene dokumentacije po ugotovitvi ministrstva ni razvidno tožnikovo dejansko življenje v Republiki Sloveniji v obravnavanem obdobju, razen v letih 2006 in 2010. Z dopisom z dne 18. 2. 2011 je ministrstvo tožnika seznanilo z ugotovitvami v postopku in ga pozvalo, naj v roku 8 dni ministrstvu pisno sporoči morebitna nova dejstva in okoliščine o zadevi, ki bi bile pomembne za odločitev ter navede dokazila. V odgovoru na seznanitev z ugotovitvami pred izdajo odločbe je tožnik navedel, da je prebival v Republiki Sloveniji do leta 1992, v Sloveniji je tudi preživel osamosvojitveno vojno, leta 1992 pa je Slovenijo zapustil, saj je imel namen odpotovati za kratek čas na Kosovo, kjer prebiva njegova družina. Po približno dveh tednih se je želel vrniti v Republiko Slovenijo, a so mu na srbsko-hrvaški meji srbski varnostni organi odvzeli vse dokumente, vključno z osebno izkaznico, ki je bila izdana v Republiki Sloveniji. Navedeno mu je preprečilo vrnitev v Slovenijo, kamor se je sicer želel vrniti. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da Slovenije ni nameraval trajno zapustiti in se tudi ne odreči bivanju v tej državi. Po mnenju ministrstva izjava tožnika z dne 9. 2. 2011, da po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva od leta 1992 pa vse do leta 2006 ni prebival na območju Republike Slovenije (kar je tožnik večkrat poudaril tudi v upravnem postopku, ministrstvu pa tudi ni posredoval listinske dokumentacije, ki bi izkazovala nasprotno), dokazuje, da tožnik ne izpolnjuje osnovnega pogoja po 1. členu ZUSDDD za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, saj v času od leta 1992 do leta 2006 ni prebival v Republiki Sloveniji kar 14 let. Glede na navedeno po presoji ministrstva tožniku dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ni mogoče izdati.

V tožbi tožnik izpodbijani odločitvi nasprotuje ter poudarja, da je ministrstvo o njegovi prošnji odločilo v času, ko je že bila v veljavi novela ZUSDDD-B, ki je začela veljati dne 24. 7. 2010. Kot navaja, je ministrstvo pri odločanju kršilo procesne določbe, nepravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. V postopku je bilo kršeno določilo četrtega odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Organ je namreč postopek vodil tako, kot da je še vedno v veljavi ZUSDDD pred sprejetjem novele ZUSDDD-B. Dopisi, ki jih je ministrstvo poslalo tožniku, so zavajajoči, saj se je v njih ministrstvo sklicevalo zgolj na določbe ZUSDDD, ki so bile v veljavi pred sprejemom novele. Vsebine člena 1.č ZUSDDD organ v pozivih niti ne omenja. Upravni organ se tudi ni izjasnil o tem, ali prosilec glede na svoje navedbe izpolnjuje pogoje po 1.č členu ZUSDDD. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila prošnja tožnika za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnjena iz razloga, ker tožnik po ugotovitvi upravnega organa ni izkazal, da je v času od 23. 12. 1990 dejansko živel v Republiki Sloveniji, kar je po 1. členu ZUSDDD eden od pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ.

Upravni organ je svojo odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da tožnik v relevantnem obdobju v Republiki Sloveniji (z izjemo dveh mesecev v letu 2006) dejansko ni prebival. To je ugotovil na podlagi pisnih dokazil, ki jih je priložil tožnik vlogi ter v njenih kasnejših dopolnitvah na podlagi pisnih pozivov organa, naj predloži dokazila, ki potrjujejo, da je v času od 23. 12. 1990 dejansko živel v Republiki Sloveniji. Upravni organ pred izdajo izpodbijane odločitve ni opravil ustne obravnave (s tožnikom je komuniciral zgolj pisno na podlagi pozivov za dopolnitev vloge), opredelil pa se tudi ni do navedbe tožnika, da se v Republiko Slovenijo po obisku sorodnikov v tujini leta 1992 proti svoji volji ni mogel vrniti zaradi odvzema dokumentov na hrvaško-srbski meji. Zato je bilo dejansko stanje v zadevi po ugotovitvi sodišča nepopolno ugotovljeno. Po 4. alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD se namreč šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost tujca trajala več kot leto dni, če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Tožnik v pisnih pozivih ni bil poučen o vsebini 1.č člena ZUSDDD, uradna oseba organa, ki je vodila postopek, pa ga tudi ni pozvala, naj predloži dokaze, da je bila njegova odsotnost z območja Republike Slovenije upravičena, kar je v nasprotju tako z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) kot tudi z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP), ki upravnim organom nalaga, da pri postopanju in odločanju strankam omogočijo, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, določa pa tudi, da mora uradna oseba stranko poučiti o vsebini materialnega prava, na podlagi katerega lahko stranka v postopku uveljavlja svoje pravice. Naloga organa je, da poskrbi, da nevednost in neukost stranke ni na škodo pravic, ki gredo stranki po zakonu.

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve pravil procesnega prava je sodišče tožbi na podlagi 2., 3. in 4. alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in vrnilo zadevo upravnemu organu v ponoven postopek. Pri odločanju v ponovnem postopku bo moral upravni organ odpraviti procesne pomanjkljivosti, na katere je opozorilo sodišče, in ob uporabi 1.č člena ZUSDDD popolno ugotoviti dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev. Nov upravni akt je v ponovljenem postopku organ na prvi stopnji dolžan izdati v 30 dneh od dneva prejema te sodbe.