UPRS Sodba I U 1120/2017-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z v uvodu navedenim izpodbijanim sklepom odločil, da se zavrne tožničina zahteva za povračilo stroškov pravnega zastopanja v postopku izdaje tam navedenega gradbenega dovoljenja investitorjema A.A. in B.B. (1. točka izreka) in da stroškov postopka izdaje tega sklepa ni (2. točka izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ na zahtevo navedenih investitorjev izdal gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da se je upravni postopek končal v korist investitorjev, ki sta s svojim zahtevkom uspela. Tožnica se s predvideno gradnjo ni strinjala, zato je dolžna v skladu s prvim odstavkom 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kriti svoje stroške.

2Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka), zavrnil tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka) ter odpravil 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (3. točka izreka). Glede 2. točke izreka drugostopenjski organ navaja, da je pritožnica zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, pri čemer za takšno povrnitev v ZUP ni podlage, saj s pritožbo ni uspela.

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je pravno zmotna odločitev toženke, da je tožnica dolžna nositi svoje stroške postopka. V postopku, ki se je začel na zahtevo druge stranke, ima tožnica nedvomno pravico, da dobi povrnjene stroške, ki so ji nastali. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je le varovala svoje pravno varovane interese. Prvi odstavek 114. člena ZUP, na katerega se sklicuje toženka, se nanaša na zahtevek, tožnica pa v predmetnem postopku ni podala svojega zahtevka, pač pa je kot stranka z interesom varovala svoje pravice in interese v postopku, v katerem je zahtevek podal investitor. Sklicuje se na definicijo zahtevka iz SSKJ. S takšnim postopanjem je toženka kršila 14. in 22. člen Ustave RS, ki vključuje tudi prepoved samovolje pri odločanju. Odločitev toženke ni utemeljena s pravnimi argumenti. Poleg tega je odločba toženke nezakonita, ker obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Iz izreka izhaja, da se tožničina pritožba zavrne, s 3. točko izreka pa se odpravlja ena točka izreka, pri čemer ni jasno, ali na predlog ali ex offo. Vse to predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Predlaga ugoditev tožbe in vrnitev zadeve v nov postopek in povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi obrestmi.

4Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6Po prvem odstavku 114. člena ZUP stranski udeleženec v upravnem postopku krije svoje stroške če s svojim zahtevkom ni uspel, če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

7Navedena zakonska določba torej pravico stranskega udeleženca do povračila stroškov (in s tem dolžnost stranke, na zahtevo katere se je postopek začel, do plačila teh stroškov) veže na uspeh v postopku, pri čemer kot merilo tega uspeha izrecno predpisuje „uspeh z zahtevkom“. Za pravilno in zakonito odločitev o tem, ali oziroma v kakšni meri gre stranskemu udeležencu povračilo stroškov postopka, je torej treba jasno in nedvoumno opredeliti, kakšen je bil njegov zahtevek.

8Zahtevek tožnice v obravnavanem upravnem sporu je bil po presoji sodišča jasen: tožnica je vse do izdaje dokončne odločbe nasprotovala zahtevani izdaji gradbenega dovoljenja in njegovo zakonitost izpodbija tudi s tožbo pred naslovnim sodiščem, kar je razvidno iz njegovega vpisnika.

9Glede na navedeno je izpodbijana odločitev, da tožnica, ki kot rečeno, s svojim „zahtevkom“ ni uspela, glede na citirani prvi odstavek 114. člena ZUP, krije svoje stroške postopka, pravilna in na zakonu utemeljena.

10Napačno je stališče tožnice, da stranka, ki je bila v postopek povabljena, krije svoje stroške postopka le, če v postopku, v katerega vstopi, postavi svoj zahtevek v smislu 128. člena ZUP. Stranka, ki jo upravni organ povabi v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, začetega na zahtevo investitorja, in se vabilu odzove ter v upravnem postopku izrazi nasprotovanje nameravani gradnji, smiselno zahteva zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja. ZUP pa niti ne predvideva, da bi v upravnem postopku, začetem na zahtevo ene stranke, stranka z nasprotnim interesom vlagala svoj zahtevek v smislu 128. člena ZUP.

11Sklep toženke je zato pravilen in zakonit, zato ni utemeljena očitana kršitev 14. in 22. člena Ustave. Tudi sicer pa tožnica navedenih očitkov o kršitvah ustavnih pravic konkretno ne utemelji.

12Tožnica v tožbi uveljavlja tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, česar pa ne pojasni oziroma pojasni z nerazumljivimi razlogi. Poleg tega iz tožničinih navedb izhaja, da se nanašajo na odločitev drugostopenjskega organa v delu, s katerim ni bilo odločeno o tožničini pravici ali pravni koristi (1. in 3. točka izreka).

13Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.