VSRS Sodba I Ips 52779/2014

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VII K 52779/2014 z dne 23. 9. 2015 obsojenega S. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem in prvem odstavku 314. člena, v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo II Kp 52779/2014 z dne 29. 6. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, iz razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je v konkretni zadevi podan razlog za izločitev višjih sodnikov XY in ZZ, da je bilo kršeno materialno pravo, ker načrt ni konkretiziran, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije, da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o objektivni in subjektivni komponenti sostorilstva, ter da je bila v obravnavanem primeru nedopustno spremenjena obtožba. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da trditve o pristranskosti višjih sodnikov v zahtevi niso konkretizirane, zato jih ni mogoče preizkusiti, da je neutemeljena trditev zahteve, da v izreku načrt ni konkretiziran, da je bila v obravnavanem primeru sprememba obtožnice dopustna, ker ne povečuje kriminalne količine in teže kaznivega dejanja, dejanje pa še vedno ostaja v okviru istega historičnega dogodka, ter da zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v konkretnem primeru podana kršitev kazenskega zakona, ker v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirano, da je obsojenec načrtoval nevarno dejanje, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi in premoženje velike vrednosti.

6Izpodbijanje sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanju obsojenega S. M. podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem in prvem odstavku 314. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1.

7Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v konkretni zadevi je, da je v sostorilstvu z nevarnim dejanjem in sredstvom z namenom zastraševanja načrtoval nevarno dejanje, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi in premoženje velike vrednosti s tem, da je v neposredni bližini železniške proge, po kateri je vozil vlak z okoli 300 navijači pripravil 7 molotovk in kamne, tako da bi z namenom zastraševanja z odvrženjem kamnov razbil steklo vlaka ali jih odvrgel skozi odprta stekla, nato pa v te odprtine odvrgel prižgane molotovke, poleg tega pa je aktiviral solzivec z močno dražečim učinkom. Do odvrženja molotovk ni prišlo, zaradi prihoda policistov, solzivec pa je povzročil močno draženje dihal občanu A. V.

8V takšnem opisu kaznivega dejanja so po presoji Vrhovnega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, izdelava molotovk in njihova namestitev ob železniško progo ob uri prihoda vlaka, v katerem so bili navijači nasprotnega nogometnega kluba, predstavlja konkreten in v zunanjem svetu zaznavan načrt nevarnega dejanja, pri uresničitvi katerega bi bila ogrožena življenja ljudi – potnikov vlaka in premoženje velike vrednosti. Obsežne trditve zahteve, da v konkretni zadevi „ni enega samega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojenec načrtoval očitano mu kaznivo dejanje“, da sodba temelji na indičnem krogu, ki ni sklenjen, da obsojencu ni dokazano, da je načrtoval izvršitev kaznivega dejanja, da načrt, ki se obsojencu očita, upoštevaje hitrost vožnje vlaka, ni bil izvedljiv, da najdba obsojenčevega DNK profila na steklenici, napolnjeni z bencinom dokazuje zgolj, da je obsojenec iz te steklenice pil pivo, ne pa da jo je uporabil za izdelavo zažigalnega sredstva, ter da predmeti, najdeni pri hišni preiskavi, ne dokazujejo, da je obsojenec karkoli načrtoval, pomenijo, v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

9Vložnik zahteve trdi, da sta višja sodnika XY in ZZ pri odločanju v zadevi II Kp 5357/2010 zavzela stališče, da slovenskim sodiščem ni treba spoštovati prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, s čimer sta neposredno kršila obdolženčeve človekove pravice, zaradi česar je v obravnavani zadevi podan subjektivni razlog za njuno izločitev.

10Obsojenčev zagovornik s temi navedbami smiselno uveljavlja tako imenovani odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki terja izločitev sodnika, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Bistveni razlog zahteve za izločitev sodnikov je v nezadovoljstvu vložnika zahteve z izraženim pravnim stališčem v eni izmed kazenskih zadev, v kateri sta bila sodnika člana pritožbenega senata. To pa v skladu z ustaljeno sodno prakso ni upravičen razlog za izločitev sodnika. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah¹ presodilo, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodnika ali zavzetimi pravnimi mnenji ne more predstavljati odklonitvenega razloga po določbi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

11Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ker je zavrnilo dokazni predlog za rekonstrukcijo načrtovanega kaznivega dejanja. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi (četrti odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje, 7. točka na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča) utemeljeno presodilo, da je navedeni dokazni predlog materialnopravno nerelevanten in neprimeren za dokazovanje theme probandi, ker je iz izvedenskega mnenja izvedenca za preiskavo eksploziv jasno razvidno, da je mogoče pri odvrženju 500 gramske molotovke iz neposredne bližine železniških tirov brez večjih težav zadeti tudi hitro vozeči vlak in s tem ogroziti varnost ljudi in premoženja.

12Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o „objektivni in subjektivni komponenti sostorilstva“. Sodišče prve stopnje je v 16. točki razlogov sodbe navedlo, da je do načrtovanja očitanega kaznivega dejanja prišlo v Parku Tivoli, kjer je med navijači „padla“ ideja, da bodo „nekaj ušpičili“. V 21. točki razlogov sodbe pa je obširno pojasnilo, da sta v obravnavanem primeru obsojena S. M. in A. K. delovala skupaj, saj sta pripravila 7 molotovk in kamne ter aktivirala solzivec z močno dražečim učinkom. Sodišče je pojasnilo, da priprava molotovk in kamenja kaže na objektivni element ter subjektivno odločitev, da navedeno dejanje storita skupaj. To izhaja tudi iz izpovedbe obsojenega A. K. Iz navedenega je mogoče sklepati, da sta obsojenca imela dejanje za svoje. Enake pritožbene trditve v zvezi z neustrezno obrazložitvijo udeležbe pri kaznivem dejanju, je utemeljeno zavrnilo tudi pritožbeno sodišče v 13. točki razlogov sodbe.

13Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi še, da je v obravnavanem primeru tožilstvo nezakonito spremenilo obtožnico. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je obtožnica pred spremembo obsojencu očitala dejanje, ki ni bilo kaznivo dejanje, ker je bila iz abstraktnega dela očitka izpuščena besedna zveza „z drugim nevarnim dejanjem in sredstvom“, poleg tega pa je okrožno državno tožilstvo obtožnico spremenilo v obsojenčevo škodo, ker v obtožnici pred spremembo ni bilo navedeno, da bi lahko obsojenec načrtoval met molotovke skozi okno, temveč le skozi vrata vlaka.

14V prvem odstavku 344. člena ZKP je določeno, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. Tožilec lahko obtožnico spremeni v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe nanašati na isti historični dogodek – obtožbe ni mogoče spremeniti tako, da bi se obtožencu očitalo povsem drugo dejanje, temveč gre lahko pri spremenjeni obtožnici le za drugačno dejanje.

15V konkretnem primeru je iz podatkov kazenskega spisa (list. št. 227) razvidno, da je okrožno državno tožilstvo obsojencu pred spremembo obtožnice očitalo, da je v sostorilstvu z eksplozivom in drugim nevarnim sredstvom z namenom zastraševanja načrtoval nevarno dejanje, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi in premoženje večje vrednosti. Okrožno državno tožilstvo je na glavni obravnavi dne 23. 9. 2015 (list. št. 252 spisa) spremenilo obtožnico tako, da je obsojencu v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja očitalo, da je v sostorilstvu z nevarnim dejanjem in sredstvom z namenom zastraševanja načrtoval nevarno dejanje, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi in premoženje velike vrednosti, v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja pa je dodalo, da bi kamne odvrgel skozi odprta stekla.

16Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (8. točka na 3. in 4. strani razlogov sodbe) abstraktni del kaznivega dejanja ni nujna sestavina obtožnice oziroma izreka sodbe, temveč je bistveno, da zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretnega opisa obsojenčevega ravnanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvotni in spremenjeni opis kaznivega dejanja vsebujeta konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem in prvem odstavku 314. člena KZ-1, obtožnica pa se tudi po spremembi še vedno nanaša na isti historični dogodek. Sprememba obtožnice v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja je bila posledica izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedenec za eksplozije pojasnil, da molotovk ni šteti za eksplozivna, temveč zažigalna sredstva. V obravnavanem primeru je obtožnica že pred spremembo v konkretnem delu opisa vsebovala konkretizacjo nevarnega sredstva, ki so ga predstavljale molotovke ter nevarnega dejanja, ki je bilo opisano s pripravo sedmih steklenic, napolnjenih z motornim bencinom, ki so na ustju imele vstavljene papirnate zvitke in kamnov, katere je storilec nameraval vreči v vlak, ki je prevažal navijače Nogometnega kluba Maribor.

17Obsojenčev zagovornik s ponavljanjem pritožbenih navedb in trditvami v zahtevi, da je met molotovk skozi okna hitro vozečega vlaka skoraj nepredstavljiv, da tožilstvu ni uspelo dokazati, da se je obsojenec kraju najdbe molotovk sploh približal ter da je vlak odpeljal že pred prihodom policistov že ob 18.50 uri, po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svojo oceno izvedenih dokazov, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

18Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega S. M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

19Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

¹ Primerjaj na primer odločbi Vrhovnega sodišča I Kr 18896/2011 in Cp 1/2012.