VSRS Sodba VIII Ips 267/2017

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi z izpodbijanim delom sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2015, za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 9. 5. 2016 in za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od 11. 12. 2015 do 9. 5. 2016, vključno z zapadlimi zneski plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izplačilo denarnega povračila v znesku 6.280,00 EUR, stranki pa krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2015. Tožniku je priznalo pravice iz delovnega razmerja do 9. 5. 2016, ko je delovno razmerje prenehalo na podlagi sodne odločbe. Zavrnilo je manjši del zahtevka v zvezi z zamudnimi obrestmi. Zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je tožniku prisodilo 6.280 EUR, toženi stranki pa je naložilo v plačilo še tožnikove stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnik dne 19. 11. 2015 sicer burno reagiral, ni pa grozil oziroma skušal fizično napasti sodelavca, zato ni utemeljen odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče v okviru dokazne ocene verjelo pričam, naklonjenim tožniku, njenim pričam, ki so bile prisotne ob dogodku dne 19. 11. 2015, pa ni verjelo. Kletvica „pička ti materna“ ne sodi v delovno okolje, tega pa sodišče sploh ni navedlo v svoji obrazložitvi. Tožnik je brcal po omari, udarjal po tabli in tako povzročil prestrašenost pri drugih osebah. Tožnik je tudi rekel: „Ubil te bom.“ Meni, da delavec ne sme vzeti pravice v svoje roke, saj gre drugače za samovoljo. Delodajalec mora zaščititi integriteto svojih delavcev, drugače je lahko odškodninsko odgovoren. Navaja tudi, da je imela na voljo 30 dni za podajo izredne odpovedi, zato ji ne bi smelo biti v škodo, če je odpoved podala proti koncu tega roka. Izpodbijani sodbi očita, da nima razlogov o odgovornosti toženke nasproti tretjim in glede dokazne ocene zaslišanja prič.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 s tem, ko naj bi med delovnim časom 19. 11. 2015 okoli 11.00 ure pri postavljanju razporeda dela na tablo razporedov v oddelku A. pristopil do sodelavcev R. Ž., D. D. in D. B. in se nasilno vedel do D. B. tako, da je kričal nanj in ga poskušal fizično napasti, pri čemer je brcal v plansko tablo, kar je delovalo zastrašujoče. Glede na tak opis kršitve je sodišče ugotovilo, da dogodku ni prisostvoval D. D., pač pa D. R. Ko je tožnik videl razpored za sobotno delo, se je razburil, stopil s sodelavcem J. do direktorja, nato pa pri vračanju na delovno mesto ob planski tabli zagledal B., Ž. in R., nakar je s povzdignjenim glasom začel izražati svoje nezadovoljstvo in ob tem enkrat tudi zaklel. J. ga je potegnil stran in ko sta bila že za hrbti navedenih sodelavcev, z roko udaril še v tablo in brcnil v omarico pod njo.

8Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa ponovilo. Sodišču druge stopnje smiselno očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Navedeni bistveni kršitvi se očitata sodiščema v zvezi z oblikovanjem in obrazložitvijo dokazne ocene glede tega, ali je tožnik grozil D. B. oziroma ali mu je izrekel besede „ubil te bom“. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da so tožnikovo grožnjo D. B. potrdile priče B., Ž. in R., ki so stali ob planski tabli, zanikali pa tožnik in priča J., ki sta stala drug ob drugem, pa tudi tožnikova žena S. L. in L. L., ki sta dogodek opazovali z razdalje ter da zato ni moglo z zadostno stopnjo prepričanja ugotoviti, ali je tožnik te besede res izrekel, kar naj bi pomenilo, da toženka grožnje ni dokazala, čeprav je dokazno breme na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 na njeni strani. Sodišče je pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu uporabilo s sklicevanjem na spoznavno krizo, do katere pride, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (215. člen ZPP). Ta obrazložitev sicer ni pravilna, saj sodišče ni v spoznavni krizi že, če ima o nekem dejstvu nasprotujoče si dokaze, ampak šele, če po skrbni in vestni oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (8. člen ZPP) dejstva, ki se dokazuje, še vedno ne more zanesljivo ugotoviti. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje vendarle obrazložilo, da okoliščina, da D. B. po dogodku z delom ni mogel nadaljevati, ne dokazuje neposredne grožnje in da iz izpovedi priče J. izhaja, da je tožnika odvlekel stran že, ko je povzdignil glas in ne šele ob kretnjah, ki bi pomenile grožnjo B. To pomeni, da se je o spornem dejstvu (grožnji) vendarle prepričalo in sledilo izpovedi J.

10Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

11Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izrečene grožnje lahko vprašljiva, vendar pa ne glede na to ne soglaša že s stališči sodišč nižjih stopenj, da tožnikovo ravnanje (če ni bilo grožnje) ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1), ki bi utemeljevala takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

12Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja povsem jasno, ali sodišče šteje odpoved za nezakonito zato, ker kršitve ne opredeljuje kot hujše, kar pomeni, da ne obstaja odpovedni razlog, ali zato, ker niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v osmem odstavku 7. točke obrazložitve zavzelo stališče, da tožnikovo ravnanje ne predstavlja naklepne hujše kršitve, „ki jo kot utemeljen in resen razlog zahteva druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1“, medtem ko sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve pojasnjuje, da „tožnikova kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja itd. (prvi odstavek 109. člena ZDR-1)“. Oboje je (kumulativno) pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

13Tožnikovo ravnanje je, tudi če B. ni rekel, da ga bo ubil, za poslovno oziroma delovno okolje nesprejemljivo. Izražanje nezadovoljstva z odločitvijo delodajalca (da bo tožnik v soboto delal) na tak način – z vpitjem in razbijanjem – ki ima za posledico odhod prizadetega delavca z dela in prihod policije, je hujša kršitev, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do tega zaključka navsezadnje pripelje tudi ugotovitev sodišča (sicer ob argumentaciji odločitve o sodni razvezi), da je tožnik neopravičeno izgubil oblast nad sabo, postal nasilen, začel tolči po tabli in prestrašil vodje (zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče). Kot pravilno poudarja toženka v reviziji, je osnovne civilizacijske vrednote treba spoštovati in braniti tudi v delovnem razmerju, saj je delodajalec dolžan zagotavljati delovno okolje, v katerem bodo vsi, ki vanj vstopajo, varni tako glede osebnosti kot dostojanstva. Delodajalec ne more dopuščati ravnanj, ki so v neskladju z osnovnimi standardi odnosov v delovnem okolju. Z delavcem, ki jih ne zmore spoštovati, ne more sodelovati.

14Ker sta sodišči nižjih stopenj materialno pravo glede obstoja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, zmotno uporabili, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z izpodbijanim delom sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se pritožbi toženke ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, tudi v dosedanjem ugodilnem delu, zavrne.

15Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje. Toženka krije sama svoje revizijske stroške.