VSRS Sklep II DoR 235/2010

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnice za solidarno plačilo odškodnine za škodo zaradi okužbe s hepatitisom C, do katere naj bi po njenih trditvah prišlo ob priliki transfuzije krvi med operacijo pri prvi toženki 14. 9. 1990 (za okužbo je zvedela leta 1999) z okuženo krvno plazmo, saj naj bi to bila njena edina transfuzija krvi v življenju, pri čemer je izrecno izključevala sleherno drugačno možnost okužbe. Prvostopenjska odločitev o zavrnitvi zahtevka je oprta na naknadne rezultate testov krvi vseh treh krvodajalcev, katerih kri je bila uporabljena ob transfuziji pri operativnem zdravljenju tožnice, in ki so bili vsi negativni na prisotnost virusa hepatitisa C.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice, v kateri je med drugim zatrjevala prekluzijo prve toženke v zvezi z njenim dokaznim predlogom za testiranje treh krvodajalcev, podanim šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 13. 4. 2005, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbenemu očitku procesnopravne narave je sicer pritrdilo, vendar ga je odpravilo s sklicevanjem na prvi odstavek 286. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (novela ZPP-D) in obrazložitvijo, da bi tožnica morala grajati postopanje sodišča že v postopku na prvi stopnji, česar pa ni storila.

3Tožnica v predlogu za dopustitev revizije izpostavlja a) procesno pravno vprašanje in b) materialnopravno vprašanje:

trdi, da iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da tožnica utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe in trditve pravdnih strank, ki so bile podane po opravljenem prvem naroku; vendar pa na podlagi 286. b člena ZPP, ki je v veljavi šele od 1. 10. 2008, istočasno očita tožnici, da ni že v postopku na prvi stopnji grajala neveljavnosti navedenega dokaza oziroma dejstva, da je prva toženka z dokaznim predlogom prepozna. Kot pomembno procesnopravno vprašanje, o katerem še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, postavi:

„Ali je lahko pravdna stranka sankcionirana, ker ni storila določenega procesnega dejanja, ki pa ji ga ZPP v času, ko naj bi to dejanje bilo oziroma moralo biti storjeno, še ni nalagal?“

Podrobnejšo obrazložitev o tem je tožnica ponudila v nadaljevanju navedb predloga za dopustitev revizije;

v zvezi z materialnopravnim vprašanjem pa se tožnica sklicuje na ves čas zatrjevano objektivno odgovornost tako prve kot druge toženke (čeprav vsebinsko uveljavlja v resnici zlasti krivdno odgovornost z obema toženkama namenjenimi očitki raznih opustitev) in ga formulira takole:

„Ali je v zadevah, kjer se ugotavlja okužba oškodovanca s smrtonosnim virusom hepatitisa C uporabiti določila o objektivni odgovornosti, torej, ali gre za nevarno dejavnost bolnišnic, ki so pacientom zagotavljale transfuzijo krvi, ali pa je navedeno odgovornost uveljavljati po načelih krivdne odgovornosti?“

Podrobnejšo obrazložitev o tem je tožnica ponudila v nadaljevanju navedb predloga za dopustitev revizije, kateremu prilaga tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4820/2008 in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice.

4Predlog ni utemeljen.

5V predlogu za dopustitev revizije načeto procesnopravno vprašanje bi načelno sicer utegnilo biti zanimivo za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava (367. a člen ZPP), vendar je za konkreten primer nepomembno, ker tožničin pravni položaj v tej zadevi ni v ničemer odvisen od odgovora nanj. V resnici in predvsem sploh ne gre za procesno kršitev, saj je bil sporni dokazni predlog pravočasen, le imena krvodajalcev, od katerih je tožnica prejela krvno plazmo, so bila sodišču posredovana šele na drugem naroku 13. 4. 2005 (glej drugi odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe in odstavek na prehodu s 3. strani na 4. stran prvostopenjske sodbe), kar pa za vprašanje pravočasnosti dokaznega predloga ni pomembno; sicer pa je z izvedbo spornega dokaza tožnica soglašala in tudi sama na naroku 13. 4. 2005 podala predlog vprašanja za izvedenca. Končno pa tudi če bi šlo za izvedbo prepozno predlaganega dokaza, morebitna procesna kršitev v nobenem primeru ne bi bila storjena v tožničino škodo. Izvedba tega dokaza je bila namreč namenjena ugotavljanju ključne trditve tožnice o okuženosti krvi, ki jo je dobila s transfuzijo ob priliki operacije. Šlo je torej za dokazovanje dejstva, edino pomembnega za obstoj vzročne zveze, ki sodi v okvir dokaznega bremena tožnice. Neizvedba tega dokaza bi imela škodljive posledice le za tožnico, ki v oporo svoji trditvi o okuženosti krvi ni ponudila nobenega drugega relevantnega dokaza; tudi neizvedba spornega dokaza bi privedla do enakega rezultata.

6Ker je torej dejansko stanje procesnopravno neoporečno ugotovljeno, je brezpredmetno tudi materialnopravno vprašanje, ki ga tožnica načenja v predlogu za revizijo. Da tožničina škoda izvira iz okužene krvi, ki jo je prejela s transfuzijo ob operaciji, bi namreč bil nujni pogoj bodisi za objektivno bodisi za krivdno odgovornost; ker ta ni izpolnjen, so vsa ostala tožničina izvajanja v predlogu (in primerjave s priloženima judikatoma) brez slehernega pomena.

7Po obrazloženem se izkaže, da pogoji za dopustitev revizije niso podani in je zato bilo treba tožničin predlog zavrniti (drugi odstavek 367. c člena ZPP).