VSRS Sklep II Ips 49/2018

I. Revizija se zavrže.

II. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji postopek

Tožnica (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju tožnica) je avtorica več učbenikov, toženka (po nasprotni tožbi tožnica, v nadaljevanju toženka) pa založnica. Druga proti drugi sta vložili več tožb, ki jih je sodišče obravnavalo skupaj. Tožnica je zahtevala umik vseh njenih del iz prodaje, prepoved nadaljnjega reproduciranja in distribuiranja njenih del ter plačilo honorarja za že prodane izvode teh del. Sodišče prve stopnje je s sodbo I P 1315/2010 z dne 17. 9. 2012 njenemu prepovednemu zahtevku ugodilo glede dveh učbenikov in z njima povezanih dveh šolskih gradiv ter glede priročnika za učitelje Vodnik po stičišču 5, v preostalem pa ga je zavrnilo. Delno je ugodilo tudi zahtevku za plačilo honorarja.

Toženka je vložila nasprotno tožbo, s katero je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da založniške pogodbe iz didaktičnih kompletov „S.“ in „Š.“ niso razvezane. Nato je delno umaknila zahtevek, zato je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo. V preostalem delu je tudi njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer je ugotovilo, da založniška pogodba za izdajo priročnika Vodnik po stičišču 6, priročnik za učitelja, in dodatka Predlog letne razporeditve učne snovi z dne 11. 4. 2006 ni razvezana. V preostalem delu je njen zahtevek zavrnilo.

Nato je toženka vložila še tožbo za povračilo premoženjske škode zaradi tožničine kršitve pogodbenih obveznosti. Ta zahtevek je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ob prvem sojenju toženkini pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, s katero je to ugodilo nedenarnemu zahtevku za umik tožničinih del iz prodaje in posledično tudi odločitev o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v še odprtem delu tudi tokrat toženki naložilo, da iz prodaje umakne še obravnavana avtorska dela in preneha z njihovo reprodukcijo in distribucijo, vključno z njihovo prodajo prek spletne strani.

Sodišče druge stopnje je odločitev delno razveljavilo, in sicer glede učbenika Stičišče 5 s prilogo Rešitve, ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostanku pa jo je spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Dopuščena vprašanja

Vrhovno sodišče je zoper pravnomočno odločitev revizijo na tožničin predlog dopustilo s sklepom II DoR 401/2016 z dne 30. 3. 2017 glede vprašanj:

- ali je sodišče pri odločanju o zahtevku avtorja za umik vseh izvodov njegovih del iz prodaje, ki temelji na razvezanih založniških pogodbah, vezano na svojo predhodno pravnomočno odločitev, s katero je že zavrnilo ugotovitveni zahtevek založnika, da založniške pogodbe niso razvezane;

- ali je v primerih, ko je dogovorjeno, da avtor kot edino plačilo prejme honorar, dogovorjen v odstotku od prodanih izvodov del, založnikovo redno poročanje o prodanih izvodih avtorskih del bistvena sestavina založniške pogodbe, in ali založnikovo dolgotrajno in ponavljajoče se neizpolnjevanje te obveznosti pomeni takšno kršitev založniške pogodbe, ki utemeljuje avtorjev odstop od pogodbe.

Revizijski postopek

Tožnica vlaga dopuščeno revizijo. Uvodoma vrednost spornega predmeta ocenjuje na 9.218,70 EUR. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi reviziji ter bodisi spremeni izpodbijano odločitev tako, da zavrne toženkino pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, bodisi razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov vložene revizije.

Toženka na revizijo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

O dovoljenosti revizijskega preizkusa

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je pri presoji revizije uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

Revizijo je Vrhovno sodišče v konkretnem primeru dopustilo, izhajajoč iz podatkov, ki jih je pri tem imelo na voljo. Postopek z dopuščeno revizijo namreč poteka v dveh fazah. Stranka najprej vloži predlog za dopustitev revizije, o katerem Vrhovno sodišče odloča le na podlagi strankinega predloga in njemu priloženih listin, o dokončni (ne)dovoljenosti pa lahko razpravlja šele, ko dobi celoten spis z vloženo revizijo.

Vrhovno sodišče lahko revizijo dopusti, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe enaka ali nižja od 40.000,00 EUR, a višja od 2.000,00 EUR (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP). Za presojo, ali je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo v skladu s pravili ZPP, je torej bistveno, kolikšna je izpodbijana vrednost spornega predmeta. Ta se pri nedenarnih zahtevkih, kamor spada tudi obravnavani, ravna po označbi vrednosti. Torej vrednosti, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP), oziroma vrednosti, ki jo sodišče določi najpozneje na glavni obravnavni pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). Kadar stranka postavi več zahtevkov, pa tudi po tem, v kakšnem medsebojnem razmerju so. V tožbi je tožnica naravo spora označila z „zaradi prepovedi prodaje učbenikov in plačila 13.194,20 EUR s pripadki“. Vrednost 13.194,20 EUR s pripadki sestavlja seštevek obeh denarnih zneskov, ki sta bila zajeta s tožbenim zahtevkom, in zamudnih obresti od njiju. Označbe vrednosti (za obravnavani zahtevek) tožnica posebej ni navedla.

Sodišči nižjih stopenj sta kot označbo vrednosti spornega predmeta po tožničini tožbi pretežno navajali 13.194,20 EUR s pripadki. To je vrednost denarnega zahtevka. Zahtevka (denarni in nedenarni) pa se ne opirata na istovrstno dejansko in pravno podlago ter ne narekujeta seštevanja njunih vrednosti (prvi odstavek 41. člena ZPP). Prav tako nista medsebojno povezana v smislu petega odstavka 367. člena ZPP. Prvi, nedenarni zahtevek je postavljen kot posledica odpovedanih oziroma razvezanih založniških pogodb drugi, denarni pa kot posledica njihove veljave (plačilo honorarja po pogodbah).

Da vrednost spornega predmeta celo tožnici ni znana, je razvidno tudi iz njenih oznak. V predlogu za dopustitev revizije jo je označila na 6.000,00 EUR, v reviziji pa na 9.218,70 EUR. Pojasnila, na kakšen način je vrednost (eno ali drugo) izračunala, ni podala. Pregled spisa pa je pokazal, da je vrednost, navedena v reviziji, vrednost spornega predmeta toženkinega nasprotnega zahtevka, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja založniških pogodb. Vrednost zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi se vedno presoja samostojno. Izvora vrednosti, navedene v predlogu za dopustitev revizije, pa revizijsko sodišče ni našlo.

Brez navedbe vrednosti za konkretni zahtevek si tožnica pravice do revizije ni zagotovila.¹ Tega pa Vrhovno sodišče ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ni moglo vedeti.

O odločitvi in stroških

Ker revizija ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče kljub njeni predhodni dopustitvi moralo zavreči (377. člen ZPP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 367. člena ZPP).

Tožnica v revizijskem postopku ni uspela, zato sama krije stroške, nastale v zvezi z njim (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). To pa velja tudi za toženko, ki na problem nedovoljenosti tožničine revizije ni opozorila v odgovoru nanjo.

1Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 236/2014.