VSL Sodba II Cp 2279/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se znesek 30.222,54 EUR nadomesti z zneskom 15.222,54 EUR in v

- v III. točki izreka tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh povrniti 285,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v znesku 30.222,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev stroškov postopka.

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da so zaključki oziroma dokazna ocena sodišča prve stopnje v nasprotju z izjavami in izvedenimi dokazi. V dokaz, da je poskrbel za dolžno nadzorstvo nad psom, je predložil fotografije in predlagal ogled pesjaka. Do fotografij se sodišče prve stopnje ni opredelilo in izvedlo ogleda. O tem, da je bil pes zjutraj, na dan škodnega dogodka in dobro leto pred tem, ves čas zaprt v pesjaku, je izpovedala tudi njegova žena. Do njene izpovedi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. S tem, ko sodišče ni navedlo razlogov, zakaj naj toženec ne bi poskrbel za potrebno varstvo psa in ko ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo izjav toženca in njegove žene, priloženih fotografij in opravilo ogleda, je storilo bistveno kršitev določbo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj toženec ni dokazal, da sta nadzorstvo nad psom že pred škodnim dogodkom prevzela E. P. in J. X. Iz izjav obeh in priče K. X. izhaja, da je bil pes že nekaj ur pred škodnim dogodkom pri njih, da sta se ona in tožnica s psom igrali ter, da ju je E. P. poslala iz hiše, da se gresta igrat s psom. E. P. in J. X. sta psa dobro poznala in sta nad njim prevzela varstvo in nadzorstvo. Iz njunih izpovedi namreč izhaja, da je pes njun ukaz, da gre domov, upošteval. Lahko bi ga tudi sama odpeljala k tožencu. Prisojena odškodnina je pretirana in ni individualizirana. Ocena intenzivnosti trajanja bolečin je v nasprotju z dokaznimi listinami in izpovedjo tožnice. Pravdni stranki sta na naroku soglašali, da oceni fizične bolečine tožnice izvedenec medicinske stroške glede na priloženo medicinsko dokumentacijo, iz katere pa ni razvidno, da je tožnica trpela bolečine, kot jih navaja izvedenec. Če bi bolečine obstajale, ni razlogov, da jih tožnica ne bi zatrjevala zdravnikom pri pregledih in bi ji bile predpisane protibolečinske tablete. Ni sprejemljivo, da je izvedenec prosto ocenil intenzivnost in trajanje bolečin glede na podobne primere in na podlagi zatrjevanj tožnice ob pregledu. Ne gre prezreti, da je iz dokumentacije razvidno, da je bilo zdravljenje končano 10. 5. 2015, to je dvajset dni po ugrizu psa, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da so fizične bolečine trajale približno en mesec. Iz zdravstvene dokumentacije tudi ne izhaja poškodba rame. Glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter glede na nevšečnosti, ki jih je tožnica utrpela, je dosojeni znesek bistveno previsok, prav tako je previsok v primerjavi z odmerjenimi odškodninami v podobnih primerih (VSL 71961, VSL 0083479, VS 0068046, VS 16778). Zadeva VS 2492, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne obstaja. Tudi odškodnina za strah je pretirana glede na okoliščine primera ter glede na odškodnino, ki se prisoja v podobnih primerih (VS 10672, VSL 83479, VSL 71961, VSL 68046, VS 16778). Zadevi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, ne obstajata (VS 2492, VS 2368). Zaključek, da je hud primarni strah trajal še več minut po končanem napadu, presega trditveno podlago in izpoved tožnice. Prav tako pri tožnici ni obstajal intenziven strah glede poteka in izida zdravljenja. Poškodbe niso bile hude, zdravljenje je potekalo brez večjih zapletov in je trajalo le dvajset dni. Strah pred psi ne spada pod sekundarni strah za izid zdravljenja, poleg tega pa je odškodnina za predmetni strah zajeta v odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je pretirana. Primer, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne obstaja, v podobnih primerih pa so bile dosojene bistveno nižje odškodnine (VSL 71961, VS 10672, VS 16778). Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni jasno razvidno, ali sodišče sprejema mnenje izvedenca, da gre pri poškodbah za skaženost tožnice. Toženec ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da so poškodbe pustile trajne posledice na duševnem zdravju tožnice. Izvedenec je ugotovil, da so vidne posledice v konkretnem primeru take, da bi morda pri vrstnikih zbujale odpor, ter se tožnica tega zaveda in se posledic sramuje. Tega tožnica na naroku ni izpovedala. Glede na starost in spol tožnice bi lahko šlo pri vidnih trajnih posledicah le za kozmetičen defekt, ki ga lahko dekleta pokrijejo z ličili. Ne gre tudi prezreti, da je bila tožnica naročena na novo operacijo zaradi popravka brazgotine, pa ni šla, ker jo očitno posledice ne motijo in zaradi tega ne more imeti duševnih bolečin. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnica od toženca kot imetnika psa terjala odškodnino, ki jo je utrpela zaradi ugriza njegovega psa v obraz. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, ki jih toženec ne izpodbija:

- do škodnega dogodka je prišlo dne 19. 4. 2015 ob 16.10 uri na zemljišču v lasti E. P.,

- toženčev pes (nemški ovčar) je skočil na tožnico, jo podrl na tla in jo pogrizel po levi strani obraza, licu, tik pod levim očesom, po levi strani ustnice in ustnega kotom ter jo opraskal po obrazu,

- pes je že prej brez toženčevega nadzora večkrat zahajal k sosedom.

6Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Trditveno in dokazno breme, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo, je torej na tožencu. Ta je v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah navajal, da se pes vseskozi nahaja v pesjaku, katerega vrata so vedno zaprta, varovana pred samostojnim odprtjem z verigo in karabinom, iz katerega pes ne more uiti ali ga preskočiti oziroma bi se pri tem nedvomno poškodoval ter gre lahko ven samo s pomočjo tretje osebe. Ni pa navedel oziroma pojasnil, kako se je lahko pes kritičnega dne (kljub temu) znašel brez nadzorstva in varstva izven pesjaka na zemljišču P. Šele zaslišan je povedal, da so bila vrata pesjaka, ko je okrog 13.30 ure prišel do pesjaka, odprta in jih je moral odpreti nekdo drug, vendar njegova izpoved ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev.

7Smisel nadzorstva in varstva psa je v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval. Nadzorstvo in varstvo se ne konča s tem, ko imetnik psa zapre v pesjak, ampak mora poskrbeti tudi, da nepooblaščene osebe bodisi ne morejo odpreti pesjaka bodisi do njega nimajo dostopa. To še posebej velja v predmetni zadevi, ko mimo toženca (po njegovih trditvah) vodi zelo obiskana romarska pot¹ in ob dejstvu, da je pes brez toženčevega nadzora že večkrat zahajal k X. Da je toženec opustil dolžno nadzorstvo nad psom, potrjujejo celo pritožbene navedbe. V pritožbi je povzeta izpoved toženca, kako je ravnal, ko je ugotovil, da psa ni v pesjaku. Izpovedal je, da je šel proti X., in sicer do križišča, ker pa ni videl nobenega, niti njihovega avtomobila, ni šel povsem do njihove hiše. Glede na to, da je pes večkrat brez nadzora uhajal k X. in se ti nahajajo okoli 200m stran od toženčeve hiše, bi ob ustrezni skrbnosti moral iti do njihove hiše, ne glede na to, da je „ponavadi od križišča videl parkiran njihov avtomobil“². Ob tem ne gre prezreti, da je toženec že ob 13.30 uri ugotovil, da psa ni, škodni dogodek pa se je pripetil ob 16.10 uri.

8Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa, je tako pravilen. Ni pravno pomembno, ali je pesjak zgrajen tako, da pes iz tega prostora ne more pobegniti in pred in po tem dogodku iz njega ni nikoli pobegnil, kot je tožencu pojasnilo že sodišče prve stopnje. Že samo dejstvo, da se je pes nahajal pri sosedih, zadošča za logičen zaključek, da za potrebno varstvo in nadzor psa ni bilo ustrezno poskrbljeno, še posebej, ker ni šlo za nepričakovan dogodek, saj je bil pes že večkrat brez nadzora pri istih sosedih. Posledično sodišče s tem, ko ni opravilo ogleda pesjaka³ in se ni opredelilo do predloženih fotografij pesjaka in izpovedi toženca in njegove žene glede tega, da je bil pes na dan škodnega dogodka zaprt v pesjaku, ni zagrešilo zatrjevanih postopkovnih kršitev in ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih okoliščin, prav tako je navedlo, zakaj meni, da je toženec opustil dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom. Zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Sodišče prve stopnje je res skopo zaključilo, da toženec ni dokazal, da naj bi X. prevzela nadzorstvo nad psom. Vendar že trditve, ki jih je s tem v zvezi podal toženec, ne omogočajo zaključka, da toženec ni pasivno legitimiran. Zgolj zato, ker se je pes na zemljišču X. nahajal dalj časa pred škodnim dogodkom (od dopoldneva) in je ubogal njun ukaz, da gre domov, še nista prevzela nadzorstva nad njim. Pes se je dalj časa brez nadzora gibal po okolici in odgovornosti za njegovo varstvo ni mogoče prevaliti na druge osebe zgolj zato, ker jih je ubogal. Prav tako ga onadva nista bila dolžna odpeljati nazaj domov, ampak je bil toženec tisti, ki bi, potem ko je ugotovil, da ga ni, moral poskrbeti za to, da ga najde in poskrbeti za njegovo nadzorstvo. Iz izpovedi prič in tožnice tudi ne izhaja, da bi E. P. tožnico in J. X. poslala iz hiše, da bi se igrali s psom. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec v času škodnega dogodka imetnik psa, ki je poškodoval tožnico in ni dokazal, da je poskrbel za njegovo varstvo in nadzorstvo, pravilen.

10Pritožba pa utemeljeno opozarja, da pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo nista bili primerno upoštevani načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ). Sodišče prve stopnje je odmerilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 29 povprečnih plač (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem približno 11,6 (12.000 EUR), za strah 2,9 (3.000 EUR) in za duševne bolečine zaradi skaženosti 14,5 povprečnih plač (15.000 EUR)). Ob pregledu sodne prakse⁴ višje sodišče ugotavlja, da je bila taka višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerjena v primerih, kjer so bile podane bistveno hujše poškodbe in posledice, kot v predmetni zadevi. Tudi primeri, na katere se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje, ne utemeljujejo tako visoke odškodnine. Tako je bila v primeru VS002492⁵ odmerjena odškodnina za telesne bolečine v višini 9 povprečnih plač ob bistveno večjem obsegu nevšečnosti med zdravljenjem (hospitalizacija 2 dni, operacija v splošni narkozi, 84 fizioterapij) ter daljšim potekom zdravljenja (uporaba kompresijskih obvez in prirejenih silikonskih obližev dve leti). Prav tako je bilo v primeru VS002503, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ta odmerjena le v višini 3,6 povprečnih plač.

11Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo obseg poškodb, nevšečnosti med zdravljenjem in trajanje ter stopnjo telesnih bolečin. Oprlo se je na izpoved tožnice in izvedensko mnenje izvedenca R. Pravdni stranki sta namreč na naroku dne 3. 10. 2016 soglašali, da telesne bolečine oceni izvedenec medicinske stroke, pri čemer iz zapisnika ne izhaja, da bi se dogovorili, da bo izvedenec podal svojo oceno le glede na priloženo medicinsko dokumentacijo. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo, da poda svoje mnenje upoštevajoč le medicinsko dokumentacijo v spisu. Iz sklepa o postavitvi izvedenca izhaja, da je bila njegova naloga, da poda izvedensko mnenje na podlagi podatkov v spisu, pridobljene dodatne medicinske dokumentacije in tožničinega osebnega pregleda (II. točka izreka sklepa z dne 17. 11. 2016). Pritožba tudi konkretno ne pojasni, iz katerih prilog spisa izhaja drugačno dejansko stanje glede pretrpljenih telesnih bolečin, kot je ugotovljeno v sodbi. Zgolj to, da zdravniki tožnici niso predpisali protibolečinskih tablet, pa še ne pomeni, da bolečin ni trpela, saj iz sodbe izhaja, da so hude bolečine v nekaj urah prešle v srednje hude, ki pa se lahko lajšajo tudi z analgetiki v prosti prodaji. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da pravno priznano škodo predstavljajo le bolečine, ki jih je tožnica trpela do zaključka zdravljenja. Sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo škodo (182. člen OZ). Ob obisku osebne zdravnice 10. 5. 2015 je bila brazgotina še pokrita s krasto, torej rana še ni bila zaceljena, kar lahko povzroča lažje občasne bolečine. Zaključek sodišča prve stopnje, da so fizične bolečine tožnice trajale približno 1 mesec od dogodka, je tako pravilen. Tudi zaključek sodišča, da si je tožnica pri škodnem dogodku poškodovala tudi ramo, je prepričljiv. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je potrdil možnost nastanka te poškodbe ob škodnem dohodku. Da si je poškodovala ramo, je izpovedala tudi tožnica. Življenjsko logično pa je, da tožnica glede na obsežne rane na obrazu poškodbo rame ob prvem stiku z zdravnikom pozabila omeniti.

12Pritožba pa pravilno opozarja, da je odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka glede na intenziteto in trajanje bolečin ter glede nevšečnosti, ki jih je trpela tožnica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica trpela hude bolečine nekaj ur, srednje hude 1 teden, stalne lahke 1 teden, ter občasne bolečine od lahke do srednje intenzivnosti približno en mesec od dogodka. Operirana je bila v lokalni anesteziji, med zdravljenjem pa je prišlo do zapleta z gnojenjem rane, kar je terjalo ponovno oskrbo rane. Zdravljenje je potekalo ambulantno. Jemala je antibiotik, 2x obiskala kirurga plastika, 1x travmatologa, 5x osebno zdravnico. Utrpela je tudi naslednje nevšečnosti med zdravljenjem: rentgensko slikanje, šivanje rane, preveze, odstranitev drenov in šivov, ovirana je bila pri osebni negi in higieni, prvih 2-3 dni se je hranila s tekočo oziroma pasirano hrano. Prečno preko ran je lepila obliže do 8. 6 2015 (6 tednov od pregleda dne 27. 4. 2015). Še sedaj čuti zatrdlino v levem licu. Glede na tako ugotovljeno stopnjo bolečin in njihovo trajanje ter glede na obseg nevšečnosti med zdravljenjem, višje sodišče ocenjuje, da pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 4.000 EUR.

13Zmotno je stališče pritožnika, da lahko primarni strah traja le med samim poškodovanjem. Primarni strah traja, dokler oseba ne dobi prve medicinske pomoči.⁶ Zaključek sodišča prve stopnje, da je ta trajal nekaj minut po končanem napadu, tudi ne presega trditvene podlage in izpovedi tožnice.⁷ Prav tako iz izpovedi tožnice ne izhaja, da bi jo pes ugriznil v igri, kot to skuša prikazati pritožnik. Višje sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela intenziven sekundarni strah, predvsem upoštevajoč lokacijo poškodbe in da zdravljenje ni potekalo brez zapletov. Sekundarni strah po svoji vsebini zajema tudi strah pred bolečinami med zdravljenjem, pred medicinskimi posegi in nezaželenimi učinki zdravil.⁸ Pri tem ne gre za prekrivanje odškodnine za več vrst škod, kot to neutemeljeno meni pritožnik. Strah pred posegom se namreč razlikuje od telesnih bolečin, ki jih doživlja oškodovanec med samim posegom. Odškodnina za skaženost pa se odmeri za duševne bolečine, ki izhajajo iz sprememb na oškodovančevem telesu, in ne zaradi bojazni, kakšne bodo te spremembe. Da je dogodek za dalj časa porušil tožničino ravnovesje, pa kaže tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ob srečanju s psi pri njej še vedno prisoten strah, za katerega pa iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi prešel v trajno psihično motnjo in s tem v drugo obliko nepremoženjske škode. Glede na ugotovljen hud primarni strah, ki ga je tožnica utrpela zaradi napada psa, ki je bil nepričakovan in nepredvidljiv in je meril v obraz ter intenziven sekundarni strah, je odškodnina za strah, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 3.000 EUR primerna.

14Pri presoji zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečnin zaradi skaženosti je pomemben objektivni kriterij (obstoj skaženosti) in subjektivno doživljanje objektivnih sprememb v zunanjosti oškodovanca. Vidne trajne posledice poškodb na obrazu (brazgotina v predelu leve ličnice v obliki črke L, pri čemer je daljši krak dolg 3 cm, krajši pa 1 cm, širine 2 do 3 mm, nekoliko drugačne barve od ostale kože; brazgotina ob levem očesnem kotu dolga 1 cm in široka 3 mm, prav tako nekoliko drugačne barve od ostale kože in brez koloidnih sprememb; okrogla brazgotina ob nosu, premer 2 mm; nekoliko nižje na licu dve okrogli brazgotini, veliki po 2 mm; 5 m velika brazgotina ob spodnjem delu levega ustnega kota; 5 mm velika brazgotina v predelu ustnega kota na zgornji ustnici), kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja in lastnega zaznavanja ter so razvidne tudi iz predloženih fotografij, so takšne, da tudi po presoji višjega sodišča zadoščajo za zaključek o objektivni izkazanosti skaženosti in ne gre zgolj za kozmetičen defekt. Ni namreč potrebno, da spremembe v zunanjosti povzročajo odpor ali strah. Tožnica je stara 15 let⁹. Nerealno in nerazumno je pričakovanje, da bo v življenju nenehno naličena. Že to, da je treba posledice poškodb zakrivati z ličili, kaže, da ne gre zgolj za manjšo spremembo na obrazu. Pritožba tudi zmotno meni, da je sodišče vezano na objektivno oceno pravnega standarda skaženosti, ki jo podal izvedenec. Ravno to je želelo pojasniti sodišče prve stopnje pravdnima strankama, ko je v prvem stavku 38. točke obrazložitve sodbe zapisalo, da je vezano le na opis poškodb oziroma posledic poškodb v objektivnem smislu, ki pa jih ocenjuje samostojno in avtonomno. Nenazadnje to v obravnavanem niti ni bistveno, saj je skaženost ugotovil tudi izvedenec. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da tožnica zaradi skaženosti dušeno trpi. Izpoved tožnice glede subjektivnega doživljanja trajnih posledic poškodb je res skromna, vendar, ob dejstvu, da gre za mlado dekle, ki je bila ob poškodbi stara 13 let ter lokacijo brazgotin, zadošča za zaključek, da duševno trpi. Izpovedala je, da je zaradi dogodka prizadeta¹⁰ in jo ljudje sprašujejo, kaj se je zgodilo in kaj ima.¹¹

15Je pa odmerjena odškodnina (15.000 EUR oz. 14,5 povprečnih mesečnih plač) bistveno previsoka v primerjavi s podobnimi primeri (v katerih se je odmerila odškodnina mlajšim dekletom, pri katerih je bila prisotna tudi poškodba obraza). Te se gibljejo v povprečju od 5¹² pa do 13 povprečnih plač, pri čemer je bila odškodnina nad 10 povprečnih plač odmerjena v primeru bistveno večjega obsega skaženosti.¹³ Upoštevajoč s strani sodišča prve stopnje ugotovljene trajne posledice in psihično trpljenje tožnice višje sodišče zaključuje, da primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti znaša 8.000,00 EUR.

16Po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje je tožnici odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 15.000,00 EUR oziroma v višini približno 14,5 povprečnih mesečnih plač. Tako prisojena odškodnina je v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere.¹⁴ Temu je dodati, da odločbe, na katere se sklicuje pritožnik, niso primerljive z obravnavanim primerom. Nekatere se nanašajo na drugačen spol oškodovanca, v nekaterih primerih ni priznana škoda za skaženost oziroma je ta začasnega značaja, iz določenih zadev pa ni razviden obseg nepremoženjske škode.

17V zgoraj obravnavanem obsegu je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo (delno je uspel s pritožbo zoper dosojen znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi skaženosti) in sodbo v izpodbijanem delu delno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo poseči tudi v stroškovno odločitev. Glede na to, da je bila pravda potrebna in je bil sporen tako temelj kot višina vtoževane terjatve, ter upoštevajoč končni uspeh pravdnih strank, je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

19Toženec je v pritožbenem postopku uspel delno, v višini 50%. Upoštevajoč drugi odstavek 154. člena ZPP je zato upravičen do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je tožencu pritožbene stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in skladno z Odvetniško tarifo (OT), in sicer mu je glede na vrednost preostalega spornega predmeta v višini 30.222,54 EUR priznalo sorazmeren del nagrade za pritožbeni postopek v višini 229,50 EUR (tar. št. 21/1 OT; 50 % od 1000 točk) in materiale stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve (4,60 EUR), kar s pripadajočim 22% DDV v višini 51,50 EUR znaša skupaj 285,60 EUR. Navedene stroške je tožnica dolžna tožencu plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Toženec je na vprašanje sodnice, če mu je znano, kako je pes ušel iz pesjaka (le nedoločeno) izpovedal, da gre mimo markirana pohodniška pot, vsako nedeljo je 200, 300 romarjev, prav tako je ogromno pohodnikov, ki hodijo tudi med tednom.
² Toženčeva izpoved.
³ Razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje pojasnilo v 18. točki obrazložitve sodbe.
⁴ Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010, poškodbe glave in možganov (I. skupina) in poškodbe kože (XIII. skupina).
⁵ Višje sodišče je našlo primere, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje na spletni strani www.sodnapraksa.si, pod NEGM - ODMERA NEPREM. ŠKODE.
⁶ Lidija Koman Perenič, Škoda in odškodnina, stran 157, DZS 2004.
⁷ Tožnica je izpovedala, da je padla na hrbet, psa je poskušala odriniti, potem pa je ostala čisto v šoku.
⁸ Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 45.
⁹ Ob vložitvi pritožbe.
¹⁰ Na vprašanje sodnice, kaj veste v zvezi z dogodkom, kaj želite povedati, kako je bilo (list. št. 44).
¹¹ Izpoved tožnice, list. št. 45.
¹² VS002150, VS002565, VS002313.
¹³ (1) VS001272 13 povprečnih mesečnih plač. 22 cm dolga brazgotina na desni strani čela, ki sega v lasišče, 3 cm dolge brazgotine med obema obrvema. Brazgotine so belkaste barve in dokaj izrazite. Na levem licu ima nekaj manjših, po 1 cm dolgih brazgotin, na levi zgornji veki pol cm dolgo belkasto brazgotino, v kateri ima tujek (steklo). Na desni podlahti ima 16 cm dolgo brazgotinasto formacijo širine do 1 cm, hipertrofično, v nivoju kože. Na desnem stegnu na zunanji strani ima 35 cm dolgo, belkasto brazgotino širine 1 cm v nivoju kože. (2)VS002584 12,2 povprečnih mesečnih plač. Številne brazgotine na čelu, levem delu križnice, spodnjem delu medenice, levem gležnju in desnem stegnu ter pod kolenom amputirana noga (dolžina krna je 17 cm) ji povzročajo nelagodje, zaradi katerega se nerada kaže v javnosti. Kljub protezi je hoja šepava in nestabilna. Hodi tudi z berglami. Njen videz je izjemno hudo skažen. S svojo podobo se ne more sprijazniti. (3) VS002515 10,2 povprečnih mesečnih plač Brazgotine po obrazu, roki in v predelu črevesnice; popolnoma deformiran desni komolec; 5 cm krajša nadlahtnica s spremenjeno držo (trup je ukrivljen na desno). Ljudje so na to pozorni, zaradi česar hudi trpi. Poleti nosi dolge rokave in ne nosi kopalk.
¹⁴ Podoben primer je opisan v Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010, strani 225-226, primer št. I/110. Poškodba deklice, stare 2 leti in pol, ugriza psa v obraz, odmerjena odškodnina v višini 17 povprečnih plač (višje odmerjena odškodnina za strah ter za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ob daljšem trajanju bolečin in večjih nevšečnostih med zdravljenjem).