VDSS Sodba Psp 25/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 6. 4. 2017 in 15. 11. 2016, ter da se tožniku prizna višji dodatek za pomoč in postrežbo od 25. 4. 2015 dalje. Upoštevalo je dejstvo, da je tožniku od 31. 1. 1992 dalje priznan in tudi ves čas izplačevan dodatek za pomoč in postrežbo, na podlagi odločbe 10. 9. 1993, v najvišji višini ter tako tožnik hkrati ni upravičen še do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb na drugi pravni podlagi.

2Pritožuje se tožnik. Trdi, da odločitev sodišča ni sprejemljiva in meni, da bi bil upravičen do višjega zneska, skupaj do 411,00 EUR.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 4. 2017, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 15. 11. 2016. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnik od 25. 8. 2016 dalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 146,06 EUR na mesec, za opravljanje večine življenjskih potreb.

6Tožnik je v tožbi zahteval, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravo vseh življenjskih opravil in za čas šest mesecev pred vložitvijo zahteve.

7Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje in v izogib ponavljanju jih ponovno ne navaja. Glede na pritožbene navedbe zgolj dodaja.

8Tožnik na podlagi odločbe z dne 10. 2. 1993 od 31. 1. 1992 dalje kot slepi zavarovanec prejema dodatek za pomoč in postrežbo v višini (sedaj 292,11 EUR), ki je enaka tisti, kot je višina dodatka za osebe, ki jim je pomoč in postrežba potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Tožnik torej dodatek za pomoč in postrežbo v zahtevani višini neprekinjeno prejema že od 31. 1. 1992 za slepe zavarovance.

9Pravilno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne more prejemati istočasno dodatka za pomoč in postrežbo za slepe zavarovance in dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih opravil. V kolikor pridobi upravičenec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po ZPIZ-2 in po drugih predpisih, lahko uživa le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Tožnik je uživalec pravice iz prvega odstavka 100. člena ZPIZ-2 ter tako ne more hkrati biti še uživalec pravice iz prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2, saj gre za isti dodatek za pomoč in postrežbo, za isto pravico, ki je različna le v razlogih zakonsko določenega kroga stanj, ki utemeljujejo priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

10Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo saj niso podani razlogi, na podlagi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.