VSRS Sklep in sodba II Ips 350/2017

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku v zvezi s parcelami št. 1313, 1448, 2033, 2034, 2040, 2063, 2421, 2427/1, 2472, 2475/1, 2527, 2526/1, 2727, 2728, 2729, 2790, 2793, 2825, 2828, 2827, 2829, 2830, 2834, 2835, 2836, 2840, 2841, 5918, 2923, 2902, 2924, 5008, 5010, 5012, 5014, 5015, 5017, 5018, 5022, 5030, 5032, 5033, 5034, 5092/1, 2064, 2065, 1280, 1314, 2041, 2042, 2043, 2046, 2047, 2048, 2049, 2050, 2053, 2061/1, 2061/2, 2291, 2292, 2297, 2298, 2404, 2426, 2450, 2473, 2596, 2903, 2904, 5011, 5023, 5028/1, 5029, 1195, 1196, 3023/1, 3023/2, 3184/1 in 3200/1 ter deli parcel: št. 2386, ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano št. ..., ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano št. ..., ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano št. ...; vse k. o. ... in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1V predmetni zadevi tožeča stranka zahteva odločitev, da so parcele, navedene v izreku prvostopenjske sodbe, njena last in vknjižbo teh parcel na svoje ime. Navaja, da gre za kmetijska zemljišča, na katerih je lastninsko pravico pridobila na podlagi določb Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Ključni vprašanji, ki sta med strankama sporni sta: katera od navedenih zemljišč so res kmetijska zemljišča (ob upoštevanju določbe ZSKZ, da se kot takšna v določenih primerih štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča) in posledično katera od pravdnih strank je pridobila lastninsko pravico na posameznih parcelah.

2Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se umik tožbe, v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine in v tistem delu parcel št. 1118/1, 1118/5, 2386/0, 2571/0, 5019/0, 6132/4, 6227/0, 1386/0, 1387/0, 1418/0, 1448/0, 2985/1, 2995/2, 3202/1 k. o. ..., ki v elaboratu izvedenca M. M. niso označene z rezervirano parcelno številko, vzame na znanje in se postopek v tem obsegu ustavi.

Nadalje je razsodilo, da so nepremičnine, s parcelnimi št. navedenimi v izreku ter deli parcel s prej navedenimi parcelnimi številkami, ki so v priloženem elaboratu označeni z rezerviranimi parcelnimi številkami, last Republike Slovenije in se v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v njeno korist. Odločilo je, da so elaborati za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru za prej navedene dele parcel sestavni del izreka te sodbe, na podlagi katere se v katastrski evidenci GURS evidentirajo spremembe. Toženi stranki je naložilo plačilo 23.574,90 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, 673,07 EUR pravdnih stroškov prvega stranskega intervenienta (KGZS) in 6.852,58 EUR pravdnih stroškov drugega stranskega intervenienta na strani tožeče stranke (SKZG).

3Višje sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi glede parcel št. 2012/0, 5028/3 in 5028/4, vse k. o. ... razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 1.147,50 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

4Zoper del odločbe višjega sodišča, s katerim je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s prvostopenjsko sodbo) pravočasno in dovoljeno revizijo vlaga tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta meritorno odločali o delih parcel, glede katerih je tožeča stranka zahtevek umaknila. Vztraja pri že v pritožbi uveljavljenemu stališču, da sta s tem odločali mimo zahtevka.

Nadalje oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je pogodba z dne 18. 2. 1993, s katero je pravna prednica tožene stranke, pred uveljavitvijo ZSKZ, prenesla pravico uporabe zemljišč, ki so predmet zahtevka, na Sklad stavbnih zemljišč občine ..., navidezna. Prav tako se ne strinja s stališčem višjega sodišča, da veljavnost navedene pogodbe za odločitev ni relevantna. Vztraja, da je pogodba veljavna, zato sodišči (sploh brez ustreznega zahtevka) ne bi smeli odločiti, da je praktično brez pomena.

Opozarja tudi, da je vprašanje opredelitve statusa zemljišč pravno vprašanje, ki bi ga moralo rešiti sodišče, in ne izvedenec. V obravnavani zadevi pa naj bi se sodišče prve stopnje v celoti nekritično naslonilo na mnenje izvedencev, ne da bi podalo lastno (pravno) odločitev. Zaradi tega naj ne bi bile upoštevane vse spremembe zakonodaje na področju ZSKZ. Konkretno naj ne bi bila upoštevana določila 16.a in 16.b člena ZSKZ, ki določajo nov časovni mejnik namembnosti zemljišč na dan 20. 7. 2004. Izvedensko mnenje naj bi tudi sicer izhajalo iz napačne predpostavke, da ne zadošča, da je določeno zemljišče na presečne datume opredeljeno na način, ki omogoča zaključek, da ne pripadajo tožeči stranki, ampak da mora biti določen poseg (infrastrukturni) že izveden. Dodaja, da je izvedenskemu mnenju obrazloženo nasprotovala, a sodišči njenih pripomb nista upoštevali.

Revident graja tudi odločitev glede javnih cest in njihove usode v okviru predmetnega postopka. Tudi v tem delu naj sodišči prve in druge stopnje ne bi podajali nobenih razlogov, ampak se zgolj sklicujeta na izvedensko mnenje. Poudarja, da so javne ceste, tudi tiste, ki se nahajajo na spornem območju, po samem Zakonu o javnih cestah last tožene stranke, zato ne morejo biti predmet lastninejenja po ZSKZ. Sodišči prve in druge stopnje naj bi pravilno ugotovili, da ceste obstojijo nato pa napačno odločili, kot da jih ni.

5Na revizijo sta odgovorila tožeča stranka in prvi stranski intervenient (SKZG). V odgovorih navajata, da ta ni utemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

6Revizija je delno utemeljena.

7Iz delnega umika tožbe in prilagoditve zahtevka iz pripravljalne vloge z dne 31. 5. 2016 (ki je bil podlaga za sklep o umiku z dne 7. 6. 2016, v povezavi s popravnim sklepom z dne 24. 8. 2016) jasno izhaja, da se je umik tožbe nanašal le na dele parcel št. 1118/1, 1118/3 in 2368/0. Šlo je za dele, ki v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru niso bili označeni z rezervirano številko. Tudi nov zahtevek je oblikovan prav na način, kot ga predlaga revident - torej, da tožeča stranka vztraja pri zahtevku glede delov navedenih (v času odločanja še obstoječih) parcel. Obe nižji sodišči sta to tudi pravilno upoštevali.

8Do veljavnosti pogodbe z dne 18. 2. 1993, s katero je pravna prednica tožene stranke sporne nepremičnine (oziroma pravico uporabe na teh nepremičninah) prenesla na Sklad stavbnih zemljišč občine ..., se višje sodišče res ni opredeljevalo. Štelo je, da to ni relevantno, saj po spremenjenem 14. členu ZSKZ (torej po uveljavitvi novele ZSKZ-A) zemljišča, ki so jih občine predale v upravljanje skladu stavbnih zemljišč, niso zemljišča, ki bi po tem zakonu postala last občine. Navedeni člen namreč po spremembi ne določa več, da se za kmetijska zemljišča ne štejejo tista nezazidana stavbna zemljišča, za katera je bil izvršen odkup oziroma prenos v sklad stavbnih zemljišč.

9Takšna obrazložitev višjega sodišča je pravilna. Res je, da je ZSKZ urejal lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov. Prav tako je res, da so se kot kmetijska, skladno s prvotnim tretjim odstavkom 14. člena ZSKZ, štela tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki niso bila prenesena na sklad stavbnih zemljišč (kar pomeni, da se tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila prenesena na sklad, niso lastninila po tem zakonu). V spremenjenem členu, ki ga je treba uporabiti v predmetnem sporu, pa je določba, da se kot kmetijska zemljišča štejejo nezazidana stavbna zemljišča, ki niso prenesena na sklad stavbnih zemljišč, črtana.

10Katera nezazidana stavbna zemljišče se bodo obravnavala kot kmetijska zemljišča, določa ZSKZ. Črtanje določbe, da se kot takšna štejejo (tudi) nezazidana stavbna zemljišča, ki niso prenesena na sklad, je povzročilo, da je edina relevantna okoliščina za presojo ali se bodo nezazidana stavbna zemljišča štela za kmetijska zemljišča to, ali so bila kot nezazidana stavbna zemljišča opredeljena v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. V primeru, da niso bila, so se (ne glede na to, ali so bila prenesena na sklad) lastninila po določbah ZSKZ.

11Glede na določbo veljavnega tretjega odstavka 14. člena ZSKZ, ki se glasi:

„Za kmetijska zemljišča in gozdove ... se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu... Del teh kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je na dan uveljavitve tega zakona v upravljanju občin, postane z dnem uveljavitve tega zakona last občine, na območju katere leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa z dnem uveljavitve tega zakona postanejo last Republike Slovenije.“

je za ugotovitev okoliščine, kdo je postal lastnik posamezne parcele najprej relevantno to, ali gre za nezazidano stavbno zemljišče, ki se šteje kot kmetijsko zemljišče. V tem primeru je lastnica postala občina, če parcela leži na njenem območju in je bila na dan uveljavitev ZSKZ v njenem upravljanju. V primeru, da gre za t. i. „pravo“ kmetijsko ali gozdno (in ne za nezazidano stavbno) zemljišče, pa je to, kdo je z njim v trenutku uveljavitve ZSKZ upravljal, irelevantno. Takšna zemljišča so namreč v vsakem primeru postala last Republike Slovenije.

12V posledici ugotovitve nižjih sodišč, da so vse parcele, ki so še premet zahtevka, „prava“ kmetijska zemljišča, je odločitev o veljavnosti pogodbe (in s tem o upravljanju spornih parcel) res irelevantna. Kot pomembno pa bi se to vprašanje lahko znova odprlo v zvezi s parcelami, na katerih ležijo javne ceste (in ki zato ne predstavljalo pravih kmetijskih zemljišč, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Kljub temu Vrhovno sodišče na očitke o napačni presoji veljavnosti pogodbe, v tem postopku ni vsebinsko odgovarjalo. Iz navedb tožeče stranke namreč izhaja, da naj bi s predmetno pogodbo na Sklad stavbnih zemljišč občine ... prenesla pravico do upravljanja s spornimi zemljišči. V kolikor bi bilo ugotovljeno, da je navedena pogodba veljavna, bi to torej pomenilo, da sporna zemljišča v trenutku uveljavitve ZSKZ niso bila v upravljanju občine. Skladno z ZSKZ bi tako postala lastnina tožeče in ne tožene stranke. Ugotovitev, da je pogodba veljavna, tako toženi stranki ne bi koristila. Posledično ji ne more biti v korist niti revizijsko izpodbijanje nasprotnega stališča sodišča prve stopnje (in zaključka višjega sodišča, da veljavnost pogodbe na utemeljenost zahtevka ni vplivala).

13V nadaljevanju revizija pravilno navaja, da je v predmetnem sporu ključno vprašanje, v zvezi s katerim imata pravdni stranki nasprotujoča stališča, vprašanje ali so sporne nepremičnine kmetijska ali (nezazidana) stavbna zemljišča. Tudi stališče, da je določitev statusa zemljišč pravno in ne dejansko vprašanje, ima podlago v že zavzeti sodni praksi (VSRS v sodbi II Ips 276/2012). Kljub temu ni mogoče mimo dejstva, da je sodišče v predmetni zadevi to, ali gre za nezazidana stavbna zemljišča, za katera so bili 11. 3. 1993 sprejeti prostorsko izvedbeni akti (PIN ali PUP) in v odvisnosti od tega, ali se posamezne parcele štejejo za kmetijska zemljišča v smislu ZSKZ, z izvedencem ugotavljalo skladno s predlogom strank. Poleg tega je bilo v tej zadevi treba podati opredelitev o statusu velikega števila parcel, za katere ta ni bil jasno opredeljen in ga je bilo treba ugotoviti s pregledom ogromne količine dokumentacije (skenogramov katastrskih načrtov, digitalnih katastrskih načrtov, preglednih katastrskih načrtov, prostorske dokumentacije, veljavne v različnih obdobjih v preteklosti, arhivskega gradiva, itd.). Tudi po presoji revizijskega sodišča je tako delo izvedenca v konkretni zadevi pomenilo le pomoč sodišču pri proučevanju vsebine te dokumentacije v povezavi s posameznimi spornimi parcelami. Glede na zapleteno dejansko stanje je bila pomoč izvedenca v obravnavani zadevi upravičena, saj je sodišče presodilo, da za razjasnitev pravno odločilnih dejstev nima potrebnega strokovnega znanja.¹

14Tudi sicer s trditvijo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo procesne predpise o tem, o katerih vprašanjih lahko odloča izvedenec, revident uveljavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ob uveljavljanju takšnih kršitev je treba izkazati tudi, da je njihova storitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). V predmetnem sporu revidentu to ni uspelo. Čeprav zatrjuje napačno postopanje sodišča, ki je status posameznih parcel ugotavljalo s pomočjo izvedenca, namreč ne trdi, da bi bila v primeru, ko bi o tem odločalo brez izvedbe takšnega dokaza, njegova odločitev drugačna. Navaja le, da zaradi odločitve, ki temelji na izvedenskem mnenju, niso bile upoštevane spremembe ZSKZ, sprejete v letu 2010 (gre za določbi 16.a in 16.b člena tega zakona). Dejstvo pa je, da neupoštevanje navedenih določb ni bilo povezano z izdelavo izvedenskega mnenja.

Višje sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da navedenih določb ni bilo mogoče upoštevati, ker tožena stranka ni navedla konkretno za katere od spornih parcel naj bi veljal režim iz navedenih členov. Ni torej navedla, katere parcele naj bi predstavljale nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, ali zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004, namenila za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina. Prav tako ni navedla, katere (konkretne) parcele naj bi izpolnjevale pogoje iz 16.b člena ZSKZ. Zgolj s splošnim sklicevanjem na navedeni določbi tožena stranka v pritožbenem postopku ni mogla uspeti. Prav tako z njim ne more uspeti v postopku z revizijo.

15Kot sta obrazložili že sodišči prve in druge stopnje, je izvedensko mnenje izdelano na podlagi predpisov, ki so veljali na presečne datume. Kateri so ti predpisi, je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Navedlo je (v 14. točki obrazložitve), da sta za namensko rabo zemljišč na presečni dan 11. 3. 1993 ključna Dolgoročni družbeni plan Občine ... za obdobje 1986 do 2000 in Družbeni plan Občine ... za obdobje 1986 do 1990, za presečni dan 25. 3. 2003 pa so ključne Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine .... Ostali tedaj veljavni akti (PUP, ZN) so podajali podrobnejša merila in pogoje za območja namenske rabe iz hierarhično višjih dokumentov, a niso mogli na novo določati oziroma spreminjati namenske rabe. Revident tako ne more uspeti z nekonkretiziranim očitkom, da bi sodišči prve in druge stopnje ob določanju statusa zemljišč morali upoštevati tudi Odlok o lokacijskem načrtu za odvodnjavanje in tretiranje odplak za Sečoveljsko dolino.²

16Nižji sodišči sta torej to, katere parcele so na presečne datume bile določene kot stavbne (zazidane ali nezazidane) in katere kot kmetijske, gozdne ali neplodne, ugotovili ob upoštevanju vseh relevantnih predpisov. Obrazloženo je tudi, da je za opredelitev o tem, kdo je postal lastnik posamezne parcele ključno, kakšen status je ta imela in ne, ali je določen (infrastrukturni) poseg že bil izveden. Nasprotni revizijski očitki tako niso utemeljeni. Poleg tega je nanje odgovorilo že višje sodišče. Opredelilo jih je kot neresnične, saj so izvedenci pojasnili, da bi moral biti npr. za območje ceste izdelan izvedbeni akt (lokacijski načrt, ne pa zgolj zasnova, brez sprejema prostorskih aktov), in ne, da bi te ceste morale biti že zgrajene (oziroma, da bi infrastrukturni objekt že moral biti izveden).

17Nadaljnji očitek, da naj bi izvedenec geodetske stroke, v zvezi z možnostjo preslikavanja kartografske dokumentacije povedal nasprotno od Fakultete za gradbeništvo in geodezijo (FGG), tožena stranka opredeljuje kot protispisnost (v smislu kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Za takšno kršitev gre, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. To je tehnična kršitev, ki je podana, če sodišče napačno prenese (prepiše) določen podatek iz dokaznega gradiva. V primeru, da o dokaznem dejstvu poda svojo opredelitev oziroma da izvaja primerjavo med enim in drugim izvedenim dokazom, pa gre za dokazno oceno. Ugovor, da naj bi iz mnenja FGG v zvezi z možnostjo preslikavanja kartografskega gradiva izhajalo nasprotno stališče kot iz mnenja izvedenca geodeta, tako pomeni očitek zmotne dokazne ocene (enega ali drugega izvedenskega mnenja) in ne očitka protispisnosti. Dejanskega stanja (vključno z dokazno oceno) z revizijo ni mogoče izpodbiti. Tožena stranka zato s povzetimi navedbami ne more uspeti.

18Prav tako ne more uspeti z očitkom, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem zakaj je slednje odstopilo od svoje predhodne odločitve, sprejete v letu 2008. Prva sodba sodišča prve stopnje je bila s sklepom I Cp 731/2016 Višjega sodišča v Kopru razveljavljena. S tem je izgubila vse pravne učinke oziroma je prenehala obstajati. Sodišču prve stopnje se tako do razlogov, ki jih je zavzelo ob prvem odločanju, v drugi sodbi (izdani v ponovljenem postopku) pa je od njih odstopilo, ni bilo treba opredeljevati.

19Utemeljena pa je revizija v delu, v katerem nižjima sodiščema očita neupoštevanje dejstva, da so se na (nekaterih) spornih parcelah že v letu 1993 nahajale javne ceste.

20Tožena stranka je v vlogi z dne 29. 10. 2014 jasno navedla, na katerih parcelah ležijo ceste, kot tudi, da gre za kategorizirane in nekategorizirane javne ceste, po katerih se je promet odvijal že v letu 1993. Tudi iz obeh sodb nižjih sodišč je razvidno, da so se na spornem območju v letu 1993 ceste res nahajale, a na parcelah, na katerih so ležale, ni bil spremenjen status zemljišča (oziroma njegova namenska raba). Zaradi navedenega sta zemljišča, na katerih ležijo ceste, obravnavali kot „prava“ kmetijska zemljišča. Takšno postopanje je napačno. Parcele, na katerih so ceste dejansko postavljene, a v prostorskih aktih kljub temu niso določene kot (zazidana) stavbna zemljišča, bi bilo namreč treba obravnavati kvečjemu kot nezazidana stavbna zemljišča, ki kot takšna niso bila določena v relevantnih prostorskih aktih.

21Med lastninjenjem „pravih“ kmetijskih zemljišč in nezazidanih stavbnih zemljišč, ki se po ZSKZ štejejo za kmetijska zemljišča, pa (kot je že bilo pojasnjeno) obstaja pomembna razlika: lastninska pravica na prvih je v vsakem primeru prešla na Republiko Slovenijo, pri drugih pa je bilo to, kdo bo postal njihov lastnik, odvisno od odgovora na vprašanje, ali so bila zemljišča na presečni dan v upravljanju občine.

22Zaradi napačnega stališča, da pri parcelah, na katerih dejansko ležijo ceste, ne gre za nezazidana stavbna zemljišča (ampak za „prava“ kmetijska zemljišča) se z vprašanjema, ali je občina parcele, na katerih so bile postavljene javne ceste, upravljala in na katerih parcelah so se ceste sploh nahajale, nižji sodišči nista ukvarjali. Prav tako lastništva cest nista presojali v luči določb Zakona o javnih cestah, ki lastninsko pravico na občinskih cestah daje občinam. Ker Vrhovno sodišče teh pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, je obe izpodbijani sodbi v delu, s katerim sta ugodili zahtevku v zvezi s parcelami, na katerih (po neprerekanih trditvah tožene stranke) ležijo javne ceste, razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

23Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Podobno stališče je v zvezi z vprašanjem, ali določene parcele predstavljajo t. i. funkcionalno zemljišče, Vrhovno sodišče zavzelo že v odločbi II Ips 132/2017.
² Sploh ob dejstvu, da ob tem niti ne pojasni v čem naj bi omenjen odlok vplival na določitev statusa zemljišč in na katere konkretne parcele naj bi se nanašal.