VSL Sodba I Cp 15/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 27.897,37 EUR (I. točka izreka) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna dopustiti prodajo nepremičnine parc. št. 602/Y k. o. X., vpisane v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču na Jesenicah, in sicer v obsegu njej lastnega deleža (do 276/10.000) ter iz kupnine, pridobljene s prodajo te nepremičnine, dopustiti poplačilo terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 27.897,37 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 23.338,07 EUR od 5. 10. 2015 in od zneska 4.559,30 EUR od 28. 10. 2015, kar je tožeča stranka glede zakonskih zamudnih obresti zahtevala drugače, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka v roku petnajstih dni dolžna tožeči stranki povrniti 1.543,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se laično pritožuje tožena stranka. Meni, da je potrebno spremeniti tek obresti, ker se še vedno obračunavajo obresti na obresti. Obresti so oderuške. Dogovor za 8,5 % obrestno mero je bila tožena stranka primorana podpisati, ker sicer kredita ne bi dobila.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 27.897,37 EUR, ki sestoji iz 27 neplačanih obrokov po 953,63 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 2.149,36 EUR. Sodišče prve stopnje je kot pričetek teka zakonskih zamudnih obresti pravilno upoštevalo datum posameznih zapadlosti tako, da je obračunalo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po zapadlosti obroka v plačilo, kar skupaj znaša 2.663,39 EUR, torej celo več kot je uveljavljala tožeča stranka. Pravilno je sodišče prve stopnje ugodilo tudi zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od glavnice 23.338,07 EUR od 5. 10. 2015 dalje, medtem ko je za obračunane pogodbene obresti v višini 4.559,30 EUR pravilno priznalo zamudne obresti šele od vložitve tožbenega zahtevka, to je od dne 28. 10. 2015.

6Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dogovor o zavarovanju terjatev z zastavo nepremičnin z dne 10. 6. 2010, s katerim sta pravdni stranki uredili svoja prejšnja medsebojna razmerja, temelječa na sklenjeni pogodbi o finančnem leasingu, predstavlja novacijo (323. člen OZ) in s tem nov temelj obveznosti. Zato se toženec na izračune, ki so bili podlaga navedenemu dogovoru, ne more sklicevati. Z navedenim dogovorom je namreč prejšnja obveznost po pogodbi o finančnem leasingu prenehala in jo je nadomestila nova obveznost, ki ima drugačno pravno podlago¹.

7Oderuška narava obrestnega dogovora je podana ob kumulativni izpolnitvi objektivnih in subjektivnih elementov, ki jih je dolžna zatrjevati in dokazati stranka, ki se na oderuškost sklicuje. V konkretnem primeru tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ustrezne trditvene podlage za subjektivni element, katerega vsebino predstavlja zloraba položaja izkoriščanega s strani okoriščevalca, ni podala, prav tako pa tudi ni izkazala objektivnega elementa, saj pogodbena obrestna mera ne dosega niti višine zakonskih zamudnih obresti, predpisanih v času sklepanja dogovora (377. člen OZ). Finančna stiska tožene stranke pa ni razlog za razbremenitev njene pogodbene obveznosti.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani, odločitev pa je pravno pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Pritožnik pritožbenih stroškov ne uveljavlja. O pritožbenih stroških tožeče stranke je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi na pritožbeni ravni, zato je tožeča stranka dolžna nositi nastale ji stroške.

¹ Primerjaj z odločbo Višjega sodišča VSL sodba I Cp 464/2017.