VDSS Sodba Pdp 877/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"Prva toženka in druga toženka sta po temelju v celoti odškodninsko odgovorni za škodo, ki je tožeči stranki nastala v škodnem dogodku z dne 12. 7. 2012."

II. Pritožbi prve toženke in druge toženke se zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta toženki odškodninsko odgovorni za tožniku nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 12. 7. 2012 do višine 80 %, do višine 20 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik sam.

2Zoper navedeno vmesno sodbo se pritožujejo tožnik in obe toženki.

Tožnik v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava (pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da sta toženki do celote odgovorni za njemu nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 12. 7. 2012. Nasprotuje presoji sodišča, da je do višine 20 % soprispeval k nastali škodi. Sodišče je v zvezi s tem zavzelo napačno stališče, da bi se tožnik moral prepričati, ali lahko varno prečka transportno pot. Iz njegove izpovedi in izpovedi zaslišanih prič namreč izhaja, da pred nesrečo še ni naredil nobenega koraka v smeri prečkanja transportne poti. Še preden se je obrnil, da bi se prepričal, ali lahko varno prečka transportno pot, ga je že zadel voziček, s katerim je upravljal sodelavec A.A.. Zmotno je tudi stališče sodišča, da bi moral nadrejene obvestiti o neustreznem načinu prevzemanja delovnih nalog. Obravnavanega dne se je ob izmenovodski mizi nahajal zato, ker je bil vabljen na sestanek, na katerem sta bila prisotna tudi dva njemu nadrejena delavca (B.B. in C.C.). Po njegovem mnenju določba 12. člena ZVZD-1 pride v poštev zgolj v primeru, ko nepravilno organizacijo dela zazna le delavec, to informacijo pa je zato dolžan prenesti delodajalcu. Sklicuje se na zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 646/2015. Priglaša pritožbene stroške.

3Prva toženka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču očita, da je nekritično sledilo le navedbam tožnika in da je v obrazložitvi sodbe nepopolno povzelo izpovedi zaslišanih prič. Uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je izdelano izvedensko mnenje nestrokovno, nepopolno in neobrazloženo. Poleg tega izvedenec v izvedenskem mnenju ni podajal svojega strokovnega mnenja, temveč le lastne ugotovitve, do katerih je prišel na podlagi izpovedi prič in tožnika. Ugotovitev izvedenca, da je bil tožnik povabljen k izmenovodski mizi, je napačna. Sodišče je s tem, ko je zavrnilo njen predlog za postavitev novega izvedenca, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pri odločitvi o temelju tožbenega zahtevka ni upoštevalo bistvene okoliščine, da je tožnik obravnavanega dne na delo prišel šele ob 22.36 uri, ko je bil delovni proces že v polnem teku, posledično pa je napačno ugotovilo, da se je tožnik pri izmenovodski mizi nahajal pred začetkom nočne izmene. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo mesto ob izmenovodski mizi običajno mesto za prevzemanje delovnih nalog. Iz izpovedi C.C. in B.B. izhaja, da so se delavci pred začetkom izmene zadrževali na različnih mestih okrog izmenovodske mize. Vztraja, da so delavci na spodnji strani ali znotraj izmenovodske mize lahko varno stali, zadrževanje delavcev na mestu, kjer je pred nesrečo stal tožnik, pa ni bilo običajno. S sklicevanjem na izpovedi C.C. in B.B. tudi uveljavlja, da je vodja izmene pred pričetkom izmene delovne naloge vedno predajala le prvemu nastavljalcu (C.C.) in da delavcev k izmenovodski mizi ni nihče klical. Kot bistveno izpostavlja, da se je tožnik obravnavanega dne ob izmenovodski mizi nahajal v rednem delovnem času nočne izmene, da ga k tej mizi ni nihče povabil, da mu izmenovodkinja ni predajala delovnih nalog in da je tožnik na transportni poti stal samovoljno. Iz izpovedi C.C. izhaja, da so delavci sami zavestno kršili pravila varnega gibanja po transportni poti. Da se delavci na transportni poti ne bi smeli nahajati, potrjujejo tudi izpovedi prič D.D., B.B. in E.E.. Uveljavlja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi priče A.A., da prvih 15 minut po začetku nove izmene viličarji in drugi vozički po transportni poti niso vozili. Sodišču očita, da ni kritično ocenilo izpovedi prič C.C. in B.B., s čimer je kršilo določbo 8. člena ZPP. Zaključke o odločilnih dejstvih je neutemeljeno oprlo na izpovedi prič F.F. in G.G., saj navedena ob škodnem dogodku niti nista bila prisotna. Sodišče je to, da izmenovodska miza ni bila postavljena pravilno, ugotovilo le na podlagi nepravilnega izvedenskega mnenja. Napačna je ugotovitev izvedenca, da delavci ob izmenovodski mizi niso imeli en meter prostora za gibanje. Iz fotografij, ki jih je neposredno po škodnem dogodku naredila policija, je namreč razvidno, da je na drugi strani izmenovodske mize več kot en meter prostora za prehod. Napačna je tudi presoja sodišča, da je njena krivdna odgovornost podana zaradi ravnanja A.A.. Ta je namreč pravilno, počasi in varno peljal mimo tožnika in ni mogel pričakovati da se bo tožnik, ki je že nekaj časa mirno stal ob robu transportne poti, sunkovito obrnil in stopil neposredno pred voziček. Omenjenemu delavcu tudi ni mogoče očitati, da bi moral tožnika opozoriti, naj se umakne s transportne poti, saj tožnik prehoda vozička ni oviral. Ker sodišče v zvezi s tem ni kritično ocenilo izpovedi prič A.A., B.B. in C.C., je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da je bil tožnik seznanjen s tem, kje potekajo transportne poti, kot tudi s tem, da po transportnih poteh vozijo viličarji oziroma drugi samovozni delovni stroji. Ker je bil ustrezno usposobljen za delo v proizvodni in izrecno opozorjen na pravila, ki se nanašajo na transportne poti v proizvodnji, je k nastali škodi soprispeval do višine 100 %. Zavestno je kršil tako interna pravila, kot tudi zakonska pravila o varnosti in zdravju pri delu, ki se nanašajo na prepoved zadrževanja na transportnih poteh in varno prečkanje le teh. Priglaša pritožbene stroške.

4Druga toženka pritožbo vlaga prav tako iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da v obravnavani zadevi ni podana izključitev zavarovalnega kritja po določilu 8. točke tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Vztraja, da do škode ni prišlo zaradi slabe organizacije dela, temveč zaradi vožnje delavca prve toženke s samovoznim delovnim strojem. Sodišču očita, da bi moralo po principu deljene vzročnosti ugotoviti delež posameznega vzroka k nastanku škode. Nasprotuje presoji sodišča, da je tožnik k nastali škodi soprispeval le do višine 20 %. Preden je stopil na transportno pot se namreč ni prepričal, ali po poti prihaja kakšno vozilo, čeprav je vedel, da je transportna pot namenjena prevozu z viličarji in čeprav je imel opravljen izpit s področja varstva pri delu. Poleg tega je na ustrezno označeno transportno pot stopil iznenada in to s hrbtom obrnjen v smeri bližajoče nevarnosti. S takšnim ravnanjem je grobo kršil pravila varnega dela. Nadrejenih delavcev ni opozoril na kakršnekoli nepravilnosti ali pomanjkljivosti glede sestankov ob izmenovodski mizi, čeprav je bil to dolžan storiti. Vztraja, da bi moralo sodišče ugoditi njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca s področja varstva pri delu, saj iz izdelanega izvedenskega mnenja ni mogoče razbrati jasnih odgovorov na strokovna vprašanja, odločilna za ugotavljanje krivdne odgovornosti prve toženke. Izvedensko mnenje je tudi po dodatnem zaslišanju izvedenca ostalo pomanjkljivo, izvedenec pa v okviru zaslišanja ni želel odgovoriti na ključno vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem kršil pravila varnega dela. Priglaša pritožbene stroške.

5Tožnik je odgovoril na pritožbi toženk, prva toženka pa je odgovorila na pritožbo tožnika. V odgovorih na pritožbe prerekata pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev izpodbijanega dela vmesne sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbe.

6Pritožba tožnika je utemeljena, pritožbi toženk pa nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče je vmesno sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi uveljavljata toženki, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede odločitve o višini tožnikovega soprispevka k nastali škodi).

8Sodišče prve stopnje v tem sporu presoja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala na delu pri prvi toženki 12. 7. 2012. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik obravnavanega dne ob začetku nočne izmene stal pri izmenovodski mizi ob transportni poti, kjer je prejemal navodila za delo. V trenutku, ko je stopil korak nazaj, je po transportni poti s transportnim vozičkom za prevoz orodja pripeljal delavec A.A. in ga z vozičkom zadel v peto leve noge. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da sta toženki do višine 80 % odgovorni za tožniku nastalo škodo, do višine 20 % pa je k škodi soprispeval tožnik sam. Tožnik in toženki v pritožbah napadata iste zaključke sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na vse pritožbe hkrati.

9Pravna podlaga za odločanje o temelju tožbenega zahtevka je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

10Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za odločitev o temelju toženega zahtevka, med drugim oprlo tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu H.H. Ker so stranke k izvedenskemu mnenju podale svoje pripombe, je sodišče prve stopnje izvedenca na naroku za glavno obravnavo 12. 7. 2017 tudi zaslišalo. Izvedenec se je v izpovedi opredelil do vseh pripomb toženk in jih s prepričljivimi strokovnimi argumenti zavrnil kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izdelano izvedensko mnenje (z dopolnitvijo) strokovno, celovito in ustrezno utemeljeno. Toženki v pritožbah zato neutemeljeno vztrajata, da je izvedensko mnenje nestrokovno in pomanjkljivo ter da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker njunima zahtevama po postavitvi novega izvedenca za varstvo pri delu ni ugodilo. Kot je pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, nestrinjanje strank z izvedenčevimi ugotovitvami ni razlog za postavitev drugega izvedenca po tretjem odstavku 254. člena ZPP. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje druge toženke, da izvedenec "v okviru zaslišanja ni želel odgovoriti na ključno vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem kršil pravila varnega dela". Iz izpovedi izvedenca namreč jasno izhaja, da tožnik po njegovem mnenju ni kršil nobenih pravil varnega dela (stran 13 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 12. 7. 2017). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba prve toženke, da je izvedenec namesto strokovnega mnenja podajal le lastne (subjektivne) ugotovitve o dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe izrecno poudarilo, da je iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve upoštevalo le tiste ugotovitve, ki se nanašajo na strokovno področje, za katero je bil izvedenec imenovan, in ne na njegove pravne zaključke, ki so v pristojnosti sodišča.

11Prva toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana vmesna sodba namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljen je tudi njen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala prva toženka v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek prve toženke, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da pri oblikovanju dokazne ocene ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V dokaznem postopku je zaslišalo tako priče, ki jih je predlagal tožnik, kot tudi priče, katerih zaslišanje sta predlagali toženki, iz obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe pa so razvidni razlogi, zakaj je izpovedi nekaterih prič ocenilo kot neverodostojne. Dejstvo, da se prva toženka z nekaterimi dokaznimi zaključki ne strinja, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi sledilo le navedbam tožnika ali da "ni kritično ocenilo izpovedi prič C.C., B.B. in A.A.", zato so njene pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

13Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom podana krivdna odgovornost prve toženke. To je utemeljilo predvsem z naslednjimi ugotovitvami:

- pri prvi toženki je bilo običajno, da so se delavci pred pričetkom dela zglasili pri izmenovodski mizi, kjer jim je vodja izmene razdelila delovne naloge;

- izmenovodska miza ni bila postavljena pravilno, saj je bila postavljena tik ob transportni poti, po kateri so vozili viličarji in drugi samovozni delovni stroji ‒ delavci bi morali imeti za varno prečkanje transportne poti na voljo vsaj en meter prostora, česar jim prva toženka ni zagotovila;

- prva toženka delavcev tudi ni nikoli opozorila, da nekaj minutni sestanki na takšen način ne smejo potekati;

- v proizvodni hali je bila ustrezno označena le transportna pot, peš poti in prehodi pa niso bili označeni;

- upravljalec vozička A.A. je imel opravljen le izpit za upravljanje vozička ..., ni pa imel opravljenega preizkusa usposobljenosti, ki bi ga moral imeti, glede na to, da omenjeni voziček spada v skupino viličarjev;

- četudi je bilo premikanje vozička ... tišje od hrupa, ki so ga povzročale proizvodne naprave v proizvodni hali, A.A. delavcev ni opozoril na bližajoči se voziček.

14Prva toženka v pritožbi nasprotuje dejanski ugotovitvi, da izmenovodska miza ni bila postavljena pravilno, vendar pritožbeno sodišče glede na to, da jo potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu, o pravilnosti te ugotovitve nima pomislekov. Neutemeljeno je tudi vztrajanje prve toženke pri navedbah, da so imeli delavci ob izmenovodski mizi povsem dovolj prostora za varno gibanje. Ni namreč pomembno, koliko je bilo prostora na drugi strani izmenovodske mize, kjer tožnik ni stal. Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik tistega dne stal na mestu, ki je bilo eno od običajnih mest za prejemanje navodil, na tem mestu pa prostora za varno prečkanje transportne poti ni bilo. Sicer pa na pravilnost zaključka, da izmenovodska miza ni bila postavljena pravilno, kaže tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ji toženki ne nasprotujeta), da je prva toženka takoj po nesreči sama pričela z uvajanjem sprememb v organizaciji delovnega procesa, saj je ustrezno označila peš poti, mizo, kjer so se opravljali sestanki, pa prestavila na drugo mesto.

15Prva toženka s sklicevanjem na izpoved priče C.C. v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da so njeni delavci k izmenovodski mizi prihajali samovoljno in da prevzemanje nalog na s strani sodišča prve stopnje ugotovljen način ni bilo običajno. Omenjena priča je sicer res izpovedala, da so se delavci običajno zbirali na različnih mestih ob izmenovodski mizi (stran 7 in 8 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 7. 9. 2016), vendar je iz izpovedi mogoče razbrati, da so se zbirali tudi na mestu, na katerem sta obravnavanega dne stala s tožnikom. Poleg tega pa to, da so delavci med prejemanjem navodil za delo stali na transportni poti ob izmenovodski mizi, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje potrjujejo tudi izpovedi tožnika in prič G.G., F.F. in A.A., ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojne. Navedeno potrjuje tudi izpoved priče B.B., na katero v pritožbi izrecno opozarja prva toženka (stran 60 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 23. 5. 2016). Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil (nepravilen) način prejemanja navodil pred pričetkom dela pri prvi toženki ustaljen kot običajna praksa, prva toženka na več mestih v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je tožnik obravnavanega dne samovoljno kršil pravila varnega gibanja po proizvodni hali.

16Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju odločilnega dejstva, kakšen je bil pri prvi toženki običajen način razporejanja delovnih nalog pred pričetkom dela, utemeljeno oprlo tudi na izpovedi prič F.F. in G.G., zato prva toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Omenjena sta bila namreč v času škodnega dogodka delavca prve toženke, zato sta lahko izpovedala o običajnem poteku njunega delovnega procesa, dejstvo, da ob nesreči nista bila prisotna, pa na to nima nobenega vpliva. Prva toženka s sklicevanjem na izpoved priče B.B. neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da je vodja izmene delovne naloge pred pričetkom dela vedno predajala le prvemu nastavljalcu (C.C.) in da zato ni bilo nobene potrebe po tem, da se je tožnik pred škodnim dogodkom nahajal ob izmenovodski mizi. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem kot verodostojnejši ocenilo izpovedi prič F.F. in A.A., da je bilo običajno, da so k mizi pristopili vsi delavci (in ne le prvi nastavljalci), pritožbeno sodišče pa o pravilnosti te ocene nima pomislekov. Ne nazadnje to, da so se ob izmenovodski mizi običajno zglasili tudi delavci, potrjuje tudi izpoved priče C.C., na katero na več mestih opozarja pritožba (stran 7 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 7. 9. 2016).

17Prva toženka s pritožbenimi navedbami, da se škodni dogodek obravnavanega dne ni zgodil pred pričetkom nočne izmene (ob 22.00 uri), temveč kasneje (ob 22.36 uri), ko je bil delovni proces že v polnem teku, uveljavlja, da tožnik ob izmenovodski mizi med delovnim procesom ni imel kaj početi. Ker sta se, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ob izmenovodski mizi poleg tožnika takrat nahajala tudi prvi nastavljalec (ki je bil, kot v pritožbi sama navaja prva toženka, zadolžen za prejemanje navodil za delo s strani vodje izmene) in dežurna vodja izmene, pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ob izmenovodski mizi pred nesrečo stal zato, ker je prejemal navodila za delo, četudi je bilo to po začetku nočne izmene.

18Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je prva toženka z organizacijo delovnega procesa na način, da se je moral tožnik pred začetkom dela zglasiti pri izmenovodski mizi, ki je bila nepravilno postavljena tik ob transportni poti, in s tem, ko v proizvodni hali ni ustrezno označila peš poti, po katerih bi delavci lahko varno hodili, kršila določbo drugega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.). V skladu s to določbo je bila dolžna izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organiziranostjo. Posledično je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je prva toženka za obravnavani škodni dogodek krivdno odškodninsko odgovorna, nasprotno pritožbeno uveljavljanje prve toženke pa je neutemeljeno.

19Sodišče prve stopnje je krivdno odgovornost prve toženke pravilno utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da bi njen delavec A.A. ki je v trenutku škodnega dogodka upravljal s spornim samovoznim delovnim strojem, bodisi s hupanjem bodisi s kakšnim drugačnim opozorilom, moral skupino delavcev na transportni poti opozoriti na bližajoči se voziček, pa tega ni storil. Prva toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik tik pred škodnim dogodkom na transportni poti stal povsem mirno in da ga zato A.A. na približevanje vozička ni bil dolžan opozoriti. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je tožnik stal tik ob ‒ oziroma na ‒ transportni poti in da bi zato že njegov najmanjši premik samovoznemu delovnemu stroju prekrižal pot (kar se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo), ter predvsem ob upoštevanju ugotovitve, da delavci bližajočega se stroja niso mogli slišati, ker so ga preglasile proizvodne naprave v hali, premik tožnika za voznika samovoznega delovnega stroja ni mogel biti nepričakovan. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi zato delavce moral opozoriti na bližajoči se voziček, ker tega ni storil, pa je opustil dolžno skrbnost. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem oprlo na pravilno pravno podlago iz 147. člena OZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim, odgovorna pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal tedaj, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Delodajalec se v skladu z navedeno določbo svoje odgovornosti lahko razbremeni le v primeru, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal "tako, kot je bilo treba", kar pa, kot izpostavljeno, v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Da je tudi sodelavca, kateremu je povzročena škoda s strani delavca, treba šteti za tretjo osebo po navedeni določbi, ki opredeljuje posebno odgovornost delodajalca za delavca, izhaja tudi iz odločb tukajšnjega sodišča Pdp 808/2017 z dne 14. 2. 2018 in Pdp 928/2011 z dne 22. 3. 2012.

20Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je v posledici ugotovljene krivdne odgovornosti prve toženke podana tudi odgovornost drugo toženke. V skladu z 8. točko tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti so iz zavarovanja sicer res izključeni odškodninski zahtevki "zaradi škod, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, kadar se premikajo". Vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi se druga toženka na izključitev tega zavarovalnega kritja lahko sklicevala le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (vozička Beko). Ker pa je bil v obravnavani zadevi samovozni delovni stroj le eden od vzrokov za škodni dogodek, do katerega je sicer prišlo tudi in predvsem zaradi zgoraj navedenih protipravnih ravnanj oziroma opustitev prve toženke oziroma njenega delavca, odgovornost druge toženke ni izključena. Stališče, da gre za izključitev zavarovalnega kritja zgolj v primeru, če je neposredni naravni vzrok nesreče le premik delovnega stroja, ne pa tudi posledica vzročne verige številnih drugih okoliščin, izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča (prim. sodbo opr. št. Pdp 813/2017 z dne 14. 2. 2018), kot tudi Vrhovnega sodišča RS (prim. sodbo opr. št. II Ips 77/2003 z dne 15. 1. 2004).

21Druga toženka s pritožbo tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati delež posameznega vzroka k nastanku škode in posledično ugotoviti njeno le delno (in ne solidarno) odgovornost. Za ugotavljanje deljene vzročnosti v smeri, ki jo nakazuje pritožba, v zavarovalni pogodbi in določilih Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti ni pravne podlage, saj je zavarovalno kritje lahko le bodisi izključeno bodisi podano.

22Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ ugotovilo, da sta toženki po temelju odgovorni za 80 % tožniku nastale škode, do višine 20 % pa je k škodi soprispeval tožnik sam. To odločitev je utemeljilo z ugotovitvami, da je tudi tožniku (predvsem glede na opravljen preizkus za varno delo ter varstvo pred požarom) mogoče očitati nepazljivost pri prečkanju transportne poti, saj se ni prepričal, ali jo lahko prečka varno. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri tej presoji ni dalo zadostne teže okoliščini, da tožnik za varno prečkanje transportne poti ‒ zaradi prekratke razdalje med izmenovodsko mizo in transportno potjo ‒ niti ni imel prostora. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč do poškodbe prišlo v trenutku, ko se tožnik še ni obrnil (na to kaže tudi dejstvo, da je voziček tožnika zadel v peto leve noge), posledično pa se še niti ni mogel prepričati, ali lahko varno prečka transportno pot. V trenutku, ko bi to lahko storil, se je namreč že nahajal na transportni poti. Glede na že izpostavljeno, da je bil način prejemanja delovnih nalog tik ob transportni poti ustaljen in da se je tožnik obravnavanega dne na transportni poti posledično nahajal po navodilu prve toženke, ta v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je bil tožnik s strani službe za varnost in zdravje pri delu poučen o poteku transportnih poti ter da je bilo tožniku dobro poznano, kje potekajo transportne poti in kako pogosto po njih vozijo viličarji. Kot v pritožbi pravilno opozarja tudi tožnik, se namreč delodajalec v primeru kot je obravnavani, tj. da je delavec delo opravljal na nedovoljen način zato, ker mu je bilo to naloženo s strani delodajalca, ne more niti delno razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo delavec pri delu utrpi (takšno stališče izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 646/2015 z dne 14. 1. 2016, na katero se prav tako pravilno sklicuje tožnik). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje soprispevek tožnika zmotno utemeljevalo z ugotovitvijo, da tožnik nadrejenih delavcev ni opozoril, da je način predaje delovnih nalog neustrezen. Glede na to, da je bil delodajalec s takšnim načinom dela seznanjen, to ni bila njegova dolžnost. Ob upoštevanju vsega navedenega po presoji pritožbenega sodišča tožnik k nastali škodi ni soprispeval, zato je pritožba tožnika utemeljena, pritožbi toženk, ki uveljavljata, da je tožnikov soprispevek k nastali škodi višji od 20 %, pa nista utemeljeni.

23Ker je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno (glede višine tožnikovega soprispevka k nastali škodi) zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP vmesno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da sta toženki v celoti odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala v delovni nezgodi 12. 7. 2012.

24Ker s pritožbama toženk uveljavljani razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP njuni pritožbi (ki sta se zavzemali za razbremenitev njune odgovornosti oziroma za zvišanje deleža soprispevka tožnika) zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

25Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno le o temelju tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 164. členom ZPP odločitev o pritožbenih stroških vseh strank pridržalo za končno odločbo.