VSRS Sodba VIII Ips 231/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 1.798,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je toženki za obdobje od 1. 7. 2013 do 17. 7. 2015 naložilo obračunati razliko med dogovorjeno bruto plačo in obračunanimi bruto plačami za posamezni mesec, od teh zneskov odvesti še neplačan del prispevkov in davkov, tožnici pa izplačati neto znesek razlik, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je neutemeljen zaključek sodišča, da je bila tožnica v spornem obdobju na delovnem mestu višji specialist za slabe naložbe upravičena do mesečne bruto plače v višini 5.743,07 EUR. Trditveno in dokazno breme je bilo na tožnici in bi morala ona dokazati utemeljenost tožbenega zahtevka. Pri tem predložitev kopije overjenega izvoda pogodbe št. 3. ne zadosti dokaznemu standardu zanesljivosti. Še posebej, ker je šele naknadno začela zatrjevati, da z originalom ne razpolaga, ker je bil odtujen iz njene pisarne. Zato bi morali sodišči odločiti na podlagi določbe 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), in ne prevaliti dokazno breme na toženko. S tem sta zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča, da ni dolžno preverjati pristnosti pogodbe, ker nima strokovnega znanja za ocenjevanje pristnosti listin. V ta namen postopkovne določbe omogočajo postavitev ustreznega sodnega izvedenca, kar je toženka tudi predlagala. Sodbi očita pomanjkljivo obrazložitev.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Tožnica je bila sprva zaposlena na delovnem mestu pomočnica direktorja Direkcije A. po pogodbi o zaposlitvi št. 2 z dne 1. 4. 2012. Njena osnovna bruto plača po tej pogodbi o zaposlitvi je znašala 5.743,07 EUR, s tarifnim količnikom 10,921. Uprava toženke je dne 25. 3. 2013 sprejela Sklep o spremembi organizacije toženke, ki je stopil v veljavo 1. 4. 2013, s katerim je ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Zato ji je dne 21. 5. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto "višji specialist za slabe naložbe", v kateri naj bi bila določena osnovna bruto plača v višini 2.315,09 EUR. Toženka je štela, da je pogodba o zaposlitvi št. 3 začela veljati s 1. 7. 2013, zato je tožnici za mesec julij 2013 izplačala plačo v tej višini. Slednja je toženko dne 20. 8. 2013 pozvala, da ji za mesec julij 2013 ustrezno obračuna in izplača neto razliko med plačo, ki ji pripada po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi št. 3, in izplačanim zneskom, ter ji v tem roku dostavi ustrezno plačilno listo, hkrati pa naj ji pojasni in predloži pravno podlago, iz katere izhaja, da znaša njena osnovna bruto plača 2.315,09 EUR. Ker tožena stranka zahtevanega ni izvršila, je vložila predmetno tožbo.

8Predmet tega individualnega delovnega spora je višina osnovne bruto plače po pogodbi o zaposlitvi št. 3 z dne 21. 5. 2013. Toženka z originalom pogodbe o zaposlitvi št. 3 z dne 21. 5. 2013 ne razpolaga (ker tožnica podpisanih izvodov naj ne bi vrnila, kar pa ni bilo ugotovljeno), medtem ko je bila tožnici originalna listina odtujena iz njene pisarne v prostorih toženke. Tožnica je zatrjevala, da se ji višina osnovne bruto plače v novi pogodbi kljub reorganizaciji in drugemu delovnemu mestu ni spremenila. Ta je znašala 5.743,07 EUR in je bila izračunana na podlagi tarifnega količnika 10,921. Toženka je navajala, da je bila v novi pogodbi določena osnovna plača 2.315,09 EUR zaradi nižjega tarifnega količnika za novo delovno mesto, ki je znašal 4,322.

9Sodišči sta presodili, da je toženka tožnici za novo delovno mesto ponudila oziroma sta se dogovorili za isti tarifni količnik 10,921 in osnovno plačo v višini 5.743,07 EUR.

10Pretežni del revizije se nanaša na očitek, da je sodišče na toženko prevalilo dokazno breme glede višine osnovne plače. Razlogi, s katerimi utemeljuje postopkovno kršitev se bolj nanašajo na vprašanje upoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kolikor ne gre za nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da so dokazi, ki govorijo v prid dejstvu, da je toženka za novo delovno mesto ponudila isti tarifni količnik 10,921 in osnovno plačo v višini 5.743,07 EUR, bolj prepričljivi od nasprotnih dokazov. Z drugimi besedami to pomeni, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil dogovorjen tarifni količnik 10,921 in osnovna plača v višini 5.743,07 EUR, toženka pa tega s svojimi nasprotnimi dokazi ni uspela omajati.

11Tožnica je za svoje trditve o višini osnovne plače predložila plačilne liste, med drugim tudi za mesec junij 2013 in fotokopijo notarsko overjenega prepisa pogodbe o zaposlitvi št. 3 z dne 21. 5. 2013. Ta je podpisan tako s strani tožnice, kot tudi članice uprave A. A. in predsednika uprave B. B. V njej je določena osnovna plača v višini 5.745,08 EUR bruto in tarifni količnik 10,921. Dejstvo, da tožnica pogodbe o zaposlitvi ni predložila v izvirniku, temveč v notarsko overjenem prepisu, samo po sebi še ne vzbuja dvoma v pristnost listine, kot to skuša prikazati tožena stranka. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje notarke, ki je izpovedala, da je tožnica ob overovitvi predložila original listine; sama je preverila istovetnost in nato potrdila, da gre za prepis originala listine ter vrnila izvirnik tožnici. Medtem so trditve toženke, da izvod sporne pogodbe, ki ga je tožnica predložila notarki, ni pristen oziroma naj bi bil celo ponarejen, ostale nedokazane. Glede teh trditev je bilo dokazno breme res na toženki in posledično tudi dokazni riziko (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Predlagala je sicer postavitev izvedenca ustrezne stroke, vendar pri predlaganem dokazu ni vztrajala. Zato so neutemeljene revizijske navedbe o tem, da bi morala tožnica predložiti original pogodbo ali vsaj dokazati pristnost z izvedencem in šele tak dokaz bi veljal za prepričljivega in zadostil pravilom o dokaznem standardu. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi sklicevanje toženke na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

12Revizijske navedbe glede dokaznega pomena notarsko overjenega prepisa pogodbe o zaposlitvi št. 3 so neutemeljene tudi zato, ker to ni bil edini dokaz, na katerega je sodišče oprlo dokazni zaključek o višini osnovne plače. Da je sodišče na naroku za glavno obravnavo pravdnima strankama predočilo svoje pomisleke glede pristnosti s strani tožnice predloženega overjenega prepisa pogodbe o zaposlitvi, pomeni izvajanje materialnega procesnega vodstva na podlagi določbe 285. člena ZPP in ne prejudicira odločitve sodišča. Pri oblikovanju dokazne ocene je upoštevalo tudi izpovedi prič A. A. in B. B., članov uprave tožene stranke. Priči nista vedeli izpovedati, kakšna plača je bila s sporno pogodbo določena tožnici, čeprav je plače delavcem tožene stranke določala ravno uprava. Zaradi sistema določanja plač s strani uprave tudi ni sledilo izpovedi C. C., da bi bilo nemogoče, da bi tožnica obdržala prejšnjo plačo, ker bi tako imela plačo na njegovem nivoju, oziroma plačo v višini njegove. Upoštevalo je tudi okoliščino, da je bila tožnica pred spornim obdobjem pomembna delavka pri toženi stranki.

13Neutemeljen je očitek o kršitvi, ker sodišče glede notarsko overjenega prepisa pogodbe o zaposlitvi št. 3 in ostalih odločilnih dejstev ni odločilo na podlagi določbe 215. člena ZPP. Ker sodišče v obravnavanem primeru ni bilo v dokazni oziroma spoznavni krizi, posledično ni šlo za situacijo, ki jo ureja 215. člen ZPP.

14Očitek neobrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje ni utemeljen (bistvena kršitev iz drugega odstavka 360. člena ZPP oziroma iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Kadar sodišče prve stopnje naredi vestno in skrbno dokazno oceno, pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Prav tako se ni dolžno izreči o vsaki posamični pritožbeni navedbi, s katero je stranka skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno dejansko stanje. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje jasno in določbo opredelilo do izvedenih dokazov in tudi utemeljilo svojo dokazno presojo, med drugim tudi, zakaj ni sledilo izpovedi prič D. D. (točka 67. sodbe sodišča prve stopnje) in C. C. (točka 68. sodbe sodišča prve stopnje). Obširno navajanje pravne podlage v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, ki za konkretni dejanski stan ni pomembna, pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do odločilnih pritožbenih navedb glede dokazne presoje sodišča prve stopnje. Preostale revizijske navedbe pa pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15Revizija se na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava samo sklicuje, ne da bi ga obrazložila, zato revizijski preizkus ni mogoč.

16Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožnici se na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 s spremembami) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 1.798,00 EUR, od tega 1.778,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002.