VSK Sklep CDn 115/2018

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi odločbe, ki jo je izdala Občina Š., Oddelek za gospodarske dejavnosti dne 30.8.2017, je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 11.10.2017 dovolilo pri parcelah št. 997/2, 997/3 in 997/4 vse k.o. Š., vpis lastninske pravice v korist Občine Š.. Ugovoru Republike Slovenije proti taki odločitvi pa je z izpodbijanim sklepom z dne 4.1.2018 ugodilo in odločilo, da se vpis ne dovoli.

Proti taki odločitvi se pritožuje predlagateljica postopka, Občina Š.. V pritožbi navaja, da je bila odločba, na podlagi katere je predlagala vpis, izdana na podlagi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in njegovega prvega odstavka 23. člena ter 212. člena, ki dajeta organom lokalne skupnosti podlago za odločanje o pridobitvi oziroma ukinitvi statusa grajenega javnega dobra in za nadaljnje urejanje zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, vključno s pridobitvijo lastninske pravice v korist lokalne skupnosti. Odločbo o ugotovitvi, da je določeno zemljišče in objekt, zgrajen na njem, grajeno javno dobro lokalnega pomena, izda pristojna občinska uprava. V konkretnem primeru je za presojo pomembna uporaba Zakona o vodah. Ta v prvem odstavku 182. člena določa, da preidejo v last Republike Slovenije samo zemljišča, ki so na dan uveljavitvi tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča (oziroma reka, potok in podobno) in so javno dobro, ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe. Pri predmetnih parcelah je kot lastnik vpisana družbena lastnina v splošni rabi, sodišče pa se ni opredelilo glede v zemljiški knjigi vpisane rabe parcel na dan 8.10.2002, kot je to opredeljeno v prvem odstavku 182. člena Zakona o vodah. Tudi ni upoštevalo, da je predlagateljica s predložitvijo historičnega zemljiškoknjižnega izpiska z dne 30.10.2017 negirala trditev nasprotne udeleženke, ki je navajala, da gre za vodna zemljišča. Na dan uveljavitve zakona sta bili dve parceli evidentirani kot travnik, tretja pa kot njiva. V letu 2006 je Republika Slovenija pristopila k sistematičnemu urejanju lastnine in je parcele št. 1336/1, 1336/4, 1383/1, 1339/2 in 1382 k.o. Š., ki so bile vpisane v istem zemljiškoknjižnem vložku kot sporne parcele, vknjižila kot svojo last – naravno vodno javno dobro. Te parcele so imele kot vrsto rabe navedeno, da gre za potok, reko oziroma vodotok in te parcele v postopku izdaje občinske odločbe niso bile predmet odločanja, saj organ ni imel zakonske podlage za lastninjenje. Po mnenju predlagateljice je sodišče zmotno zaključilo, da Pogodba o ustanovitvi služnosti vzbuja dvom v to, da je predlagateljica na spornih parcelah imela pravico uporabe. S služnostjo so bile obremenjene le parcele s št. 1336/11, 1339/1 in 1338/1 in zanje predlagateljica ne trdi, da je na njih imela pravico uporabe. S to služnostno pogodbo niso bile obremenjene sporne parcele, parceli št. 1336/11 in 1339/1 niti ne ležita na tem območju, parcela št. 1338/1 pa je v naravi reka. Pritožnica zaključuje, da je izkazala svoje lastninsko upravičenje na nepremičninah, pri katerih je predlagala vpis.

Pritožba ni utemeljena.

Zemljiškoknjižno stanje pri spornih parcelah izkazuje „družbeno lastnino v splošni rabi“, ne da bi bil naveden nosilec pravice: občina ali država. Obe udeleženki tega postopka vsaka zase zatrjujeta, da sta na podlagi predpisov o lastninjenju pridobili lastninsko pravico. Za odločitev v zadevi je zato ključno, ali odločba Občine Š. lahko predstavlja podlago za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo. Iz izreka njene odločbe z dne 30.8.2017 izhaja ugotovitev, da naj bi bile vse tri parcele, na katere se vpis nanaša, grajeno javno dobro lokalnega pomena, sledi odločitev, da se parcelam tak status odvzema in da naj se vknjiži lastninska pravica nanjo. Odločba naj bi bila izdana na podlagi drugega odstavka 212. člena ZGO-1, vendar se ta nanaša na ureditev statusa grajenega javnega dobra z vidika njegove splošne rabe. Glede na to, da grajeno javno dobro nastane s posegom v prostor, grajeno javno dobro lokalnega pomena pa opredeljuje točka 2.2 drugega člena ZGO-1, bi se torej morala odločba nanašati na „objekte oziroma omrežja gospodarske javne infrastrukture in javne površine na njih, kakor tudi objekte ali dele objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ceste, ulice, trgi, pasaže in druge javno prometne površine lokalnega pomena, tržnice, igrišča, parkirišča itd“. Konkretna odločba pa se nanaša na parcele, ki naj bi, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, "v naravi predstavljale stavbno zemljišče, na katerem je v preteklosti potekal del reke". Tudi v primeru, da bi bilo mogoče šteti 212. člen ZGO-1 kot določbo, ki omogoča poleg ureditve statusa splošne rabe sočasno tudi lastninjenje grajenega javnega dobra (določitve pravnih subjektov, ki jim lastništvo grajenega javnega dobra pripada), konkretna odločba ne omogoča predlaganega vpisa. Po dodatnih navedbah predlagateljice v tem postopku naj bi bile parcele po Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu Občine Š. stavbna zemljišča in po podatkih GURS po vrsti rabe travnik oziroma njiva, Republika Slovenija pa po drugi strani zatrjuje, da naj bi sama postala lastnica predmetnih parcel na podlagi lastninjenja po Zakonu o vodah. Glede na to, da gre za zemljišče, ki ga celo obrazložitev odločbe opisuje kot tisto, po katerem je potekala reka, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je vlagateljici ugovora uspelo omajati trditve predlagateljice, da naj bi bila lastnica nepremičnin. Obrazložitev odločbe, ki jo je izdala Občina Š. kot podlago za svoje lastništvo, takega zaključka nedvomno ne omogoča.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).